Jedro

Tožeča stranka za obravnavano gradnjo ni izkazala pravice graditi, saj je nesporno, da je že pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, posegla v tuje zemljišče ne da bi si pred tem pridobila soglasje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka), odpravilo gradbeno dovoljenje Upravne enote Ilirska Bistrica, št. 351-48/2011-25-(1304) z dne 28. 7. 2011 (1. točka izreka). Zahtevek za izdajo dovoljenja za že zgrajeno garažo, temelje novega prizidka in podporni zid ter za gradnjo prizidka in nadzidavo garaže na zemljišču parc. št. 659/212, 659/265 in 973/2 k.o. A., pa je tožena stranka zavrnila (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Upravna enota Ilirska Bistrica z že navedeno odločbo izdala investitorjema B.B. in C.C. (v nadaljevanju tožeča stranka) gradbeno dovoljenje za že zgrajeno garažo, temelje novega prizidka in podporni zid ter za gradnjo prizidka in nadzidavo garaže na parc. št. 659/212, 659/265 in 973/2 k.o. A. Zoper izdano gradbeno dovoljenje je vložila pritožbo D.D. (v nadaljevanju prizadeta stranka), ki se kot lastnica zemljišča s parc. št. 973/1 k.o. A. z navedeno gradnjo ne strinja.

Po povzemanju pritožbenih navedb in navedb tožeče stranke v odgovoru na tožbo, tožena stranka citira določbe 54., 56. in 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotavlja, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru gradnjo delno že izvedla (izkop gradbene jame, gradnja temeljev, podpornega zidu in garaže). Že izveden izkop gradbene jame pa sega preko parcel, ki so v lasti tožeče stranke, še na parc. št. 968, 969, 970 in 973/1 k.o. A. Vse to je po navedbah tožene stranke razvidno iz predloženega geodetskega načrta in tudi sicer ni sporno, saj tožeča stranka ta dejstva priznava. Nesporno pa je tudi dejstvo, da si tožeča stranka za izvedbo gradbene jame na že navedenih zemljiščih kot tudi na parc. št. 1826/11 k.o. A., ki predstavlja javno dobro (poljska pot) in je v upravljanju Občine Ilirska Bistrica, ni pridobila ustrezne pravice graditi.

Po presoji tožene stranke je zato gradbeno dovoljenje izdano tožeči stranki nepravilno in nezakonito, ne glede na to, da je v izreku izpodbijanega dovoljenja tožeči strani naloženo, da "mora po izgradnji stavbe sanirati sosednje nepremičnine in poljsko pot na severozahodni strani stavbe, katere so bile uzurpirane zaradi izvedbe izkopa gradbene jame". Zato je bilo potrebno izpodbijano gradbeno dovoljenje odpraviti, zahtevek za njegovo izdajo pa zavrniti.

Tožena stranka meni, da čeprav tožeče stranka z obravnavanim izkopom gradbene jame le začasno posega na tuja zemljišča, upravni organ tega brez ustrezne pravne podlage ne more in ne sme dopustiti. Z izdajo zahtevanega dovoljenja, bi bile očitno kršene pravice lastnikov zemljišč oz. pravice upravljalca javne ceste. Načrtovano gradnjo bi morali zato lastniki navedenih zemljišč dopustiti, ali pa bi si morala tožeča stranka za gradnjo na njih pridobiti (začasno) pravico graditi in le-to dokazati z dokazili predpisanimi v 56. členu ZGO-1. Prizadeta stranka soglasja k načrtovani gradnji ves čas odreka (ustna obravnava dne 21. 7. 2011). Ustno strinjanje ali nestrinjanje prizadetih strank, pa po mnenju tožene stranke ne zadošča za poseg, ki ga je tožeča stranka izvedla z izkopom gradbene jame. Pridobitev zahtevanega gradbenega dovoljenja zato ne more biti pravni temelj za poseg v tujo nepremičnino. Le dokaz o zakonitosti investitorjevega posega (čeprav začasnega) v tujo nepremičnino, je po presoji tožene stranke lahko pravni temelj za izdajo gradbenega dovoljenja.

V nadaljevanju tožeči stranki pojasnjuje, da je prizadeta stranka v pravočasno vloženi pritožbi navedla dovolj podatkov in jo je tožena stranka zato tudi obravnavala.

Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe zakona. Toženi stranki očita, da je njena odločitev posledica zmotne uporabe Zakona o graditvi objektov. Ob upoštevanju določb 6.1 točke prvega odstavka 2. člena in četrtega odstavka 54. člena ZGO-1 je po mnenju tožeče stranke edini namen pravila o dokazovanju pravice do graditve, le ta, da se prepreči upravnemu organu, da bi z gradbenim dovoljenjem kakorkoli posegel v lastniška upravičenja, ki bi jih na zemljišču namenjenemu za gradnjo objekta imela tretja oseba. Meni, da je predmet upravnega postopka le presoja vnaprej določenih pogojev za gradnjo objekta in ne urejanje civilnopravnih razmerij med lastniki zemljišč, ki bi bila zaradi gradnje objekta morebiti začasno prizadeta (primerjaj 76. člen SPZ).

