Jedro

Kadar ni škode, tudi ni odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval od tožene stranke kot zavarovatelja odvetniške odškodninske odgovornosti povrnitev škode v znesku 5.659.830,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1997 dalje. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku škoda ni nastala, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je nato sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in odločitvijo, po kateri bo tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati zahtevani znesek odškodnine. Sklicuje se na odločbo bivše Skupščine Občine ... z dne 31.12.1965, ki naj bi potrjevala, da je bil tedaj tožnikov oče nosilec stanovanjske pravice na stanovanju, ki naj bi ga ta imel pravico odkupiti po določbah Stanovanjskega zakona (SZ - 117. člen). Morda je netočna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je lastnik stanovanja bilo podjetje P. in ne Občina .., vendar to ne vpliva na dejstvo, da je bil imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju tožnikov oče. Če pa je sporno stanovanje dejansko bilo hišniško ali druge vrste službeno stanovanje, pa bi po določilih takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) lastnik moral skleniti z njim pogodbo o začasni uporabi stanovanja. Ker take pogodbe ni, je nastopila situacija iz 50. člena prej veljavnega ZSR, saj je tožnikov oče po preteku dveh let, čeprav naj ne bi imel ustrezne pravne podlage, pridobil stanovanjsko pravico. Zato bi moral prejšnji lastnik po določbah SZ tožnikovemu očetu ponuditi v odkup drugo primerno stanovanje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta utemeljeno presojali morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke za zatrjevano nepravilno ravnanje njene zavarovanke ob izhodišču, da odškodninska odgovornost pravno ne more biti utemeljena, če tožnik zatrjevane škode sploh ni utrpel. Slednje bi bilo podano ob ugotovitvi, da pravice do odkupa spornega stanovanja po določbah 117. člena SZ sploh ni imel. Ob takšnem odgovoru na zastavljeno vprašanje obstoja škode namreč odpade razpravljanje o morebitnih drugih elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi ravnanja ali opustitev njene zavarovanke.

Opisano pravilno pravno izhodišče je terjalo ugotavljanje dejanskega stanja, katerega obseg in pravne posledice tezo tožeče stranke, da je tožnikov oče ob uveljavitvi SZ imel pravico do odkupa spornega stanovanja, zavračajo. Tožnikovemu očetu je bilo dodeljeno družinsko stanovanje v samskem domu P. kot hišniško, torej službeno stanovanje. Točneje povedano, tožnikov oče ob uveljavitvi SZ na stanovanju ni imel stanovanjske pravice, ki ne bi bila vezana na opravljanje del upravnika samskega doma. Listinski dokazi, na katere se sklicuje revizija, so pomanjkljivi, kolikor pa obstojajo, pa so v razlogi izpodbijane sodbe pravilno ocenjeni s stališča, da je "pomembna predvsem odločba o skupni stanarini hišniškega stanovanja z dne 19.12.1982 (B2), iz katere nedvoumno izhaja, da gre za hišniško stanovanje". Pomembno je, da je bila navedena listina izdana po uveljavitvi ZSR iz leta 1982. Po določbi 40. člena navedenega zakona je bilo sicer mogoče pridobiti stanovanjsko pravico tudi na službenem stanovanju, vendar z izrecno odločbo stanodajalca. Obstoja takšne odločbe, ki bi dopuščala uporabo omenjene zakonske določbe, tožeča stranka niti ne zatrjuje, listine, ki so bile tožnikovemu očetu za uporabo hišniškega stanovanja izdane pred uveljavitvijo ZSR iz leta 1982, pa so v sodbah nižjih sodišč pravilno ocenjene kot listine, ki niso odločilne narave (kolikor sploh ne gre za listine formularne narave, ki so služile predvsem za ugotovitev vrednosti stanovanja in točkovanje zaradi določitve višine stanarine). Zato obvelja pravna ugotovitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, da ima sporno stanovanje status hišniškega stanovanja, na katerem je tožnikov oče imel le začasno uporabo.

V tem okviru tudi ni sprejemljiva revizijska teza, da bi mogel tožnikov pravni prednik pridobiti stanovanjsko pravico na stanovanju na podlagi določbe 50. člena ZSR. Res je, da so po navedeni določbi pridobili stanovanjsko pravico stanovalci, ki so dve leti nepretrgoma, čeprav brez pravnega naslova, bivali v stanovanju. V obravnavanem primeru je tožeča stranka dejanske okoliščine, ki bi se mogle nanašati na uporabo navedene zakonske določbe, prvič navedla šele v reviziji, kar terja uporabo tretjega odstavka 370. člena in 372. člena ZPP o nedovoljenih revizijskih novotah, po drugi strani pa ne more biti spora o tem, da je tožnikov pravni prednik sporno stanovanje uporabljal na podlagi dodelitve, torej z ustreznim pravnim naslovom, vendar le kot hišniško stanovanje, na katerem pa ni pridobil stanovanjske pravice. Pri opredelitvi njegovega statusa je torej odločilna uporaba določbe 40. člena, ne pa 50. člena ZSR.

V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker tožnikov oče po določbah SZ ni imel pravice do odkupa spornega stanovanja, tožniku, ki je kasneje to stanovanje odkupil po višji ceni, zatrjevana škoda ni nastala, s tem pa je odpadla tudi odškodninska odgovornost tožene stranke za morebitna ravnanja in opustitve njene zavarovanke. Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.