Jedro

Dejstvo, da se obdolženec ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, še ne pomeni, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb zagovora in da so razlogi sami s seboj v nasprotju.

Glede na dejstvo, da je obdolženec bil seznanjen z rezultatom hitrega testa in policistovo odredbo, se je zavedal, da je odklonitev strokovnega pregleda v nasprotju s policistovo odredbo; pri policistovi seznanitvi obdolženca s stroški strokovnega pregleda pa tudi ne gre za zavajajočo ali lažno vplivanje policista na obdolženčevo odločitev, ki je v končni fazi bila povsem njegova in neizsiljena ter jo je obdolženec potrdil s podpisom zapisnika, ki potrjuje skladni izpovedbi obeh policistov, da je odklonitev strokovnega pregleda bila obdolženčeva lastna odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo izpodbijano sodbo potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 222/2019 z 28. 11. 2019 ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj sodba nima razlogov, zakaj je sodišče glede na obdolženčev zagovor ocenilo, da je njegovo priznanje jasno in popolno, saj je navedlo le, da je obdolženec priznal, da je odklonil strokovni pregled, ni pa ocenilo zagovorne navedbe, s katero je obdolženec izrecno meril na sugestijo policista, kar pa bi zlasti glede ocene priznanja v subjektivnem smisli moralo storiti. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku zasliši policista, ki je obdolžencu odredil strokovni pregled, se opredeli do postopka odreditve strokovnega pregleda ter nato dokazno oceni tudi zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog v organizmu, nato pa ponovno presodi o obdolženčevi odgovornosti ter v sodbi navede jasne in prepričljive razloge za svojo odločitev.

2. Prvostopenjsko sodišče je nato z izpodbijano sodbo obdolženca ponovno spoznalo za odgovornega za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Odločilo je še, da mora obdolženec plačati stroške postopka in sicer sodno takso v znesku 30,00 EUR za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter sodno takso za sodbo v znesku 170,00 EUR.

3. Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovornici pravočasno pritožbo in v uvodu pritožbe uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, kršitev materialnega prava, kršitev 29. člena Ustave RS ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in postopek zoper obdolženca zaradi očitanega prekrška ustavi, ker ni dokazano, da je storil prekršek, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek z napotilom k izvedbi dodatnih dokazov. Na podlagi petega odstavka 144. člena v zvezi s prvim odstavkom 147. člena ZP-1 naj ga pritožbeno sodišče oprosti plačila vseh stroškov postopka, saj bi bilo zaradi ogroženo njegovo preživljanje in vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do kršitev z Ustavo RS zagotovljenih pravic niti do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba obdolženčeve zagovornice pa tudi ni utemeljena.

5. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo pritožba uveljavlja z navedbami, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je obdolženčev zagovor ocenilo kot neprepričljiv in nekonsistenten. Prvostopenjsko sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe ocenilo vsak dokaz posebej (med drugim tudi obdolženčev zagovor) in v zvezi z drugimi dokazi, nato pa je navedlo, katera odločilna dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, saj razlogi izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev niso nerazumljivi oziroma sami s seboj v nasprotju. Dejstvo, da se obdolženec ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa še ne pomeni, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb zagovora in da so razlogi sami s seboj v nasprotju.

6. Na podlagi tretje alineje 29. člena Ustave RS mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena med drugim tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ker je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku zaslišalo obdolženca, Višje sodišče v Ljubljani v sklepu PRp 222/2019 z 28. 11. 2019, s katero je ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje, pa sodišču ni naložilo, da mora ponovno zaslišati obdolženca, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo pravico do obrambe, ker ga ni ponovno zaslišalo.

