Jedro

Prva toženka ni krivdno odgovorna, saj poškodba ni posledica njenega protipravnega ravnanja, temveč nezadostne previdnosti tožnika pri hoji. Sodišče prve stopnje je ovrglo tožnikovo trditev, da je delovišče predstavljalo nevarno stvar, delo na njem pa povečano nevarnost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki (delodajalec in zavarovalnica, pri kateri je imel zavarovano odgovornost) dolžni tožniku solidarno plačati 11.020,00 EUR z obrestmi od 25. 7. 2021 do plačila. Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne odmerjene stroške postopka.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri krivdni in objektivni odškodninski odgovornosti prve toženke. Navaja, da sodišče ni upoštevalo relevantnih okoliščin celokupno, ampak je analiziralo posamezne okoliščine glede na stanje delovišča. Tožnik pred nezgodo ni opravljal dela v jarku, kot je to ugotovilo sodišče, ampak v jašku. Do padca je prišlo zaradi razsute zemljine, ki v trenutku, ko je izstopil iz jarka in se napotil po prehodu, ni bila počiščena. Materiala na prehodu ni zaznal, saj se v kratkem času 7 do 12 sekund, kolikor je porabil za prehojenih 10 metrov, njegove oči niso privadile januarski sončni svetlobi, v katero je vstopil ob izhodu iz zatemnjenega jaška. Na pohodni površini ni bilo utemeljeno pričakovati skale ali večjega kosa kamna ali večjega kosa materiala, ki je povzročil padec. Pomožni delavci, ki so bili zadolženi za čiščenje prehoda, svoje naloge očitno niso opravili. Tožnik je bil skupinovodja le na papirju, saj je delavcem zgolj prenašal navodila podjetja, ki je najelo njegovega delodajalca, ni pa delavcev na gradbišču usmerjal in nadzoroval. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da niti v pritožbi uveljevljana bistvena kršitev niti tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podane. Na pravilno, popolno in izčrpno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, je bila sprejeta materialnopravna pravilna odločitev.

5.Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu elektroinštalater. Zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu, ko je pri hoji po delovišču stopil na kamen oziroma kos drugega materiala in si poškodoval desni gleženj. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da prva toženka za škodni dogodek ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

6.Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo relevantnih okoliščin celokupno, ampak je analiziralo posamezne okoliščine glede na stanje delovišča, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki ni podana. Prvostopenjska odločitev temelji na ustreznem upoštevanju metodološkega napotka iz citirane določbe. Drži, da je sodišče prve stopnje skrbno ovrednotilo vsak izveden dokaz posebej, vendar pa je nato napravilo tudi oceno vseh izvedenih dokazov skupaj, ter jo strnilo v pravilni zaključek o neobstoju odškodninske odgovornosti prve toženke.

7.Pritožba poudarja, da tožnik na dan nezgode ni opravljal dela v jarku, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak v jašku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sama besedna oznaka prostora, kjer je tožnik neposredno pred nezgodo opravljal delo, ni bistvena. Poleg tega je besedo jarek nenazadnje uporabljal tudi tožnik v trditvah (l. št. 24) in izpovedi (l. št. 49). Za presojo je ključna prvostopenjska ugotovitev, da je bagerist izkopal (daljši) plitek jarek, ki je bil globok in širok 50 do 60 cm, ko je tožnik stal v njem, pa mu je segal malo nad koleni. Te ugotovitve pritožba ne prereka.

8.Glede nastanka škodnega dogodka je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da tožnik v izpovedi ni potrdil svoje trditve, da je prišlo do nezgode na mestu, kjer je izstopil iz jarka. Kot je namreč izpovedal, se je ta pripetila šele po desetih metrih hoje po izstopu iz jarka. Kljub drugačni izpovedi tožnika je sodišče prve stopnje presodilo škodni dogodek tudi iz tega vidika in pravilno zaključilo, da prva toženka zanj ni odgovorna.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bagerist pri izkopu jarka odložil izkopano zemljino na eno stran izkopanega jarka, vendar ni štelo za dokazano tožnikovo trditev o razsuti zemljini na mestu padca. Pritožbeno sodišče s tem dokaznim zaključkom soglaša, saj ga utemeljujejo naslednja dejstva: tožnik je izpovedal, da je bila na mestu padca zemlja postavljena v kup širine 40 cm, s čimer ni potrdil tožbene trditve o razsuti zemljini po območju dveh metrov od jarka; v izpovedi ni bil prepričljiv, saj je dopustil zgolj kot možno, da se je zemlja na mestu padca razsula s kupa; konkreten zdrs zemljine po območju do širine dveh metrov od jarka bi zagotovo opisal drugače kot le, da teren ni bil "100 % čist". Glede na navedeno je zmotno pritožbeno vztrajanje o razsutju zemljine in da ta v trenutku, ko je izstopil iz jarka in se napotil po prehodu, ni bila počiščena. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri hoji res stopil na kamen oziroma na kos drugega materiala, je pravilno zaključilo, da to še ne dokazuje razsutja zemljine na mestu padca, temveč kvečjemu zdrs tega predmeta s kupa zemljine.

