Jedro

Po odselitvi imetnika stanovanjske pravice je ob izpolnjenih zakonskih pogojih stanovanjska pravica po drugem odstavku 19. člena ZSR lahko prešla le na uporabnika stanovanja. Kdo je bil uporabnik stanovanja, je ZSR določal v prvem odstavku 5. člena. Osebe iz te zakonske določbe so bile določene taksativno. Med temi osebami ni razvezanega zakonca. Ta bi lahko bil uporabnik v smislu ZSR le, če bi po razvezi z imetnikom stanovanjske pravice živel v izvenzakonski skupnosti ali vsaj dve leti pred njegovo izselitvijo v ekonomski skupnosti. Takega razmerja med tožnikoma kot razvezanima zakoncema ni bilo. Tožnik zato v času tožničine odselitve ni bil uporabnik stanovanja v smislu ZSR. Ker nanj stanovanjska pravica tudi v primeru tožničine stalne odselitve ni mogla preiti, tožnik ni upravičenec iz prvega odstavka 117. člena SZ za sklenitev kupne pogodbe po privatizacijskih določbah tega zakona.

Zaradi kompleksnega položaja, posebnega pravnega varstva in specifične narave stanovanjske pravice se je v prejšnji stanovanjski ureditvi uporabljala tudi oznaka o statusu imetnika stanovanjske pravice. Nepravdno sodišče je v primeru razveze zakonske zveze z odločbo spremenilo oziroma preoblikovalo pravno razmerje strank glede tega statusa in z njim povezanih vprašanj v zvezi z stanovanjem v družbeni lastnini. Ker so odločbe nepravdnega sodišča v teh zadevah preoblikovale specifično pravno razmerje o statusu imetnika stanovanjske pravice, je tako preoblikovano razmerje učinkovalo tudi v odnosu do takratnih stanodajalcev.

Izrek

Revizija drugega tožnika proti odločitvi o njegovem glavnem tožbenem zahtevku se zavrne.

V ostalem delu se revizija drugega tožnika zavrže. Prva tožnica sama nosi stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je združilo v skupno obravnavanje štiri pravdne zadeve, v katerih je vsak od tožnikov zahteval, da toženka z njim sklene kupno oziroma najemno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona (SZ). Nato sta tožnika pojasnila, da vsak zahteva primarno sklenitev kupne, podrejeno pa najemne pogodbe za isto stanovanje. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke obeh tožnikov zavrnilo, ker je štelo, da je tožnica z odselitvijo v septembru 1990 izgubila stanovanjsko pravico in da stanovanjska pravica ni prešla na tožnika, ker ni bil uporabnik stanovanja.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o njenih zahtevkih razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnikovo pritožbo pa je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o njegovih zahtevkih potrdilo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje, da se njegovim tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da se pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča razteza le na stranke v postopku. Zato ta odločba ne učinkuje v razmerju do sedanje toženke. Tožnik je po odselitvi tožnice avtomatično in na podlagi 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) postal imetnik stanovanjske pravice. Zmotno je stališče, da v času tožničine izselitve ni imel statusa uporabnika stanovanja, saj je lahko kot razvezani zakonec nemotno uporabljal stanovanje vse do izselitve v najpotrebnejše prostore. S tožničino izselitvijo pa je odpadel razlog za njegovo izselitev in ima vso pravico v stanovanju bivati še naprej. Ker je sedaj odklonjena zahteva za sklenitev najemne pogodbe, je tožnik še v slabšem položaju, kot je bil na podlagi odločbe nepravdnega sodišča. Gre za specifično situacijo razvezanih zakoncev. Tožnik je v stanovanju živel neprekinjeno, le zaradi razveze je prišlo do prenosa stanovanjske pravice na tožnico, ki pa bi morala tožniku zagotoviti najpotrebnejše prostore. Ker tega ni storila, je tožnik postal uporabnik vse do njene izselitve.

Izvršitev odločbe nepravdnega sodišča pa je tudi že zastarala.

Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve o učinkih pravnomočnosti odločbe nepravdnega sodišča. Če se ti učinki raztezajo tudi na druge stranke, kako je potem razumeti skrčenje tožnikovih pravic in njegov sedanji položaj. Če bo odločitev sodišča druge stopnje potrjena in bo zavrnjen zahtevek za sklenitev najemne pogodbe, bo tožnik ostal v stanovanju brez pravnega naslova in nezakonito, čeprav je na dan uveljavitve SZ v stanovanju živel na podlagi odločbe nepravdnega sodišča. Revizija je bila vročena tožnici, toženki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnica v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, toženka ni vložila revizijskega odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP).

Revizija proti odločitvi o tožnikovem glavnem zahtevku za sklenitev kupne pogodbe ni utemeljena, proti odločitvi o podrejenem zahtevku za sklenitev najemne pogodbe pa ni dovoljena.

Novi ZPP je na podlagi 503. člena začel veljati 14.07.1999. Po prehodni določbi 1. odstavka 498. člena novega zakona se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Zato je treba za postopke, ki do takrat na prvi stopnji še niso bili končani, uporabiti nov zakon. To velja za vse določbe novega zakona, razen izjem, ki so določene v 499. členu. Velja tudi za vprašanje dovoljenosti revizije, saj novi zakon ni sledil zgledu novel prejšnjega zakona, ki so v prehodnih določbah posebej uredile vprašanje dovoljenosti revizije zaradi sprememb denarnih zneskov v zakonu.