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje obdolženca ni vabilo na sodišče na zaslišanje prič in mu ni dalo možnosti, da policistoma postavlja vprašanja. Kljub temu, da je obdolženec na zagovoru, ko je bil poučen, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, izjavil, da ne želi biti prisoten pri izvedbi procesnih dejanj (zapisnik o zaslišanju obdolženca; list. št. 23 in 24), je namreč sodišče obdolženca in njegovo zagovornico v ponovljenem postopku vabilo na naroka za zaslišanje policistov. Obdolžencu je bila torej dana možnost, da bi se udeležil narokov za zaslišanje policistov in bi jima postavljal vprašanja, se z njima soočil ter izpodbijal njune navedbe; vendar se obdolženec narokov za zaslišanje prič ni udeležil, temveč se je narokov udeležila le njegova zagovornica (kar izhaja iz zapisnikov o zaslišanju priče A. A. in B. B.; list. št. 61 do 63 in 68 do 70). Poleg tega Višje sodišče v Ljubljani v sklepu PRp 222/2019 ni zapisalo, da mora sodišče prve stopnje obdolžencu podati možnost, da priči zaslišuje, kar uveljavlja pritožba, temveč je sodišču naložilo le, da mora v ponovljenem postopku zaslišati policista, ki je obdolžencu odredil strokovni pregled (8. točka obrazložitve sklepa).

8. Sedmi odstavek 107. člena ZPrCP določa: "Policist sme zaradi ugotovitve, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti teh snovi v organizmu ali predpisan postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica teh snovi v organizmu. Preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje se lahko izvede tudi kot sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov." Že jezikovna razlaga te določbe pokaže, da sme policist zaradi ugotovitve, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog izvesti preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti droge v organizmu samostojno in neodvisno od postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica teh snovi v organizmu. Navedena določba daje policistu pooblastilo, da sme preizkus z napravo za hitro ugotavljanje izvesti tudi kot sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov.

Na podlagi osmega odstavka 107. člena ZPrCP policist, če s preizkusom z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu ali v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov teh snovi prepozna znak oziroma simptom, ki je posledica takšne snovi v organizmu, ali če udeleženec cestnega prometa odkloni sodelovanje pri preizkusu ali postopku ali če preizkus ali postopka ni mogoče opraviti zaradi drugega razloga, odredi udeležencu cestnega prometa strokovni pregled.

Glede na navedeno določbo in upoštevajoč, da je v obravnavanem primeru preizkus z napravo DrugWipe 6S pokazal prisotnost prepovedane droge in tako iz navedenega nedvomno izhaja sum vožnje pod vplivom prepovedanih drog, je policist obdolžencu na podlagi navedene določbe pravilno in zakonito odredil strokovni pregled. Odsotnost izvedbe postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov tako nima nikakršnega vpliva na zakonitost odrejenega strokovnega pregleda. Če je bil policist obdolžencu dolžan odrediti strokovni pregled, pa ga je bil obdolženec dolžan opraviti; na podlagi desetega odstavka 107. člena ZPrCP mora namreč udeleženec cestnega prometa, kateremu je policist odredil strokovni pregled, ravnati po policistovi odredbi.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obdolženec strokovni pregled odklonil, ker mu je policist povedal, da bo nosil stroške sam in da mu bo vozniško dovoljenje v vsakem primeru zaseženo, s čimer je bil zaveden, zato direktni naklep ni izkazan. Prvostopenjsko sodišče je z zaslišanjem policistov B. B. in A. A. skladno z napotki višjega sodišča v sklepu PRp 222/2019 preverilo navedbe obdolženčevega zagovora, da je strokovni pregled na prepovedane droge odklonil na pregovor policista, da bo hitreje prišel na sodišče, če ne gre na strokovni pregled. Policista sta namreč potem, ko sta bila opozorjena, da sta dolžna govoriti resnico in ne smeta ničesar zamolčati, kar vesta o zadevi in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, postopek z obdolžencem natančno in podrobno ter zato verodostojno opisala. Policist B. B., ki je vodil postopek z obdolžencem (odredil mu je hitri test za ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi v slini z napravo DrugWipe 6S ter strokovni pregled), je namreč izpovedal, da je pri obdolžencu opravil test z napravo DrugWipe 6S, pokazal mu je rezultat in mu povedal, da je le-ta pozitiven, nato pa mu je odredil strokovni pregled na ISM. Obdolžencu je na vprašanje, kaj to pomeni, pojasnil, da ga odpeljejo na ISM na pregled krvi in urina zaradi kontrole prepovedanih substanc; če je test na ISM pozitiven, nosi stroške sam; če je test negativen, stroške nosi država; vozniško dovoljenje se mu zaseže v vsakem primeru. Obdolženec je nato izjavil, da ne bo šel na strokovni pregled; seznanil ga je s posledicami odklona in mu povedal, kakšne so predpisane sankcije ter da o tem odloča sodišče. Policist je na vprašanje obdolženčeve zagovornici, ali je morebiti zaznal pri obdolžencu dvom glede odločitve, ali bi šel na strokovni pregled in ali misli, da so na njegovo odločitev vplivali stroški, povedal, da vsakega voznika seznani, kaj to pomeni, pojasni mu, če je potrebno tudi večkrat, kaj pomeni odredba na strokovni pregled. Povedal je še, da ga je obdolženec razumel in je dojel, ko mu je razložil, njegova odločitev pa je bila takšna, kot je bila. Policist je pri svojih navedbah vztrajal tudi potem, ko je bil seznanjen z obdolženčevim zagovorom, izjavil je, da njegove navedbe niso resnične. Na vprašanje obdolženčeve zagovornice, kaj je rekel obdolžencu glede sodišča, pa je povedal, da mu ni rekel, da bo šlo na sodišču hitreje. Tudi kot priča zaslišan policist A. A. je povedal, da je bil obdolžencu odrejen preizkus z napravo DrugWipe 6S, ki je bil pozitiven, nato mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je obdolženec odklonil. Ko je bil priči predočen obdolženčev zagovor, da je strokovni pregled odklonil, ker mu je policist rekel, da bo šlo na sodišču hitreje, je policist povedal, da je to absurd in je izjavil, da obdolžencu ni bilo to nikoli rečeno; na vprašanje zagovornice, ali je mogoče, da je sodelavec obdolžencu to izjavil, je dejal da ne in da nikoli ni rekel preizkušancu kaj takega, kot je izpovedal obdolženec.

