Jedro

Hujše škodljive posledice je treba izkazati s standardom verjetnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS zavrnilo izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka zahtevala v upravnem sporu začetem proti odločbi tožene stranke z dne 6.6.2005. Z njo je bilo odločeno, da se tožeča stranka izbriše iz razvida izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja za izvajanje programa strojni tehnik (poklicno-tehniško izobraževanje), ki ga je sprejel minister pristojen za šolstvo, znanost iz šport s pravilnikom z dne 5.5.2003 (Uradni list RS, št. 52/03).

V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je v ponovnem postopku v skladu s stališči pritožbenega sodišča navedenimi v sklepu I Up 979/2005 z dne 31.8.2005 (z njim je bil sklep upravnega sodišča, št. U 432/2005 z dne 12.8.2005 na podlagi 74. člena ZUS razveljavljen) glede na naravo spornega razmerja in vsebino izpodbijane odločbe, tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS. Po navedeni določbi je eden izmed zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe verjetno izkazana možnost nastanka hujših škodljivih posledic. Po presoji sodišča tožeča stranka izpolnitve omenjenega zakonskega pogoja ni izkazala. Zgolj s pavšalno in z dokazi nepodprto navedbo, da v šolskem letu 2004/05 vpisani slušatelji ne bodo mogli nadaljevati šolanja v nadaljnjem šolskem letu namreč ni z potrebno verjetnostjo izkazala nastanka hujših škodljivih posledic; pa tudi sicer zatrjevana posledica sama po sebi ne more predstavljati kategorije hujših škodljivih posledic.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno presodilo, da zatrjevane posledice niso hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Škoda, ki naj bi nastajala je tako materialna kot imaterialna. Izbrisani program vzgoje in izobraževanja je eden redkih v Republiki Sloveniji, ki ponuja takšen način šolanja. V skladu z Zakonom o izobraževanju odraslih (Uradni list RS, št. 12/96) ter 23. členom Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 12/96) ter na njuni podlagi izdanimi pravilniki je omogočen vpis in vključitev v izobraževalni program tudi med izobraževalnim letom. V prejšnjem izobraževalnem letu je bilo sukcesivno vpisano 11 udeležencev. Z njimi, oziroma s plačniki njihovega izobraževanja (delodajalci), je bila sklenjena pogodba o izobraževanju. Tožečo stranko sklenjene pogodbe zavezujejo izvesti program strojni tehnik za navedenih 11 udeležencev, ki so svoje pogodbene obveznosti opravili. V primeru nedokončanja začetega izvajanja programa bo morala tožnica udeležencem vrniti zneske šolnin z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker pa bi lahko plačniki izobraževanja proti tožnici sprožili sodne spore zaradi neizpolnitve pogodbe, bi zanjo poleg omenjenih materialnih posledic (vračila šolnine, morebitnih odškodninskih zahtevkov) nastala tudi moralna škoda v okolju, v katerem deluje. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma, podrejeno, zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Toženi stranki naj se naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga da se neutemeljena pritožba zavrne. V pritožbi navedeni razlogi naj ne bi bili utemeljeni in tudi ne podkrepljeni z dokazili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ima podlago v določbi 2. odstavka 69. člena ZUS. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe po tej določbi izkazana možnost nastanka hujših škodljivih posledic, ki bi jih tožnik utrpel zaradi spornega pravnega razmerja. Ta pogoj pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen, saj zgolj pavšalno sklepanje na določene možne posledice ne predstavlja v omenjeni zakonski določbi zahtevanega standarda verjetnosti. Šele v pritožbi navajana dejstva in okoliščine, s katerimi tožnica izkazuje verjeten nastanek škodljivih posledic ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj bi morala dejansko podlago navesti in verjetno izkazati že v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.