Procesna predpostavka za dovoljenost revizije je med drugim tudi vrednost revizijsko izpodbijanega dela sodbe. Ta vrednost mora v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena ZPP presegati 1,000.000 SIT.

Spor zaradi sklenitve najemne pogodbe po določbah SZ je premoženjske narave. Tožnik je ob vložitvi te svoje tožbe vrednost spora ocenil z zneskom 180.000 SIT. Ob kasnejši združitvi več pravdnih zadev je ta tožbeni zahtevek uveljavljal kot podrejeni zahtevek. Ker znesek 180.000 SIT ne presega za dovoljenost revizije mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, je tožnikova revizija v tem delu nedovoljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči materialnopravno pravilno odločili, da je tožnikov glavni zahtevek za sklenitev kupne pogodbe po določbah SZ neutemeljen. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bila zakonska zveza obeh tožnikov razvezana leta 1984 in da je nepravdno sodišče s sklepom pod N 490/84 odločilo, da postane imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju tožnica, tožnik pa se mora iz njega izseliti v 15 dneh po tem, ko mu bodo zagotovljeni najpotrebnejši prostori. Razvezana zakonca sta živela v stanovanju skupaj z mladoletnima otrokoma do jeseni 1990, ko je tožnica z obema otrokoma odšla iz stanovanja. Ali je takrat šlo za prostovoljno odselitev, zaradi česar bi tožnica izgubila status imetnice stanovanjske pravice, bo odločeno v ponovljenem postopku, ker je sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje v tem delu razveljavilo.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da to vprašanje ne vpliva na odločitev o tožnikovem glavnem zahtevku za sklenitev kupne pogodbe, ker tožnik tudi v primeru prostovoljne in stalne odselitve tožnice iz spornega stanovanja ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. Po odselitvi imetnika stanovanjske pravice je ob izpolnjenih zakonskih pogojih stanovanjska pravica po drugem odstavku 19. člena ZSR lahko prešla le na uporabnika stanovanja. Kdo je bil uporabnik stanovanja, je ZSR določal v prvem odstavku 5. člena. Osebe iz te zakonske določbe so bile določene taksativno. Med temi osebami ni razvezanega zakonca. Ta bi lahko bil uporabnik v smislu ZSR le, če bi po razvezi z imetnikom stanovanjske pravice živel v izvenzakonski skupnosti ali vsaj dve leti pred njegovo izselitvijo v ekonomski skupnosti. Takega razmerja med tožnikoma kot razvezanima zakoncema ni bilo. Tožnik zato v času tožničine odselitve ni bil uporabnik stanovanja v smislu ZSR. Ker nanj stanovanjska pravica tudi v primeru tožničine stalne odselitve ni mogla preiti, tožnik ni upravičenec iz prvega odstavka 117. člena SZ za sklenitev kupne pogodbe po privatizacijskih določbah tega zakona.

Revizijsko sodišče ne odgovarja na tožnikove trditve v zvezi z zahtevkom za sklenitev najemne pogodbe, ker revizija v tem delu ni dovoljena, pa tudi ne na njegove trditve v zvezi s vprašanjem zahtevane izselitve, ker je sodišče prve stopnje nasprotno tožbo s tem zahtevkom izločilo iz pravde in o njem ni odločeno. Tožnik v reviziji še bolj poudarjeno kot v pritožbi opozarja na učinke pravnomočnosti odločbe nepravdnega sodišča, ki po njegovem mnenju učinkuje le v razmerju med razvezanima zakoncema, ki sta se tega postopka udeležila, ne pa tudi v razmerju do drugih oseb. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da ne gre za vprašanje učinkov pravnomočnosti odločbe nepravdnega sodišča, ampak za njen oblikovalni učinek. Z odločbo nepravdnega sodišča po 17. členu ZSR se je v primeru spora med razvezanima zakoncema na novo urejalo vprašanje, kdo od razvezanih zakoncev je zaradi statusne spremembe njunega razmerja upravičen postati ali ostati imetnik stanovanjske pravice. V takratni stanovanjski ureditvi se je imetništvo stanovanjske pravice vezalo na več vprašanj, saj stanovanje ni bilo samo ekonomska, ampak med drugim tudi socialna kategorija. Zaradi kompleksnega položaja, posebnega pravnega varstva in specifične narave stanovanjske pravice se je uporabljala tudi oznaka o statusu imetnika stanovanjske pravice.

Nepravdno sodišče je z odločbo spremenilo oziroma preoblikovalo pravno razmerje strank glede tega statusa in z njim povezanih vprašanj v zvezi z stanovanjem v družbeni lastnini. Ker so odločbe nepravdnega sodišča v teh zadevah preoblikovale specifično pravno razmerje o statusu imetnika stanovanjske pravice, je tako preoblikovano razmerje učinkovalo tudi v odnosu do takratnih stanodajalcev.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP o tožnikovi reviziji odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o njegovih priglašenih revizijskih stroških. Tožnik z revizijo ni uspel, stroški tožničinega odgovora na revizijo pa glede na njegovo vsebino niso bili potrebni. Zato mora vsak od njiju sam nositi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).