Iz podatkov v spisu ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o prepričljivosti ali natančnosti navedb policistov. Takšnih okoliščin ne predstavljajo niti pritožbene navedbe, da sta izpovedbi policistov glede konkretnega primera različni, saj iz izpovedbe policista A. A. izhaja, da ne ve, kakšni so stroški strokovnega pregleda, medtem ko je B. B. izpovedal, kakšna je cena strokovnega pregleda in da vsakemu vozniku pojasni, kakšni so stroški, saj ne gre za odločilno okoliščino; izpovedbi prič sta namreč glede odločilnih okoliščin (da je obdolženec kot voznik vozila v cestnem prometu odklonil strokovni pregled, ki mu je bil odrejen potem, ko je bil preizkus za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog v organizmu z napravo DrugWipe 6S pozitiven) skladni. Prvostopenjsko sodišče je zato takšne navedbe policistov utemeljeno ocenilo kot prepričljive in zato verodostojne. Zaslišanje policistov o tem, kar sta na kraju dogodka sama neposredno zaznala, pa je dovoljen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2009 z dne 29. 3. 2009). Ne držijo pa pritožbene navedbe, da sta policista trdila, da sta oba izvajala postopek z obdolžencem, saj je policist B. B. povedal, da je obdolžencu odredil hitri test z napravo DrugWipe 6S in nato, ko je bil le-ta pozitiven, še strokovni pregled; medtem ko je policist A. A. povedal, da je bil spremljevalec in je pisal listine.

Poleg tega iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi obdolženec zaradi (morebitnega) nepravilnega oziroma nezakonitega postopanja policistov vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve in tega ne uveljavlja (in torej še manj izkaže) obdolženčeva zagovornica niti v pritožbi.

10. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljeno in zakonito oprlo tudi na zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, ki je bil sestavljen na kraju prekrška. Stališče sodne prakse je glede dokazne vrednosti zapisnika enotno; zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, ki je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, kar je v razlogih izpodbijane sodbe (prvi odstavek na strani 9 obrazložitve) pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje. Navedeni zapisnik (priloga A2 spisa) pa v obravnavanem primeru dokazuje, da je obdolženec kot voznik osebnega avtomobila opravil preizkus za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi v slini z napravo DrugWipe 6S, ki je pokazala pozitiven rezultat, zato mu je bil odrejen strokovni pregled; v rubriki "Opombe" pa je navedeno: "Kršitelju je bil odrejen strokovni pregled v ISM Ljubljana, katerega pa je odločno odklonil kljub temu, da je bil seznanjen s posledicami odklona strokovnega pregleda." Preizkušanec – obdolženec je tako sestavljen zapisnik podpisal brez pripomb, s čimer je potrdil pravilnost navedb v zapisniku.

