Jedro

Tožnik je zaradi udara električnega toka utrpel zoglenitev desne zgornje in spodnje okončine, podkožno opeklino desne pazduhe, desne kolenske jame in leve strani vratu, obraza in levega uhlja ter levega prstanca. Zaradi mladosti (rojen 24.1.1964) v času nesreče (4.3.1991) in hudih posledic, nevšečnosti in duševnih bolečin, je revizijsko sodišče spremenilo drugostopno odločbo tako, da je v njej prisojeno odškodnino v znesku 5,100.000,00 SIT zvišalo na 9,600.000,00 SIT.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se odločba sodišča druge stopnje v drugem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se odločba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 9,600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1993 dalje do plačila in mu povrniti na 777.135,00 SIT odmerjene stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska: - 3.520,00 SIT od 10.10.1991 dalje do plačila, - 627,00 SIT od 9.12.1991 dalje do plačila, - 24.224,00 SIT od 2.4.1993 dalje do plačila, - 34.540,00 SIT od 20.4.1993 dalje do plačila in - 714.224,00 SIT od 1.6.1993 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku nad 9,600.000,00 SIT se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne."

2. V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 67.830,00 SIT odmerjene stroške revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. oktobra 1995 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik, ki je po poklicu električar (elektro vzdrževalec) in ki je bil rojen dne 24.1.1964, se je pri delu dne 4.3.1991 poškodoval tako, da je zaradi udara električnega toka utrpel zoglenitev desne zgornje in spodnje okončine, podkožno opeklino desne pazduhe, desne kolenske jame in leve strani vratu, obraza in levega uhlja ter levega prstanca, zaradi česar so mu amputirali desno roko nad komolcem in desno nogo pod kolenom. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo: 1. za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in za bodoče bolečine 3.000.000,00 SIT (zavrnjeno za 700.000,00 SIT), 2. za prestani strah 500.000,00 SIT (zavrnjeno za 200.000,00 SIT), 3. za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12,000.000,00 SIT (po odbitku kapitalizirane invalidnine, zavrnjeno za 6,000.000,00 SIT) in 4. za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti 4,500.000,00 SIT (zavrnjeno za 2,700.000,00 SIT), skupaj torej 20,000.000,00 SIT. Zaradi s pravnomočno vmesno odločbo ugotovljene sokrivde tožnika do 10 % je bila prisojena odškodnina znižana za 2,000.000,00 SIT, zaradi že plačane akontacije odškodnine za nadaljnjih 2,000.000,00 SIT in iz naslova kapitalizirane invalidnine 1,000.000,00 SIT, skupaj torej za 5,000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je torej tožniku prisodilo odškodnino v znesku 15,000.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank, delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je prisojene zneske znižalo tako, da je za 1. del zahtevka prisodilo 1,000.000,00 SIT, za 2. del zahtevka je obe pritožbi zavrnilo, za 3. del zahtevka je prisojeni znesek znižalo na 5,000.000,00 SIT, za 4. del zahtevka pa je prisodilo 2,000.000,00 SIT (skupaj 9,000.000,00 SIT). Upoštevajoč odbitke (sokrivda tožnika, že prejete akontacije, kapitalizirana invalidnina) je tožniku prisodilo 5,100.000,00 SIT. Pritožbo tožnika je zavrnilo.

V pravočasni reviziji, ki jo je tožnik vložil zoper pravnomočno odločbo, je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Bistvena kršitev določb postopka bi naj bila v tem, ker je sodišče druge stopnje, čeprav zakon o delovnih in socialnih sodiščih velja od 13. maja 1994, odločilo z odločbo namesto s sodbo. Če je sodišče odločilo po prejšnjih predpisih, bi moral biti senat sestavljen iz petih (trije poklicni in dva nepoklicna sodnika), ne pa iz treh poklicnih sodnikov. Senat torej ni bil pravilno sestavljen.

Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, saj je pritožbeno sodišče prezrlo njegova bistvena načela.

