Jedro

Za utemeljenost ugovora v primeru izvršbe na denarna sredstva bi dolžnik moral izkazati bodisi, da je izvršba dovoljena na sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe, bodisi da ob rubežu denarnih sredstev niso bila spoštovana določila členov 101, 102 in 137 ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje v delu točke I. izreka, ki glasi: tako da se izvršba nadaljuje za znesek 5.819,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 2. 2007 dalje do plačila ter za v sklepu o izvršbi odmerjene izvršilne stroške.

V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem zavrnilnem delu točke I. izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v točki I. izreka ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 26. 1. 2007, opr. št. I 07/00006, delno ugodilo in izvršbo delno ustavilo za znesek v pobot uveljavljene nasprotne terjatve v višini 66,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 7. 2006 dalje do plačila in odločilo, da se izvršba nadaljuje za znesek 5.819,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 2. 2007 dalje do plačila ter za v sklepu o izvršbi odmerjene izvršilne stroške. V ostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo. V točki II. izreka je dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrnilo, v točki III. pa dolžnika oprostilo plačila sodne takse za ugovor in odlog izvršbe. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka).

Zoper odločitev v točki I. izreka (z izjemo dela, kolikor je bila izvršba zaradi pobota delno ustavljena) se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil dolžnik in uveljavljal vse tri pritožbene razloge po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru in da se sklep o dovolitvi izvršbe razveljavi oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

Trdil je, da je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, na kateri konkretni določbi OZ-A sodišče prve stopnje gradi svoje stališče. Zato je obrazložitev nejasna in se ne da preizkusiti. Poleg tega je stališče sodišča materialnopravno napačno. Sklep o izvršbi je bil izdan po objavi Odločbe Ustavnega sodišča in pred uveljavitvijo OZ-A. Odločbo Ustavnega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ob izdaji sklepa o izvršbi dne 26. 1. 2007. Ob izdaji sklepa o izvršbi OZ-A še ni veljal, zato ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Tudi ne soglaša, da je sodišče prve stopnje prvotno terjatev nadomestilo z zneskom 5.819,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2007 dalje do plačila, ker je s tem v glavnico vključilo natečene zamudne obresti in od njih dovolilo obrestne obresti, kar je materialnopravno napačno, prav tako pa tega upnik niti ni predlagal. Ob upoštevanju pravila „ne ultra alterum tantum“ bi dolžnik moral sedaj namesto 7.149,16 EUR, plačati 11.638,54 EUR. Dolžnik na TRR prejema samo prejemke iz naslova invalidnosti, ki so izvzeti iz izvršbe oziroma je izvršba nanje omejena. Ima tri nepreskrbljene otroke, do katerih ima preživninsko obveznost. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da dolžnik ni dokazal, da bi sploh prejemal kakšne prejemke iz naslova invalidnosti. Iz izvršilnega naslova namreč izhaja, da je sporna terjatev nastala, ker je Upravna enota Š. v letu 1995 od dolžnika zahtevala povrnitev izplačane osebne pokojnine po Zakonu o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (dolžnik jo je prejemal, ker je na služenju vojaškega roka zbolel za shizofrenijo) za vse obdobje, ko je prejemal pravico do invalidske pokojnine pri ZPIZ. Ta okoliščina je bila razvidna tudi iz pokojninskega odrezka, ki je bil predložen ob vložitvi ugovora in izjave o premoženjskem stanju, ki je bila predložena naknadno. Upnik teh navedb v odgovoru niti ni prerekal. Zato je stališče sodišča, da je ugovor v tem delu neobrazložen, napačno. Zanj je nesprejemljivo tudi stališče, da ne gre za izvršbo na pokojnino, če pa so dolžniku zarubljena sredstva na TRR, na katerega prejema zgolj pokojnino. Banke izvršujejo sklepe, tako kot se glasijo, in ne upoštevajo teh ugovorov. Sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti izvršbe na sredstva iz naslova nakazil pokojnine in varstvenega dodatka. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Zmotno je namreč postopanje sodišča prve stopnje, ko je ob delni ustavitvi izvršbe zaradi delnega prenehanja terjatve (8. točka I. odstavka 55. člena ZIZ) odločilo tudi o tem, za kolikšen znesek se izvršba nadaljuje. Izvršba je bila dovoljena s sklepom o izvršbi. Na podlagi tega sklepa se izvršba v delu, v katerem ni bila ustavljena, tudi nadaljuje, zato je bilo nepotrebno ponovno odločanje o tem. Utemeljeno v zvezi s tem pritožba tudi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je glavnici prištelo natečene zakonske zamudne obresti in od tako dobljenega seštevka dovolilo zakonske zamudne obresti, kršilo materialno pravo, ki prepoveduje obrestovanje obresti (I. odstavek 375. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju: OZ). Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeni pritožbi dolžnika v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v delu, ki določa, da se izvršba nadaljuje za znesek 5.819,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 2. 2009 dalje do plačila ter za v sklepu o izvršbi odmerjene izvršilne stroške, ker je pritožnik utemeljeno izpodbijal ves ta del, razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Pritožba neutemeljeno trdi, da bi sodišče prve stopnje že ob izdaji sklepa o izvršbi bilo dolžno uporabiti odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04, saj gre v konkretnem primeru za obligacijsko razmerje, nastalo po uveljavitvi OZ. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč s to odločbo razveljavilo tisti del določbe 1060. člena OZ, ki je določal, da se za zamudne obresti, ki izhajajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki so tekle po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Tudi za te zamudne obresti je zato veljala prepoved „ne ultra alterum tantum“ iz 376. člena OZ. Veljala je do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ-A) 22. 5. 2007, ki jo je za zakonske zamudne obresti odpravil. Zato je pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Na podlagi ugotovitve, da do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati OZ-A, vsota zapadlih pa neplačanih obresti od glavnice (tudi glede stroškov), te ni dosegla, je sodišče pravilno zaključilo, da obresti tečejo dalje, vse do plačila. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da je tega dne začel veljati OZ-A, ki za zamudne obresti več ne določa pravila „ne ultra alterum tantum.“ Neutemeljeno pritožba trdi, da je sklep sodišča nejasen in da se ne da preizkusiti, ker ne določa izrecno, na kateri določbi OZ-A temelji navedeno pravilo. Sodišče prve stopnje pri tem sicer res ni navedlo člena zakona, vendar pa je materialno pravo kljub temu pravilno uporabljeno. V skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, kdaj so zakonske zamudne obresti dosegle višino glavnice. Izvršilno sodišče namreč mora pri odločanju o višini terjatve upnika upoštevati vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti (tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-227/05 z dne 24. 5. 2007). Tako je sodišče prve stopnje bilo dolžno uporabiti OZ-A, saj po izračunu sodišča prve stopnje, ki ni pritožbeno prerekan, zamudne obresti do njegove uveljavitve še niso dosegle višine glavnic.

