Jedro

Tožnik tožbe ni popravil oziroma dopolnil, da bi bila primerna za obravnavo (četrti in peti odstavek 108. člena ZPP), zato jo je bilo treba zavreči. Prvi odstavek 22. člena ZOdvT določa, da se vrednost predmeta, ki je ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona, določi po prostem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000,00 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT). V tem sporu je zato vrednost spornega predmeta 4.000,00 EUR.

Izrek

Pritožba se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 502,00 EUR v 8 dneh od prejema sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo zavrglo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.203,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji dalje do plačila, vse v roku 8 dneh pod izvršbo.

Zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) se pritožuje tožnik. Navaja, da stroški postopka niso odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Sporna vrednost je plačilo odškodnine za diskriminacijo v znesku 5.000,00 EUR, zato se stroški odmerjajo od te vrednosti. Sodišče prve stopnje je razpisalo narok in mu s tem povzročilo dodatne stroške, ne da bi ga s sklepom pozvalo, da dopolni tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče preveri odmerjene stroške in o njih ponovno odloči. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi z določbo prvega odstavka 366. člena ZPP v okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da stroški postopka niso bili odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji). Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker tožnik vloge ni popravil oziroma dopolnil, da bi bila primerna za obravnavo (četrti in peti odstavek 108. člena ZPP). Prvi odstavek 22. člena ZOdvT določa, da se vrednost predmeta, ki je ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona, določi po prostem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Če vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000,00 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT). Glede na navedene zakonske določbe pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru vrednost spornega predmeta 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno prisodilo pravdne stroške ob upoštevanju vrednosti predmeta po določbi drugega odstavka 24. člena ZOdvT. Glede na vrednost predmeta je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek 207,00 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 191,00 EUR (tar. št. 3102), 20 EUR za pavšal (tar. št. 6002), kar ob upoštevanju 20 % DDV (tar. št. 6007) znaša skupaj 502,00 EUR.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa o stroških postopka tako, da je potrebne pravdne stroške, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki znižalo na 502,00 EUR. Obenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o teku zamudnih obresti ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da pričnejo teči zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki jih je dolžna stranka, ki v sporu ne uspe, povrniti nasprotni stranki šele od poteka paricijskega roka, to je roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu spremenilo izpodbijani del sklepa tako, kot izhaja iz izreka.