Pri 1. delu zahtevka bi bilo treba predvsem bolj upoštevati, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 27 let. Utrpel je veliko nepremoženjsko škodo, saj je izgubil bistvene in za normalno življenje nujne dele dveh okončin, med njima desnice, prestal je hude in dolgotrajne telesne bolečine in vrsto operacij. Pri odločanju na nižjih stopnjah niso bile dovolj upoštevane bodoče fantomske bolečine, uporaba dveh protez in bergelj.

Pri odškodnini za prestani strah ni bilo dovolj upoštevano, da je tožnik prestal močan primarni in silen sekundarni strah.

Prisojena odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sramotno nizka. Zaradi posledic poškodb je tožnik dejansko naravno zavržen. Je invalid I. kategorije, stalno mora uporabljati dve protezi ali berglji, pri bistvenih življenjskih opravilih (hranjenje, slačenje, oblačenje, kopanje, hoja) je odvisen od pomoči drugih. Za pridobitno delo ni sposoben. Ne more se ukvarjati s športom in rekreacijo, ne more plesati in hoditi v planine. Utrpel je upad intelektualnih sposobnosti. Pogosto je hudo duševno potrt. Zaradi vsega povedanega ima hude duševne bolečine. Tožnik ima bistro, ni pa podjetnik, kot ugotavlja sodišče druge stopnje.

Tudi pri odškodnini za skaženost ni bilo dovolj upoštevano, da tožnik zaradi protez in bergelj, ki jih uporablja, duševno trpi, saj pri stikih z ljudmi občuti pomilovalne poglede in mora večkrat pojasnjevati, kaj se mu je zgodilo. Je hudo skažen in je zato zelo duševno pobit. Če bi nižji sodišči, predvsem sodišče druge stopnje, pravilno uporabili materialno pravo, bi morali tožniku odškodnino prisoditi v celoti. V tem smislu je revident predlagal spremembo odločb sodišča prve in druge stopnje in povrnitev revizijskih stroškov z obrestmi. Revizija je bila na podlagi prvega in tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP) vročena Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan.

V zvezi z ugovorom, da bi sodišče druge stopnje moralo odločiti s sodbo, ne pa z odločbo, revizijsko sodišče ugotavlja, da je v 2. odstavku 68. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) določeno, da se v primeru, če je na prvi stopnji postopek končan do uveljavitve zakona, nadaljnji postopek opravi po prejšnjih predpisih. Prejšnji predpis, to je zvezni zakon o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74, 38/84, ZZSZD), je v več določbah, tudi npr. v 1. točki prvega odstavka 19. člena, določal, da samoupravna sodišča odločajo z odločbo ali sklepom. Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom veljavnosti ZDSS, ki je začel veljati 13. maja 1994, je sodišče druge stopnje pravilno odločilo z odločbo.

Ni tudi utemeljen revizijski razlog, ki se nanaša na sestavo sodišča druge stopnje (1. točka drugega odstavka 354. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP). V prvem odstavku 75. člena ZDSS je določeno, da se z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati določbe ZZSZD, razen določb o postopku, ki se uporabljajo, dokler ne bodo pravnomočno končane nerešene zadeve iz drugega odstavka 68. člena zakona. Po drugem odstavku navedenega člena pa sta prenehala veljati tudi republiški zakon o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS, št. 21/84, prečiščeno besedilo, ZSZD) in zakon o samoupravnih sodiščih. Sestava senatov sodišč združenega dela je bila določena v 23. členu ZSZD, ki pa je 13. maja 1995 prenehal veljati. ZZSZD ni imel določb o sestavi senatov. ZSZD je prenehal veljati, zato je bilo torej uporabiti določbe ZDSS, ki je v času odločanja na drugi stopnji že veljal, ker bi sicer nastala pravna praznina. Za sojenje na prvi stopnji velja določba 10. člena (upoštevajoč prehodne in končne določbe), glede sestave senata sodišča druge stopnje pa 11. člen. Po tej določbi na drugi stopnji odloča senat v sestavi treh poklicnih sodnikov. Ker je bilo Višje delovno in socialno sodišče pri odločanju sestavljeno iz treh poklicnih sodnikov, je glede na prej obrazloženo odločilo v pravilni sestavi.