Na podlagi drugega odstavka 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnosti zapisnika, vendar bi to preizkušanec moral storiti do zaključka sestavljanja zapisnika, razen, če mu ni bilo omogočeno dati pripombe oziroma jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni ali jih ni hotel vnesti, takrat pa bi lahko vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve ali z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnosti zapisnika. Obdolženec v postopku na prvi stopnji sploh ni uveljavljal nepravilnosti zapisnika; prav tako takšnih navedb ne navaja niti v pritožbi. Poleg tega višje sodišče ne dvomi, da bi obdolženec, ki nedvomno pozna oziroma mora poznati cestnoprometne predpise in svoje pravice ter obveznosti v cestnem prometu (v času storitve prekrška 25. 2. 2019 je imel veljavno vozniško dovoljenje za B kategorijo motornih vozil 8 let in 11 mesecev), na kraju ugovarjal navedbam v zapisniku in bi uveljavljal, da je strokovni pregled odklonil, ker mu je policist rekel, da bo šlo na sodišču hitreje, če bi bilo to res in zapisnika brez teh navedb ne bi podpisal brez pripomb.

11. Dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška je bilo tako pravilno in popolno ugotovljeno v objektivnem in subjektivnem delu, saj je sodišče na podlagi odločilnih okoliščin utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil prekršek z direktnim naklepom, za kar je navedlo pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi višje sodišče. Glede na dejstvo, da je obdolženec bil seznanjen z rezultatom hitrega testa in policistovo odredbo, se je zavedal, da je odklonitev strokovnega pregleda v nasprotju s policistovo odredbo; pri policistovi seznanitvi obdolženca s stroški strokovnega pregleda pa tudi ne gre za zavajajočo ali lažno vplivanje policista na obdolženčevo odločitev, ki je v končni fazi bila povsem njegova in neizsiljena ter jo je obdolženec potrdil s podpisom zapisnika, ki potrjuje skladni izpovedbi obeh policistov, da je odklonitev strokovnega pregleda bila obdolženčeva lastna odločitev. Prav tako je sodišče pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek (ZPrCP).

12. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/05-38 z dne 19. 06. 2008 pa se nanaša na določbo prvega odstavka 233. člena Zakona o varnost cestnega prometa (sedaj prvi odstavek 8. člena ZPrCP), na podlagi katerega se, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, kdo je storilec prekrška, je pritožnikovo sklicevanje na navedeno odločbo neupoštevno.

13. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij na podlagi 165. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v zakonitih mejah, pri čemer mu je bila globa odmerjena v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (mogoče jo je izreči od 1.200,00 do 5.000,00 EUR) ob upoštevanju okoliščin iz 26. člena ZP-1. Pravilno je bila obdolžencu izrečena poleg globe še stranska sankcija 18 kazenskih točk, saj je ta obvezno predpisana za obravnavani prekršek.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice glede odločitve o stroških postopka in navedbe, da obdolženec ob izreku sodbe nima drugih denarnih prejemkov kot denarno socialno pomoč in tako sodišče ob izreku sodbe ni uporabilo ažurnih podatkov, saj je obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka na podlagi starih podatkov. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi, da mora obdolženec plačati sodno takso kot stroške postopka, pravilno upoštevalo podatke, ki jih je obdolženec povedal pred podanim zagovorom (da je prejemnik denarne socialne pomoči v znesku 392,00 EUR in mesečno zasluži s priložnostnimi deli do 900,00 EUR). Obdolženčeva zagovornica pa v pritožbi le pavšalno navaja, da obdolženec ob izreku sodbe nima nobenih drugih denarnih prejemkov kot denarno socialno pomoč, ne da bi za te navedbe predložila dokazila, zato višje sodišče teh neizkazanih pritožbenih navedb ne more upoštevati.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Ker obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo tarifni del ZST-1 in je obdolžencu odmerilo sodno takso na podlagi tar. št. 8132 ZST-1 (zavrnitev pritožbe), 8111 (10 % zneska izrečene globe) ter 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij 50,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR. Ta znesek mora plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo prvostopenjsko sodišče v pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjal.