Jedro

Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da ročno vodene evidence popravka ali izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva na dan 25. oziroma 26. 2. 1992 ne izkazujejo in da je tudi iz računalniško vodene evidence registra stalnega prebivalstva razvidna odjava stalnega prebivališča dne 28. 1. 1996 in ne na dan 25. oziroma 26. 2. 1992, da popravkov datumov prijav in odjav stalnega prebivališča v računalniško vodeni evidenci ni, morebitno brisanje podatkov pa bi bilo v računalniško vodeni evidenci razvidno.

Iz ZPŠOIRSP ne izhaja, da bi bil upravni organ pri odločanju o zahtevku za določitev denarne odškodnine vezan na dopolnilno odločbo, zato sodišče meni, da lahko samostojno ugotavlja na podlagi uradnih evidenc, v katerem časovnem obdobju je trajalo stanje izbrisa.

Če bi tožnik v februarju 1992 res izgubil pravico do stalnega prebivališča, bi moral pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje, ni pa zabeleženo, da bi ga pridobil, ampak zgolj to, da je dne 11. 3. 1992 prijavil začasno prebivališče. Tudi to kaže na dejstvo, da tožnik 25. 2. 1992 ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Naslednje, kar kaže na to dejstvo, pa je to, da je pravočasno zaprosil za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in je bil že zaradi tega izenačen v pravicah in obveznostih z državljani Republike Slovenije in zaradi pravočasno vložene prošnje dne 25. 2. 1992 ni mogel biti izbrisan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 28. 1. 1996 do 3. 11. 2000 v višini 2.850,00 EUR in je hkrati odločil, da se tožniku ta odškodnina izplača v treh obrokih, prvi obrok v višini 1.000,00 EUR v 30-ih dneh po pravnomočnosti odločbe, drugi obrok v višini 925,00 EUR eno leto po zapadlosti prvega obroka in tretji obrok v višini 925,00 EUR eno leto po zapadlosti drugega obroka.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da je prvostopenjski organ z vpogledom v register stalnega prebivalstva pridobil podatek, da je bil tožnik dne 28. 1. 1996 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, z vpogledom v uradno evidenco o dovoljenjih za prebivanje pa je prvostopenjski organ pridobil podatek, da mu je bilo dne 3. 11. 2000 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki mu je bilo vročeno dne 13. 11. 2000. Na podlagi navedenih podatkov in glede na določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), upravna enota ugotavlja, da je obdobje izbrisa trajalo od 28. 1. 1996 do 3. 11. 2000. Višino denarne odškodnine se določi glede na obdobje izbrisa, to obdobje pa je po prvem odstavku 3. člena citiranega zakona čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za izbrisane, ki so po izbrisu pridobili dovoljenje za stalno prebivanje. Za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je upravičenec upravičen do 50,00 EUR denarne odškodnine. Tožniku je bila tudi dana možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so bile navedene v ugotovitvenem postopku. Tožnikova pooblaščenka je navedla, da ni sporno, da je bil tožnik izbrisan, pač pa se ne strinja z ugotovitvijo, da je bil izbrisan šele dne 28. 1. 1996, saj je bil izbrisan že 25. 2. 1992. Med drugim se sklicuje na odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 11. 3. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik od 25. 2. 1992 do 13. 11. 2000 v Republiki Sloveniji stalno prebivanje. Prvostopenjski organ je ponovno preveril evidence registra stalnega prebivalstva, evidence registra tujcev in matičnega registra. Pridobil si je tudi listine iz spisa v zadevi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije. Z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 15. 11. 1995 njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo ni bilo ugodeno. V skladu z določbo drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS številka 1/91) v primeru negativne odločbe začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca od izdaje dokončne odločbe, zato je bil tožnik iz registra prebivalstva odjavljen 28. 1. 1996. Datum odjave stalnega prebivališča je pravilno vnešen, tožnik v času od 28. 1. 1996 dalje do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. 3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi drugostopenjski organ med drugim pojasnjuje, da je tožnik v zakonsko določenem roku vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tako da zanj dne 26. 2. 1992 niso pričele veljati določbe drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih in mu stalno prebivališče na naslovu ..., tega dne ni moglo prenehati. Kljub temu pa je drugostopenjski organ na podlagi uradnih evidenc ugotovil, da je organ prve stopnje za tožnika pravilno pridobil podatek, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 28. 1. 1996. Vpogled v evidence je opravil tudi drugostopenjski organ v pritožbenem postopku in ugotovil enako, da ima tožnik od dne 28. 1. 1996 evidentirano odjavo stalnega prebivališča iz Republike Slovenije na naslov ... Drugostopenjski organ je pridobil tudi kopijo podatkov ročnih evidenc, ki jih hrani organ prve stopnje. Na podlagi tega drugostopenjski organ ugotavlja, da je računalniško vodena evidenca usklajena z ročno vodeno evidenco upravnega organa. Na osebnem kartonu tožnika je vpisano stalno prebivališče dne 26. 1. 1987 na naslovu ..., nadaljnjih sprememb ni vpisanih, na kartonu gospodinjstva pa je na naslovu ..., pri tožniku zapisan datum 28. 1. 1996 z opombo tujec. Čeprav je v odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 11. 3. 2004 ugotovljeno, da ima tožnik od 25. 2. 1992 do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji stalno prebivanje, pa ročno vodene evidence popravka ali izbrisa tožnika na dan 25. oziroma 26. 2. 1992 ne izkazujejo in tudi iz računalniško vodene evidence registra stalnega prebivalstva je razvidna odjava stalnega prebivališča dne 28. 1. 1996 in ne na dan 25. oziroma 26. 2. 1992. Popravkov datumov prijav in odjav stalnega prebivališča v računalniško vodeni evidenci ni, morebitno brisanje podatkov pa bi bilo v računalniško vodeni evidenci razvidno. Obdobje stalnega prebivanja tožnika v Republiki Sloveniji, kot je ugotovljeno v odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 11. 3. 2004, ni pravilno. Drugostopenjski organ ocenjuje, da pri pripravi odločbe z dne 11. 3. 2004 uradna oseba ni preverila podatkov v računalniško in ročno vodenih uradnih evidencah. Ta odločba ni v skladu z uradnimi evidencami in ne izraža dejstev, kot izhajajo iz podatkov registra stalnega prebivalstva. Obdobje izbrisa, kot je opredeljeno v 3. členu ZPŠOIRSP, se v upravni zadevi določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, določi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in ne na podlagi ali s pomočjo izdane dopolnilne odločbe. Citirano določbo je potrebno razlagati širše, z upoštevanjem tudi drugih materialnih in procesnih predpisov Republike Slovenije. To, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, potrjuje tudi podatek o prijavljenem začasnem prebivališču dne 11. 3. 1992, saj glede na to, da je bil tožnik izenačen z državljani Republike Slovenije, za prijavo začasnega prebivališča ni potreboval posebnega dovoljenja za začasno prebivanje.

4. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992. Navedeno utemeljuje s tem, da mu je Ministrstvo za notranje zadeve dne 11. 3. 2004 izdalo odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da ima od 25. 2. 1992 do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, to je do 13. 11. 2000, stalno prebivanje. Obdobje izbrisa je lahko samo vedno enako. Citirana odločba je pravnomočna in dokončna in ima zavezujoče pravne posledice. Pravno varnost narekuje njena obrazložitev, v kateri je navedeno, da je tožena stranka ugotovila, da je na podlagi vpogleda v evidenco stalno prijavljenih tujcev imel tožnik na dan 23. 12. 1990 in 25. 2. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Podlaga za odločbo z dne 11. 3. 2004 je evidenca stalno prijavljenih tujcev in zato ne drži, da uradna oseba ni preverila podatkov v računalniško in ročno vodenih uradnih evidencah. Današnja evidenca ne more biti ustrezna podlaga, na podlagi katere bi naslovni organ ugotavljal merodajno obdobje. Tožnik je na dan 26. 2. 1992 izgubil status stalnega prebivalca in je bil po uradni dolžnosti izbrisan iz registra. Odločitev prvostopenjskega organa pomeni derogacijo pravnomočne in dokončne odločbe z dne 11. 3. 2004 ter ustavne odločbe z dne 3. 4. 2003 in poseg v pridobljene pravice tožnika. Odločba z dne 2004 je bila izdana na podlagi odločbe ustavnega sodišča, ki je odredilo, naj se po uradni dolžnosti osebam, ki so jim bila že izdana neretroaktivna dovoljenja, izdajo dopolnilne odločbe, s katerimi se ugotavlja stalno prebivanje v Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje (odločba številka U-I-246/02). Če ne bi bil izbrisan dne 26. 2. 1992, mu ministrstvo retroaktivne pravice ne bi priznalo. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi ter naj se odloči, da ima pravico do denarne odškodnine tudi v obdobju od 26. 2. 1992 do 3. 11. 2000, podrejeno pa predlaga odpravo prvostopenjske odločbe in naj se zadeva vrne v odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da podatki registra stalnega prebivalstva pri tožniku ne izkazujejo izbrisa dne 26. 2 .1992, ampak 28. 1. 1996. Tako dejansko stanje izkazujejo tudi podatki ročno vodene evidence registra stalnega prebivalstva. Če bi bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, bi kot tujec potreboval dovoljenje za prebivanje. Ker pa je bil v času reševanja vloge za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, ni potreboval dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje. Tožnik je dne 11. 3. 1992 prijavil začasno prebivališče, ob tem pa ni razvidno, da bi vložil vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. To samo še potrjuje, da tožnik 26. 2. 1992 ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 11. 3. 2004 pa ni v skladu z uradnimi evidencami in ne izraža dejstev, kot izhajajo iz podatkov registra stalnega prebivalstva in drugih uradnih evidenc.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da odločba Ministrstva za notranje zadeve, kateri tožena stranka sedaj jemlje veljavo, temelji na istih uradnih evidencah, na katere se sklicuje tožena stranka. Tožnik je podal vlogo za pridobitev državljanstva, pa kljub temu svojega statusa ni mogel urediti. Tožnik izraža dvom v uradne evidence in zato predlaga, naj sodišče o dejanskih okoliščinah izbrisa zasliši tožnika.