Revizija pa je delno utemeljena glede zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP).

Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva stopnjo duševnih in telesnih bolečin oškodovanca in tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (prvi in drugi odstavek 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ZOR). Odškodnina mora biti primerno prirejena osebnosti oškodovanca (individualizacija), istočasno pa je treba upoštevati okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo predvsem v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami, ki so zanje prisojene. To med drugim pomeni, da mora revizijsko sodišče upoštevati tudi svojo dosedanjo prakso pri odmerjanju odškodnin za podobne škode.

Predvsem zaradi izgube bistvenih delov obeh desnih okončin in posledic, ki so v zvezi s tem nastale, je treba obravnavani primer šteti med izredno hude primere negmotnih škod.

Za odločitev o pravični denarni odškodnini za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je predvsem pomembno, da so bile bolečine dolgotrajne, trajale so več kot šest mesecev, tožnik pa je zaradi več operacij, zdravljenja in rehabilitacije moral prenašati tudi številne nevšečnosti. Telesne bolečine in nevšečnosti bodo tožnika spremljale tudi v bodočem življenju, saj bo, kot izhaja iz ugotovitev obeh izvedencev medicinske stroke in tudi njegove izpovedbe, moral zaradi posledic nesreče uporabljati protezo in berglje (bergljo), kar mu bo povzročalo predvsem nevšečnosti, pa tudi bolečine. Na drugi stopnji prisojena denarna odškodnina iz tega naslova ne ustreza merilom, ki so določena v prvem odstavku 200. člena ZOR. Zaradi mladosti tožnika (rojen je bil dne 24.1.1964, nesreča pa se je zgodila 4.3.1991) in nevšečnosti, ki jih prinašajo posledice poškodbe in ki ga bodo spremljale vse življenje, je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 2,000.000,00 SIT.

Pri odločitvi o pravični denarni odškodnini za prestani strah mora sodišče upoštevati stopnjo strahu, torej njegovo intenzivnost, in njegovo trajanje. Primarni strah je bil zelo intenziven in je po ugotovitvah izvedencev trajal štirinajst dni, sekundarni strah je bil znatno daljši, trajal je štiri mesece. Nižji sodišči sta po mnenju revizijskega sodišča pri določitvi pravične denarne odškodnine za prestani strah v zadostni meri upoštevali merila, ki so določena v prvem odstavku 200. člena ZOR. Zato iz tega naslova reviziji ni bilo mogoče ugoditi.

Zaradi posledic škodnega dogodka pomeni zmanjšanje življenjske aktivnosti zoženje poklicnih in drugih aktivnosti in dejavnosti oškodovanca ali/in njihovo opustitev oziroma izgubo zaradi hudih ali izredno hudih posledic. Zaradi delne amputacije obeh desnih okončin je treba šteti, da gre pri nastali škodi za izredno hud primer, pri čemer je tudi upoštevati, da je tožnik bil desničar. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika je zato bistveno in obsežno. Ni več sposoben za pridobitno delo, možnosti za preživljanje prostega časa so se spremenile v temelju. V opravljanju najbolj osnovnih življenjskih opravil in funkcij je odvisen od drugih ljudi, ne more se zanašati nase in računati na lastne sposobnosti, možnosti, hotenja in želje. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je tožniku priznana sto-odstotna telesna okvara in potreba po tuji negi in pomoči, da se bodo sedanje težave zaradi zvišane telesne teže povečale in da je pri tožniku splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 75 odstotkov. Predvsem ta dejstva kažejo na izjemnost nastale škode iz tega naslova iz vseh treh vidikov: osebnega (individualizacija), objektivnega (razmerje do drugih vrst škod) in z vidika sodne prakse v podobnih primerih, ki pa so zelo redki. Da bi bilo zadoščeno načelu pravične denarne odškodnine, je po mnenju tega sodišča primerno na drugi stopnji prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišati za 3,000.000,00 SIT, to je skupaj na 8,000.000,00 SIT.

