Jedro

Če akt ni posamičen upravni akt ali drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče tožbo zoper tak akt zavrže. V tem primeru se ne presoja niti pravilnost postopka sprejemanja takega akta. Če tožnik v tožbi ne navede organa, ki je akt, ki ga želi izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, izdal, ne navede številke in datuma takega akta, v zvezi z njim ne postavi tožbenega zahtevka in akta tožbi ne priloži, se taka tožba, če jo tožnik po pravilnem pozivu sodišča prve stopnje ne dopolni, zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper obvestilo tožene stranke z dne 24.4.2002, in odgovor tožene stranke z dne 2.10.2002. Z navedenim obvestilom z dne 24.4.2002 je tožena stranka tožnika v postopku razpisa in izbora najemnika kmetijskih zemljišč obvestila, da ni bil izbran za zakup zemljišč parc. št. 553/1, 553/2, 553/3, 555/1 in 556/1 vse k.o. R.; z odgovorom z dne 2.10.2002 pa je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prej navedeno obvestilo. Iz tega odgovora izhaja, da se je tožnik sicer prijavil na razpis za zakup obravnavanih zemljišč, da je bil pozvan na dopolnitev dokumentacije, s katero je uveljavljal prednostno pravico do zakupa. Ker je bil toženi stranki dolžan zakupnino iz leta 1997, mu zemljišča v zakup niso bila dana, saj so bile poravnane obveznosti do tožene stranke eden od pogojev za zakup. V tem dopisu je tožena stranka tožniku tudi pojasnila, da lahko s tožbo zahteva razveljavitev pogodbe, ki je bila sklenjena z drugim zakupnikom, pred okrajnim sodiščem.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da akta, ki ju tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija, nista posamična akta v smislu 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZUS in je zato tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Za izdajo teh aktov ni predviden upravni postopek niti ni z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ali po drugem zakonu predvideno sodno varstvo v okviru upravnega spora. Oba akta, ki jih je izdala tožena stranka, sta po vsebini akta poslovanja. Akti poslovanja pa ne morejo biti predmet upravnega spora. Glede izpodbijanja statusa kmeta M.M.M. pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da tožnik ni predložil izpodbijanega akta, ter da zato o zadevi ni bilo mogoče odločati. Poleg tega pa je odločanje o statusu kmeta samostojen upravni postopek, ki ni povezan z oddajanjem zemljišč v zakup.

Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep ugotavlja, da prvostopno sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo bistva njegove tožbe: izpodbijanje statusa kmeta M.M.M., s katero je bila sklenjena zakupna pogodba za zemljišča, za katera je kandidiral tudi sam; njegova nezakonita izključitev iz razpisa zaradi neresničnega domnevnega dolga do tožene stranke; intrige in osebne koristi posameznikov na Upravni enoti S.B. in bivšega uslužbenca tožene stranke g. A.S., ter dejstva, da je za škodo na njegovem imetju odgovorna tožena stranka, ker kot lastnica zemljišča ni izvajala vzdrževalnih del na melioracijskih napravah. Pri tem se sklicuje na svoje tožbene navedbe in priložene dokumente. Navaja, da je njegova konkurentka pridobila status kmeta na nezakonit način in šele po zaključku razpisa, torej nista mogla enako izpolnjevati razpisanih pogojev. V zvezi s tem obstoja tudi sum na korupcijo in osebno okoriščanje. Sam je bil iz razpisa nezakonito izločen z očitanjem neobstoječega dolga. Postopek za izterjavo tega dolga pa je ustavljen. Sam pa ima terjatve do tožene stranke, ki mu je na njegovih zemljiščih povzročila škodo v višini več kot 150.000 EUR. Zato meni, da je treba z obvestilom na upravo tožene stranke v L. zaustaviti postopek oddaje zemljišča v zakup oziroma preprečiti razpis o prodaji tega zemljišča, pri čemer bo imela sedanja zakupnica prednost. Obvešča tudi, da se z odgovornostjo nekaterih predstavnikov tožene stranke ukvarja tudi Okrožno državno tožilstvo Maribor, da je vsa zadeva odstopljena tudi Uradu varuha človekovih pravic ter da se z obnašanjem predstavnika sklada, ki je zdaj inšpektor za kmetijstvo, ukvarjata tudi Urad za preprečevanje korupcije in Vlada RS. Prosi, da sodišče dokument o podelitvi statusa kmeta za gospo M.M.M. pridobi na lokalni izpostavi tožene stranke, ker njemu teh dokumentov nočejo dati. Prosi za hitro reševanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Iz aktov, ki so bili priloženi tožbi in kasneje dopolnitvam tožbe, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno sklepalo, da je tožnik tožbo vložil zoper obvestilo tožene stranke z dne 24.4.2002 in odgovor tožene stranke z dne 2.10.2002. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča ta dva akta nista akta, ki bi ju bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožbo zoper ta akta zavrglo. Ker torej teh aktov v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, tudi ni mogoče presojati, ali je bil postopek v zvezi z njuno izdajo pravilen in zakonit. Tožnik pa sam navaja, da se z morebitnimi nezakonitostmi v zvezi z razpisom zakupa in izbiro zakupnika ukvarjajo drugi državni organi.

Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku tudi pojasnilo, da je postopek pridobitve statusa kmeta samostojni upravni postopek, ki ni povezan ali vključen v postopek oddaje državnega kmetijskega zemljišča v zakup, in da zato, ker tožnik v zvezi s statusom kmeta za M.M.M. ni predložil nobenega upravnega akta, o tem ni bilo mogoče odločati v upravnem sporu. V upravnem sporu je namreč mogoče izpodbijati le dokončne upravne akte (2. odstavek 1. člena v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZUS), ni pa dopustno izpodbijati upravnih aktov, zoper katere bi bilo mogoče vložiti pritožbo, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno (2. odstavek 4. člena ZUS). Ker o statusu kmeta na prvi stopnji odloča upravna enota, je zoper njeno odločitev možno v upravnem postopku vložiti pritožbo. Da bi takšno pritožbo tožnik vložil, niti ni zatrjeval. Tožba v obravnavani zadevi pa ni bila izrecno vložena zoper odločbo o statusu kmeta M.M.M., saj v tožbi ni bil naveden organ, ki naj bi jo izdal in številka ter datum te odločbe. Tudi tožbeni zahtevek se ni nanašal na odpravo te odločbe, zato po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v tožbi ni imelo podlage, da si samo pridobi odločbo o statusu kmeta za M.M.M..

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na škodo, ki naj bi jo na nepremičninah v njegovi lasti, lasti njegovega očeta ter brata zakrivila tožena stranka, pa mu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločanje o povračilu škode ni predmet upravnega spora, razen če gre za škodo, ki je nastala zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta (2. odstavek 2. člena ZUS), te okoliščine pa v tem primeru niso podane. Ugotovitev in povračilo zatrjevane škode bi lahko tožnik uveljavljal s tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti v skladu s 1. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.