Jedro

Lastnik stanovanja po 129. členu SZ je le oseba, ki jo zavezuje dolžnost prodaje stanovanja po 117. členu SZ. Prvotožena stranka ni taka oseba, ker je stanovanje pridobila s kupno pogodbo od dedičev denacionalizacijskega upravičenca. Zato tožečima strankama ni dolžna omogočiti nakupa drugega primernega stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo tožbenima zahtevkoma obeh tožnikov. Prvotoženi stranki je naložilo, da mora tožnikoma omogočiti nakup drugega primernega stanovanja po pogojih 119. člena in naslednjih členov Zakona o stanovanjskih razmerjih (pravilno Stanovanjskega zakona; Ul. RS, št. 18/91, 21/94, 23/96 - v nadaljevanju SZ). Drugotoženi stranki je naložilo, da mora tožnikoma predložiti seznam zasedenih in nezasedenih stanovanj, katerih lastnik je drugotožena stranka in ki jih mora ponuditi v odkup po ugodnostih Stanovanjskega zakona. Presežna tožbena zahtevka je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških in začasni odredbi. Svojo odločitev o glavni stvari je glede prvotožene stranke oprlo na določbo 2. odstavka 129. člena SZ, glede drugotožene stranke pa na določbo 5. odstavka 125. člena SZ.

O pritožbah vseh treh pravdnih strank je sodišče druge stopnje odločilo tako, da je pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbena zahtevka obeh tožnikov proti tej toženi stranki zavrnilo. Pritožbo tožnikov proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje glede njunih presežnih tožbenih zahtevkov proti tej toženi stranki je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi drugotožene stranke in delno tudi pritožbi tožnikov je ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem in zavrnilnem delu glede tožbenih zahtevkov proti drugotoženi stranki razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je še o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji ter o pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za začasno odredbo proti drugotoženi stranki.

Tožnika v pravočasni reviziji izpodbijata spremenilni in zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje, torej odločitev glede neutemeljenosti tožbenih zahtevkov obeh tožnikov proti prvotoženi stranki. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata tako spremembo sodbe sodišča druge stopnje, da se zavrne pritožba prvotožene stranke, ugodi pa pritožbi obeh tožnikov in s tem spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se njunima tožbenima zahtevkoma proti prvotoženi stranki v celoti ugodi; podrejeno predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču druge stopnje očitata zmotno razlago namena zakonodajalca pri 129. členu SZ. Namen je bil vsem imetnikom omogočiti odkup po ugodnih pogojih SZ. Ob izpodbijani razlagi tožnika izgubita možnost odkupa stanovanj. Vse imetnike stanovanjske pravice, ki se nahajajo v stavbah, predvidenih za rušenje, je treba enakopravno obravnavati. Z navedeno zakonsko določbo ni bila izključena njena uporaba za tak primer, kot je obravnavani.

Prvotožena stranka je lastnik spornih stanovanj, dejstvo, da ju je pridobila odplačno, pa ni pomembno. Prvotožena stranka je tudi investitor izgradnje nove pediatrične klinike. Sicer pa imata tožnika pravico do odkupa tudi proti sedanjemu lastniku, ker navedena zakonska določba ureja specifičen primer, ko gre za stanovanje v hiši, ki je predvidena za rušenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 1. odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Odločilna dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi, kot sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je naslednja. Tožnika sta bila ob uveljavitvi SZ imetnika stanovanjske pravice vsak na enem stanovanju v stanovanjski hiši v Ljubljani. Zahtevo za odkup stanovanja sta pravočasno vložila pri pravni prednici drugotožene stranke, takratni Občini Ljubljana - Center, vendar kupni pogodbi zaradi odprtega denacionalizacijskega postopka nista bili sklenjeni. Zato sta s takratno lastnico Občino Ljubljana - Center sklenila najemni pogodbi. Obe stanovanji sta bili kasneje vrnjeni denacionalizacijskemu upravičencu, lastnici stanovanj pa sta na podlagi sklepa o dedovanju postali dedinji denacionalizacijskega upravičenca. Stanovanji sta prodali prvotoženi stranki, ker je stavba, v kateri se nahajata, zaradi gradnje nove pediatrične klinike predvidena za rušenje.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev o taki spremembi sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, da se tožbena zahtevka obeh tožnikov proti tej stranki v celoti zavrneta, oprlo na določbo 2. odstavka 129. člena SZ. Poudarilo je, da je lastnik iz 129. člena SZ le oseba, ki jo zavezuje dolžnost prodaje stanovanja po 117. členu SZ. Prvotožena stranka ni taka oseba, saj stanovanja ni pridobila z lastninjenjem po 111. do 114. členu SZ, temveč na podlagi prodajnih pogodb, ki jih je sklenila z dediči denacionalizacijskega upravičenca.

Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravno zmotno stališče obeh tožnikov, ki nasprotuje pravkar povzetim materialnopravnim razlogom sodišča druge stopnje. Namen zakona pri ureditvi položaja bivših imetnikov stanovanjske pravice v stanovanjih, ki se nahajajo v stanovanjski hiši, ki je predvidena za rušenje, ni v izenačitvi položaja vseh bivših imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih v takih hišah. Pri takem zatrjevanem namenu zakonska določba 2. odstavka 129. člena SZ ne bi bila umeščena v 8. poglavje SZ, ki ureja lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš. V tem poglavju je urejeno prehodno obdobje pretvorbe prejšnje družbene lastnine v državno in druge oblike lastnine in prehodno obdobje privatizacije tako nastale lastnine. Lastniki, ki so to postali na podlagi določb o lastninjenju, so v svoji lastninski pravici omejeni s pravico bivših imetnikov stanovanjske pravice zahtevati odkup istega oziroma v določenih primerih drugega primernega stanovanja pod ugodnimi privatizacijskimi pogoji in s pravico zahtevati plačilo 30% vrednosti v primeru izpraznitve takega stanovanja. Zato je pomembno, kako je prišlo do pridobitve lastninske pravice, ali na podlagi določb tega poglavja o lastninjenju ali na drugi podlagi. Omejitve lastninske pravice lastnikov stanovanj, ki so to postali na podlagi določb o lastninjenju po 111. do 114. členu SZ z dnevom uveljavitve SZ, so obstajale že v trenutku pridobitve lastninske pravice.

Pridobitev tako "omejene" lastninske pravice je zakon lahko določil za tiste, ki so se olastninili po SZ. Ni pa je mogel določiti in je tudi ni določil za tiste, ki so pridobili lastninsko pravico na drugi pravni podlagi. Zato je določbo 2. odstavka 129. člena SZ tudi umestil v 8. poglavje SZ.

Pravica bivšega imetnika stanovanjske pravice iz 2. odstavka 129. člena SZ do nakupa drugega primernega stanovanja je izvedena iz njegove pravice do odkupa tistega stanovanja, na katerem je na dan uveljavitve SZ imel stanovanjsko pravico. Tega stanovanja ne more odkupiti zaradi specifične situacije, ker je stanovanjska hiša, v kateri se nahaja stanovanje, predvidena za rušenje. Tako kot lahko osnovno pravico do odkupa stanovanja iz 117. člena SZ uveljavlja le proti lastniku, ki je to postal na podlagi določb SZ o lastninjenju, lahko tudi iz nje izvedeno pravico do odkupa drugega primernega stanovanja zaradi predvidenega rušenja stanovanjske hiše uveljavlja le proti takemu lastniku. Zato so materialnopravno pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da je lastnik iz 2. odstavka 129. člena SZ le oseba, ki jo zavezuje dolžnost prodaje stanovanja po 117. členu SZ. Ker je prvotožena stranka stanovanje kupila več let po uveljavitvi SZ od dedinj denacionalizacijskega upravičenca, sta bila tožbena zahtevka obeh tožnikov proti tej stranki materialnopravno pravilno zavrnjena. Na drugačno odločitev glede utemeljenosti tožbenih zahtevkov proti prvotoženi stranki ne more vplivati v tej pravdni zadevi dodatna posebnost, da je postala lastnica spornih stanovanj na podlagi določb SZ o lastninjenju pravna prednica drugotožene stranke in da je šlo za stanovanji, ki sta bili denacionalizirani. Pravdni postopek proti drugotoženi stranki je zaradi razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje še v teku, dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov obeh tožnikov proti prvotoženi in drugotoženi stranki pa je bila različna.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče revizijo obeh tožnikov na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo, z njo pa tudi njune priglašene revizijske stroške.