Duševne bolečine zaradi skaženosti nastanejo zaradi trpljenja (žalost, obup, pobitost in podobno) oškodovanca zaradi fizičnih in psihičnih sprememb njegovega telesa in duševnosti in zaradi žalosti, bolečin in tudi obupa zaradi reagiranja in odmevov okolice na njegovo skaženost. Tožnik je zaradi posledic poškodbe popolnoma spremenjen, uporabljati mora protezo in bergljo, zaradi opeklin ima brazgotine na obrazu, vratu in za levim uhljem. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da proteze desne roke zaradi več negativnih kot pozitivnih lastnosti tožnik ne bo uporabljal. To bo še povečevalo pozornost okolice. Gre torej za hudo obliko skaženosti, ki povzroča duševno trpljenje ne le zaradi skaženosti same, ki jo mora tožnik prenašati, temveč tudi zaradi vzbujanja pozornost in zanimanja okolice, kar duševne bolečine še povečuje. Upoštevajoč načela in merila iz prvega odstavka 200. člena ZOR, revizijsko sodišče ocenjuje, da je na drugi stopnji odmerjena odškodnina prenizka. Pravična denarna odškodnina je 3,500.000,00 SIT, torej za 1,000.000,00 SIT več, kot je odločilo sodišče druge stopnje.

Celotna odmerjena denarna odškodnina za negmotno škodo znaša za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 2,000.000,00 SIT, za prestani strah 500.000,00 SIT, za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 3,500.000,00 SIT, skupaj torej 14,000.000,00 SIT. Glede na tožnikovo sokrivdo se zmanjša prisojena odškodnina za 10 %, to je za 1,400.000,00 SIT, za že plačane akontacije 2,000.000,00 SIT in za kapitalizirano invalidnino 1,000.000,00 SIT, skupaj torej za 4,400.000,00 SIT. Tožniku je bilo torej prisoditi razliko, to je 9,600.000,00 SIT in v obsegu od 5,100.000,00 SIT na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremeniti prvostopno in drugostopno odločbo tako, kot je navedeno v 1. točki izreka te sodbe.

Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da lahko hodi tudi brez berglje in da se s posebnimi aktivnostmi pred nesrečo ni ukvarjal. Izvedenec medicinske stroke prim. dr. Heribert Strokol je v mnenju navedel, da iz izkušenj ve, da oškodovanci pri amputaciji roke nad komolcem praktično ne uporabljajo proteze. Ugotovil je, da ima tožnik tako imenovani fantomski občutek, ne pa tudi fantomske bolečine. Navedbe v reviziji o uporabi dveh bergelj, o fantomski bolečini in o bistveni omejenosti fizičnih aktivnosti tožnika po poškodbi glede na prejšnje aktivnosti, glede na izvedene dokaze niso v celoti sprejemljive. Navedeno kaže, da reviziji ni mogoče v celoti ugoditi. Glede na prej navedeno razlago 200. člena ZOR pa bi bila višja odškodnina od prisojene v nasprotju z načeli in merili, ki izhajajo iz navedene določbe zakona. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 393. člena ZPP v presežku nad 9,600.000,00 SIT revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi 2. odstavka 166. v zvezi s 155. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Stroške v prvostopni odločbi je odmerilo po odvetniški tarifi, ki je veljala 1.6.1993 (Uradni list RS, št. 10/91, s spremembami), ko je bila vrednost točke 60,00 SIT. Glede na uspeh je revizijsko sodišče del stroškov na prvi stopnji v znesku 743.524,00 SIT znižalo na 714.224,00 SIT, tako, da na nižjih stopnjah prisojeni stroški znašajo 777.135,00 SIT. Revizijske stroške je sodišče odmerilo po načelu iz 1. odstavka 16. člena odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95, velja od 5.2.1995 dalje) tako, da je štelo vrednost točke na dan odmere, to je 66,50 SIT, število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila, torej dne 31.8.1994, ko je bila revizija vložena. Revidentu je bilo treba za revizijo odmeriti 1020 točk, kar znaša 67.830,00 SIT.

Določbe ZPP, ZOR, ZZSZD in ZSZD je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.