Z interpretacijo četrtega odstavka 54. člena ZGO-1 navedeno v izpodbijani odločbi, s katero tožena stranka širi nujnost dokazovanja pravice graditi tudi na sosednja zemljišča, se ne strinja, ker je nepravilna in v nasprotju z njegovo jezikovno razlago. Tudi sklicevanje tožene stranke na gradbeno jamo, ki je le pojem dejanske narave in brez podlage v ZGO-1 in ZUP, je zato brez pravne podlage. Zato je odločba tožene stranke, ki od tožeče stranke zahteva dokazovanje pravice graditi tudi za zemljišče, kjer se gradnja objekta ne bo opravljala in ki zaradi gradnje ne bo trajneje prizadeto, nezakonita.

V nadaljevanju zatrjuje, da je zemeljski izkop do meje katastrskih (posestnih) meja potreben za temelje novega objekta tožeča stranka izvedla v letu 2008 in da z njim ni posegla v sosednje nepremičnine. Do kasnejših sprememb zemljišča je zato prišlo zaradi delovanja podtalnih vod, ki so ob večjem deževju odnašale zemljo iz sosednjih zemljišč vzdolž izkopa v širini 0,5 m do 2 m. Za nastalo situacijo pa je po navedbah tožeče stranke kriva prav prizadeta stranka, ki je po opravljenem izkopu oporekala lastništvu tožeče stranke na navedeni parceli. Zato je tožeča stranka namesto zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja bila prisiljena vložiti tožbo. Sicer bi tožeča stranka že zdavnaj končala z deli in zemljišče vzpostavila v prejšnje stanje tako, da do naravnih posledic ne bi prišlo. Glede na navedeno je ugotovitev tožene stranke, da izkop sega tudi preko parcel, ki so v lasti tožeče stranke, po njenem mnenju absurdna, še zlasti, če se upošteva tudi napačno pravno posledico, ki jo tožena stranka tej ugotovitvi pripisuje. Ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v nobeni fazi postopka ni bila opozorjena na spornost pravno pomembne okoliščine, da bi obseg "gradbene jame" lahko vplival na izid postopka (7. člen ZUP), niti ni bila pozvana naj predloži ustrezna dokazila o pravici graditi tudi za sosednje parcele in glede na to, da temelji izpodbijana odločitev prav na navedenem dejstvu, toženi stranki očita tako zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 237. člena ZUP. Ker tožeča stranka zaradi takšnega poteka postopka ni imela možnosti in ne potrebe izjaviti se o razlogih, ki so vplivali na trenutni obseg "gradbene jame" sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov navedenih v tožbi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki izhaja iz podatkov v spisih in ima podlago v zakonskih določbah, pravilna in zakonita. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla razloge, s katerimi je svojo odločitev pravilno utemeljila. Sodišče zato, ker sledi njeni utemeljitvi, razlogov za svojo odločitev ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka že pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja posegla v tuje zemljišče (parc. št. 973/1 in na javno pot) in da si pred tem ni pridobila soglasja lastnice parc. št. 973/1, sodišče glede na določbe ZGO-1 in določbe Stvarnopravnega zakonika in drugih predpisov (v nadaljevanju SPZ), ne more sprejeti stališča tožeče stranke, da je za obravnavano gradnjo izkazala pravico graditi. V zvezi s pravico graditi po 6. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1, mora upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja ugotoviti tudi ali ima investitor, ki pri gradnji poseže v tuje zemljišče pravico do uporabe tujega zemljišča. Kot dokazilo o pravici razpolaganja s tujim zemljiščem, bi tožeča stranka zato morala pravico izvajanja del na tuji nepremičnini izkazati z dokazili določenimi v 56. členu ZGO-1. Po določbi 76. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lastnik nepremičnine, na kateri je nujno treba izvesti dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine, lahko začasno uporabi sosednjo nepremičnino zaradi izvedbe del, če teh del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški. Na zahtevo lastnika take nepremičnine, mora plačati primerno nadomestilo, pred začetkom del pa mora na primeren način obvestiti lastnika ali posestnika tuje nepremičnine. Iz navedenega določila izhaja, da mora lastnik tuje nepremičnine za začasno uporabo soglašati.

V obravnavanem primeru pa ni sporno, da tožeča stranka pred začetkom del za začasno uporabo tujega zemljišča soglasja ni imela in ga še vedno nima ter da o pravici tožeče stranke do začasne uporabe tujega zemljišča, zato pristojno sodišče ni odločilo. To pa pomeni, da bi bilo v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka sama priznava, da takega dokazila nima in meni, da dokazilo ni potrebno, je potrebno tudi pozivanje tožeče stranke naj vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja dopolni, nesmiselno. Sodišče meni, da se pravni položaj tožeče stranke ne bi spremenil četudi tožena stranka o njeni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ne bi odločila in bi zadevo vrnila organu prve stopnje, ki bi tožeči stranki lahko določil le rok za predložitev dokazila in bi po izteku roka moral zahtevo tožeče stranke zavrniti. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da po ustaljeni upravnosodni praksi vprašanje o obstoju pravice graditi, ne more biti obravnavano kot predhodno vprašanje, ampak le kot vprašanje ali je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjen ali ne (glej sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 413/2006, U 1031/92, U 70/94). Po oceni sodišča iz navedenih razlogov tudi ni utemeljen tožbeni očitek o absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka. Zato tudi izvajanje dokazov, s katerimi tožeča stranke ne izpodbija dejstva, da pravice za izvajanje del na tujem zemljišču in za njegovo začasno uporabo pred pričetkom izvajanja del, ki so predmet zahtevanega gradbenega dovoljenja, ni imela in je še vedno nima, po presoji sodišča za odločanje v tem upravnem sporu ni bilo potrebno.

Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. Izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.