7. Tožena stranka se v pripravljalni vlogi ponovno sklicuje na vpogled v kartotečno in računalniško vodene evidenca. Ker so podatki ročno vodene evidence podlaga računalniško vodeni evidenci, mora biti vsaka sprememba razvidna. Izkazan je datum izbrisa 28. 1. 1996, morebitnih drugih datumom ali popravkov datuma pa na kartonu ni. Tožena stranka je v upravnem postopku določila denarno odškodnino za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi vpogleda v podatke računalniško in ročno vodenega registra stalnega prebivalstva, odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 11. 3. 2004 pa ni v skladu z uradnimi evidencami.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZPŠOIRSP v prvem odstavku 3. člena določa, da je obdobje izbrisa čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ali čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne sprejema v državljanstvo Republike Slovenije za osebo, ki pred sprejemom v državljanstvo Republike Slovenije ni imela dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je do izbrisa prišlo, sporno pa je, od kdaj naprej se šteje čas izbrisa, ali od 28. 1. 1996, kot je ugotovil prvostopenjski organ, ali pa od 26. 2. 1992, kot zatrjuje tožnik.

10. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da se šteje začetek časa izbrisa od 28. 1. 1996 dalje, ker to izhaja iz uradnih evidenc. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom tako prvostopenjske kot drugostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da ročno vodene evidence popravka ali izbrisa tožnika na dan 25. oziroma 26. 2. 1992 ne izkazujejo in da je tudi iz računalniško vodene evidence registra stalnega prebivalstva razvidna odjava stalnega prebivališča dne 28. 1. 1996 in ne na dan 25. oziroma 26. 2. 1992, da popravkov datumov prijav in odjav stalnega prebivališča v računalniško vodeni evidenci ni, morebitno brisanje podatkov pa bi bilo v računalniško vodeni evidenci razvidno.

11. Tožnik se v tožbi sklicuje na odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 11. 3. 2004, kjer je v izreku odločbe navedeno, da ima tožnik od 25. 2. 1992 do 13. 11. 2000 v Republiki Sloveniji stalno prebivanje. Zaključek, da je bil tožnik izbrisan 25. 2. 1992, izhaja le iz smiselne razlage prvega in drugega odstavka obrazložitve te odločbe, kjer ministrstvo navaja, da je ustavno sodišče naložilo, da se mora dopolnilne odločbe izdati tistim državljanom, ki so bili dne 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva ter da se stalno prebivališče ugotavlja od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Res je to, kot navaja tožnik, da je lahko obdobje izbrisa vedno enako, vendar se pri tem postavlja vprašanje, ali je upravni organ pri odločanju o zahtevi za denarno odškodnino po ZPŠOIRSP vezan na dopolnilno odločbo ali pa lahko povsem samostojno ugotavlja dejansko stanje in sam vpogleda v podatke evidence ter v primeru, da ugotovi, da je obdobje izbrisa drugačno, v odločbi o odškodnini upošteva drugačno obdobje, kot je navedeno v dopolnilni odločbi. Razen tega, kot je bilo že pojasnjeno, le iz smiselne razlage prvega in drugega odstavka obrazložitve odločbe z dne 11. 3. 2004 izhaja, da naj bi bil tožnik izbrisan že 25. 2. 1992, medtem ko izrek odločbe, ki je zavezujoč, ne govori o izbrisu, ampak le, da ima tožnik od 25. 2. 1992 do 13. 11. 2000 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi te odločbe je v petem odstavku navedeno, da je ministrstvo na podlagi vpogleda v podatke iz registra stalnega prebivalstva ugotovilo, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 in 25. 2. 1992 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter da je dne 13. 11. 2000 pridobil dovoljenje za stalno prebivanje tujca. Ni pa izrecno navedeno, da bi ministrstvo ugotovilo, da je bil tožnik 25. 2. 1992 izbrisan ali po uradni dolžnosti odjavljen, to bi bilo mogoče zgolj sklepati iz razlage prvega in drugega odstavka obrazložitve.

