Jedro

Ne drži pritožbena navedba, da navedb priče v pritožbi zoper sodbo v neki drugi zadevi ni mogoče uporabiti kot dokaz, saj je tožeča stranka predlagala vpogled v to listino in gre za enega od dokazov, ki jih sodišče ocenjuje v dokaznem postopku in mu tudi v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi daje ustrezno težo. Prvostopno sodišče se je v razlogih sodbe sklicevalo na uradni zaznamek iz kazenske ovadbe, ni pa ničesar reklo o toženčevi izpovedi, posebej o njegovih pojasnilih v zvezi z uradnim zaznamkom. Ker sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilnega dejstva ni ocenjevalo vseh dokazov, je položaj enak, kot da teh dokazov ne bi izvedlo in je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je Okrožno sodišče v K. odločilo, da toženec odgovarja za škodo, ki je tožeči stranki nastala 19.2.2001 in 20.2.2001 z izklopom kompresorja in posledično z izpadom proizvodnega procesa. Ugotovilo je, da je toženec v času nezakonite stavke odredil dvema delavcema, da za po dve uri odvijeta električne varovalke na kompresorju. V posledici je proizvodnja obstala vsakič za 3,5 ur, delavcem, ki so hoteli delati, je bilo delo onemogočeno. V času stavke je bil toženec predsednik stavkovnega odbora in je dajal sodelujočim konkretna navodila, med ostalim je naročil tudi izklop kompresorja. Tako ravnanje je po mnenju sodišča nezakonito, v nasprotju z Zakonom o stavki in pomeni kršitev delovne obveznosti. Podana je vzročna zveza med škodo in ravnanjem toženca, toženec pa je pri tem ravnal namenoma. V zvezi s 1. in 2. odstavkom 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zato toženec odgovarja za v zvezi z izklopom kompresorja nastalo škodo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in v pritožbi navaja, da je sodišče zaključilo, da sta kompresor izklopila Č. in B. na podlagi pritožbe, ki jo je Č. podal v delovnem sporu. V tej pritožbi se je Č. skušal izogniti svoji odgovornosti tako, da je obremenil B.. Istočasno pa sodišče ni verjelo drugemu delu pritožbenih navedb, ko Č. zanika, da bi sam izklopil kompresor. Ker sodišče tega protislovja ne obrazloži, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri istem dokazu sodišče stori še eno bistveno kršitev pravdnega postopka, saj ZPP ne pozna dokaza "navedbe priče v pritožbi". Pri vlogi priče v drugem postopku ne gre za listino v smislu 224. člena ZPP in naslednjih, saj je bila priča v drugem postopku stranka in pri tovrstnih navedbah niso izpolnjene vse kavtele, ki jih zakon določa za zaslišanje priče. Sodišče je storilo napako, ker priče ob zaslišanju ni soočilo z navedbami v pritožbi. Sodišče enostavno prezre dejstvo, da sta tako B. kot Č., zaslišana kot priči, zanikala, da bi izklopila kompresor. Sodba tako nima razlogov o ključnih dejstvih. Obe priči sta tudi jasno izpovedali, da jima toženec ni dal nobenih navodil za izklop kompresorja, sodišča pa je nato nekritično ugotovilo ravno to. Pri tem ne pojasni, zakaj pričama ne verjame, sklicuje pa se na izpoved B.K., ki je kot direktor tožene stranke gotovo zainteresiran za uspeh v zadevi. Sodišče je napačno ugotovilo dejstvo, da naj bi toženec policistom povedal, da je naročil izklop, rekel jim je namreč samo, da kot vodja stavkovnega odbora prevzema odgovornost. Na obravnavi v delovnem sporu je toženec pojasnil, da ni šlo za priznanje odškodninske odgovornosti, ampak za prevzem moralne odgovornosti. Pravno pa toženec za eksces ne odgovarja, saj ni dal nobenega navodila za izklop kompresorja. Zgolj dejstvo, da je bila stavka nezakonita in da je vodil stavkovni odbor za njegovo odgovornost ne zadošča, saj ne gre za objektivno odgovornost. V času stavke je imel toženec kot sindikalni zaupnik imuniteto. Če gre pri povzročitvi škode za eksces enega od stavkajočih, to ne more bremeniti vodje stavkovnega odbora. Toženec pa sam nikoli ni presegel pravil zakonite stavke. Sodišče je tako v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo dejansko stanje. Postopek z gotovostjo ni izkazal niti tega, da sta B. in Č. izklopila postajo, še manj pa, da jima je to naročil toženec.

Pritožba je utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da navedb priče v pritožbi zoper sodbo v neki drugi zadevi ni mogoče uporabiti kot dokaz, saj je tožeča stranka predlagala vpogled v to listino in gre za enega od dokazov, ki jih sodišče ocenjuje v dokaznem postopku in mu tudi v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi daje ustrezno težo. Na dejstvo, da gre za listino, ne vpliva okoliščina, da je bila priča v tistem postopku stranka, vplivalo pa bi to lahko na dokazno moč listine. Pritožba sicer pravilno opozarja, da iste priče ob zaslišanju sodišče ni soočilo z navedbami v pritožbi, vendar je prvostopno sodišče vse dokaze v zvezi s tem, kdo je izklopil kompresor ocenilo posebej in v povezavi drugega z drugim in tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev, da je prvič kompresor izklopil B., drugič pa skupaj B. in Č.. To pa še vedno ne pomeni, da je izklop odredil toženec, pri čemer je dokazno breme za to ugotovitev na tožeči stranki. O tem odločilnem dejstvu je sodišče izvajalo dokaze in se do večine od njih tudi opredelilo. Prvostopno sodišče se je v razlogih sodbe sklicevalo na uradni zaznamek iz kazenske ovadbe (gre za zapis, ki ga izdela policist in ne pomeni, da se izprašani z vsebino strinja, ne gre torej za zapisnik izjave), ni pa ničesar reklo o toženčevi izpovedi, posebej o njegovih pojasnilih v zvezi z uradnim zaznamkom in v zvezi z njegovo izpovedjo na glavni obravnavi v delovnem sporu. Ker sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilnega dejstva ni ocenjevalo vseh dokazov, je položaj enak, kot da teh dokazov ne bi izvedlo in je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba vmesno sodbo razveljaviti in jo vrniti v novo odločanje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče po potrebi ponovno zaslišati toženca in njegovo izpoved v skladu z določbo 8. člena ZPP presojati skupaj z listinskimi dokazi in na tej podlagi zanesljivo ugotoviti, ali je toženec osebno odredil izklop kompresorja. Ni namreč sporno, da izklop ni bil izveden po stavkovnih pravilih, to pa pomeni, da organizator stavke za izklop ne more odgovarjati objektivno (na tako stališče se je sicer postavilo že prvostopno sodišče, ki je ugotavljalo toženčevo subjektivno odgovornost). Če se tega dejstva ne bo dalo zanesljivo ugotoviti, mora sodišče upoštevati pravilo o dokaznem bremenu. Če pa bo ugotovilo, da je izklop odredil toženec, je omeniti, da pritožba nima prav, ko se sklicuje na imuniteto sindikalnega zaupnika. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, izklop kompresorja mimo stavkovnih pravil ne pomeni opravljanja sindikalne dejavnosti.

Izrek o stroških temelji na določbi165. člena ZPP.