10.Napačna je pritožbena navedba, da je bil tožnik skupinovodja le na papirju, ker naj bi delavcem zgolj prenašal navodila podjetja, ki je najelo njegovega delodajalca, ni pa jih usmerjal in nadzoroval. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je v izpodbijani sodbi utemeljen zaključek, da je bil tožnik tudi dejanski, ne le formalni skupinovodja delavcev prve toženke. Razen izpovedi tožnika, namreč ta zaključek potrjujejo vsi ostali izvedeni dokazi. Sodišče prve stopnje je na ugotovitev, da je bil tožnik skupinovodja, navezalo presojo, da bi glede morebitnega razsutja zemljine, ki ga je zatrjeval, on kot skupinovodja moral organizirati delo tako, da bi se to počistilo (bodisi on bodisi pomožni delavci). Ker pa je zaključilo, da do razsutja zemljine ni prišlo, ugotovitev, da je bil skupinovodja, niti ni odločilnega pomena.

11.Pritožba navaja, da tožnik materiala na prehodu pred sabo ni zaznal, saj se v kratkem času 7 do 12 sekund, kolikor je porabil za prehojenih 10 metrov, njegove oči niso privadile januarski sončni svetlobi, v katero je vstopil ob izhodu iz zatemnjenega jaška. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik ni dosleden glede navajanja tega, na kar je stopil ob padcu. Omenja skalo, večji kos kamna, večji kos materiala, razsuto zemljino, kar ne predstavlja enoznačnih pojmov. Poleg tega je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo njegovo trditev o nezmožnosti ustreznega zaznavanja okolice oziroma pohodne površine zaradi močne svetlobe. Pravilno je obrazložilo, da bi bilo o morebitni začasni zaslepljenosti mogoče govoriti kvečjemu pri padcu, do katerega bi prišlo neposredno po izstopu iz jarka, pa še to le v primeru, če bi šlo za globlji jarek (in ne plitek, kot v tem sporu). Kot je ugotovilo, tožnik med delom v jarku (zadnjih 45 minut dela) tudi ni bil ves čas sklonjen proti tlom, ampak je vstajal, se zravnal, občasno je izstopil iz jarka, ki mu je segal le do kolen. Upoštevaje opravljanje dela v takih okoliščinah ni razumno pritožbeno zavzemanje, da je tožnik opravljal delo v tako zatemnjenem jašku, da se po izstopu iz njega oči niso privadile svetlobi niti po 10 prehojenih metrih.

12.Zmotno je pritožbeno sklicevanje, da na pohodni površini ni bilo utemeljeno pričakovati skale ali večjega kosa kamna ali večjega kosa materiala, ki je povzročil padec (A. A. je izpovedal, da je tožnik stopil na okrogel kamen). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je zdrs posameznega kosa iz kupa zemljine, ki je sipek material, povsem običajen in pričakovan dogodek (predvsem na gradbišču), ki se mu je že ob običajni oziroma povprečni skrbnosti pri hoji mogoče uspešno izogniti.

13.Pritožba neutemeljeno navaja, da pomožni delavci, ki so bili zadolženi za čiščenje prehoda, svoje naloge očitno niso opravili, oziroma da se na prehodu ni nahajal noben od njih npr. z metlo v roki, s čimer bi bil tožnik opozorjen, da prehod ni povsem čist. Pravilno je prvostopenjsko razlogovanje, da zdrs posameznega kamna s kupa zemljine ne predstavlja takšnega dogodka oziroma okoliščine, ki bi (bistveno) vplivala na varnost delavcev pri delu in ki bi od delodajalca zahtevala takojšnje ukrepanje v smislu čiščenja terena oziroma obvestila delavcev.

14.Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijanim zaključkom, da prva toženka ni krivdno odgovorna, saj poškodba ni posledica njenega protipravnega ravnanja, temveč nezadostne previdnosti tožnika pri hoji.

15.Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje ovrglo tožnikovo trditev, da je delovišče predstavljalo nevarno stvar, delo na njem pa povečano nevarnost. Pritožba zmotno vztraja pri objektivni odškodninski odgovornosti prve toženke. V zvezi s tem zgolj ponavlja okoliščine, s katerimi je zmotno utemeljevala že krivdno odškodninsko odgovornost (delo v ozkem jašku, v sklonjenem položaju z glavo navzdol, ob pomanjkanju svetlobe in prehodu oči iz zatemnjenega prostora na januarsko močno bleščeče sonce …).

16.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano zavrnilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Smiselno prim. VIII Ips 49/2020, VSC Cp 762/2013 idr.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.