12. Razen tega iz ZPŠOIRSP ne izhaja, da bi bil upravni organ pri odločanju o zahtevku za določitev denarne odškodnine vezan na dopolnilno odločbo, zato sodišče meni, da lahko samostojno ugotavlja na podlagi uradnih evidenc, v katerem časovnem obdobju je trajalo stanje izbrisa. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa, ki je tudi sam samostojno preverjal stanje v uradnih evidencah, da niti iz računalniško niti iz ročno vodenih evidenc ne izhaja, da bi bil tožnik izbrisan dne 25. 2. 1992. Za sporno obdobje tako iz evidenc, ki se nahajajo v upravnem spisu, izhaja, da je dne 26. 1. 1987 prišlo do spremembe stalnega prebivališča in sicer na naslov ..., nato je bilo prijavljeno začasno prebivališče 11. 3. 1992 na naslovu Ljubljanska ulica 21, Izola, na kar je bila naslednja sprememba dne 28. 1. 1996, ko pa je dejansko zabeležena odjava stalnega prebivališče iz Republike Slovenije. Nikjer ni zaznamovano, da bi se med 6. 1. 1987 in 28. 1. 1996 zgodila odjava iz stalnega prebivalstva.

13. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da bi v primeru, če bi tožnik res v februarju 1992 izgubil pravico do stalnega prebivališča, moral pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje, to pa ni zabeleženo, da bi ga pridobil, ampak zgolj to, da je dne 11. 3. 1992 prijavil začasno prebivališče. Tudi to kaže na dejstvo, da tožnik 25. 2. 1992 ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Naslednje, kar kaže na tako dejstvo, pa je to, da je pravočasno zaprosil za državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in je bil že zaradi tega izenačen v pravicah in obveznostih z državljani Republike Slovenije in zaradi pravočasno vložene prošnje dne 25. 2. 1992 ni mogel biti izbrisan.

14. Torej dejstvo, da 25. 2. 1992 tožnik ni mogel biti izbrisan, izhaja tako iz podatkov evidenc, ki se nahajajo tudi v upravnem spisu, kot tudi iz tega, da ni potreboval posebnega dovoljenja za začasno prebivanje ter iz tega, da je pravočasno vložil prošnjo za državljanstvo Republike Slovenije, zato tudi sodišče ni moglo upoštevati tožnikovih navedb po tem, da bi bilo potrebno šteti, da mu je dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo 25. 2. 1992 iz razlogov, ki naj bi izhajali iz odločbe Ministrstvo za notranje zadeve z dne 11. 3. 2004. 15. Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo v pravni položaj tožnika ali da bi bilo poseženo v njegove pridobljene pravice ali da bi bilo poseženo v dokončano in pravnomočno urejeno pravno razmerje, določeno z odločbo z dne 11. 4. 2004. Izpodbijana odločba namreč v izreku ne izpodbija dejstva, da ima tožnik od 25. 2. 1992 do 13. 11. 2000 v Republiki Sloveniji stalno prebivanje, saj temelji na stališču, da 25. 2. 1992 sploh ni bil izbrisan. Odločba z dne 11. 3. 2004 pa v izreku ugotavlja, da je tožnik od 25. 2. 1992 dalje imel dovoljenje za stalno prebivanje (česar izpodbijana odločba ne zanika), obe odločbi se razlikujeta le v tem, da iz odločbe z dne 11. 3. 2004 iz prvega in drugega odstavka obrazložitve smiselno izhaja, da bi lahko bil dne 26. 2. 1992 izbrisan, medtem ko iz odločbe z dne 11. 11. 2014 ne izhaja, da bi bil navedenega dne izbrisan iz stalnega prebivalstva. Treba pa je upoštevati tudi to, da gre pri izpodbijani odločbi za odločanje o drugačni pravici kot pri odločbi z dne 11. 3. 2004. Pri izpodbijani odločbi gre za odločanje o pravici do denarne odškodnine, kjer je prvostopenjski organ samostojno ugotavljal, za katero obdobje se šteje, da je bil tožnik izbrisan, medtem ko je bila odločba z dne 11. 3. 2004 ugotovitvena odločba, pri kateri je bilo ugotovljeno, da ima tožnik stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

16. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za opravo glavne obravnave, ki jo je smiselno predlagal s predlogom za njegovo lastno zaslišanje, saj tožnik ni navedel v čem naj bi njegovo zaslišanje na obravnavi bilo drugačno od njegovih dosedanjih izjav v upravnem postopku in kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev glede na to, da se ročne in računalniške evidence nahajajo v upravnem spisu.

K točki II izreka:

17. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.