Dolžnik je v ugovoru med drugim zatrjeval, da na na TRR prejema zgolj prejemke iz naslova invalidnosti, ki so izvzeti iz izvršbe (101. člen ZIZ) oziroma je izvršba nanje omejena (102. člen ZIZ). Utemeljeno pritožnik trdi, da upnik v odgovoru na ugovor teh navedb ni prerekal. Vendar pa je kljub temu zaključek sodišča, da ugovor dolžnika ni obrazložen, pravilen. Dolžnik namreč teh ugovornih navedb ni konkretiziral, saj ni natančneje navedel, katere prejemke iz naslova invalidnosti prejema, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo, ali gre za prejemke navedene v 101. členu ZIZ, ki so izvzeti iz izvršbe. V skladu z II. odstavkom 53. člena ZIZ mora biti ugovor obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. V skladu z 8. točko 101. člena ZIZ so iz izvršbe izvzeta nadomestila za invalidnost po zakonu, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb. Za to, da bi sodišče prve stopnje lahko presojalo, ali dolžnik prejema prav takšno nadomestilo, pa dolžnik v ugovoru ni navedel dovolj razlogov. Poleg tega je k ugovoru priložil obvestilo ZPIZ, iz katerega izhaja, da prejema pokojnino (to pa tudi sam trdi v nadaljevanju pritožbe). Za utemeljenost ugovora po 7. točki I. odstavka 55. člena ZIZ bi dolžnik moral izkazati, da je izvršba dovoljena na sredstva, ki so izvzeta iz izvršbe (kar v konkretnem ni uspel), bodisi da se mu rubijo sredstva v nasprotju z 101., 102. in 137. členom ZIZ, pri čemer mora to tudi zatrjevati in dokazovati. Organizacije za plačilni promet pazijo po uradni dolžnosti na omejitve določene v 101., 102. in 137. členu ZIZ, zaradi česar mora dolžnik, v kolikor se mu rubijo sredstva v nasprotju z navedenimi členi ZIZ, to zatrjevati in dokazovati. Ker dolžnik tudi slednjega ni zatrjeval in dokazoval, pritožba neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na denarna sredstva v nasprotju z določbami 101. in 102. člena ZIZ.

Pritožbene navedbe, da je iz izvršilnega naslova jasno razvidno, da je upnikova terjatev nastala, ker je Upravna enota Š. od dolžnika zahtevala vrnitev izplačane osebne pokojnine po Zakonu o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev za vse obdobje po tem, ko je pridobil pravico do invalidske pokojnine pri ZPIZ, so t.i. pritožbene novote, ker jih dolžnik ni zatrjeval že v ugovoru. Ker v pritožbi tudi ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj jih podaja šele v pritožbi, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (I. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem zavrnilnem delu točke I. zavrnilo in v tem delu točke I. izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP in I. odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče pa pri tem tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je dolžnik s pritožbo uspel v zanemarljivem obsegu, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbe ( I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z II. odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).