Jedro

Okoliščina, da zakonski partner predsednice senata opravlja enako dejavnost kot prvi toženec, ob odsotnosti zatrjevanja njegove neposredne povezave s strankami postopka, ni takšne narave, da bi vzbujala dvom o nepristranskosti predsednice senata.

Pravilno vzpenjanje na podest prikolice tovornega vozila na višini 107 centimetrov preko kratke kovinske lestve ne predstavlja dejavnosti z večjim tveganjem za nastanek škode od običajnega v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, zato objektivna odškodninska odgovornost prvega toženca ni podana. V obravnavani zadevi je vzpenjanje na podest postalo nevarno zgolj zaradi nepravilnega načina, ki ga je izbral tožnik, po ustaljenem stališču v sodni praksi pa je v takšnem primeru objektivna odgovornost izključena.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da prvemu tožencu v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zato tudi njegova krivdna odškodninska odgovornost ni podana. Zgolj v pritožbi zatrjevane okoliščine, da je tožnik delo opravljal po navodilih in s sredstvi prvega toženca ter v njegovo korist, ne dajejo podlage za nasproten zaključek, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je prvi toženec tožnika ustrezno usposobil za varno delo ter ga na varno opravljanje dela (v tem okviru pa tudi na pravilen način vzpenjanja na prikolico tovornega vozila) s pisnimi navodili in s posvetovanji večkrat opozarjal. Kot že obrazloženo, je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki se je na nevaren način povzpel na višino prikolice tovornega vozila, pri tem pa po ugotovitvi sodišča tudi ni uporabljal predpisane osebne varovalne opreme (čelade in delovnih čevljev z zaščitno kapico), čeprav mu jo je prvi toženec zagotovil in ga na dolžnost njene uporabe tudi večkrat opozarjal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni plačati tožniku 103.000,00 EUR z obrestmi od 22. 12. 2018 do plačila (I. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da prvemu tožencu povrne 5.367,02 EUR stroškov postopka, drugi toženki pa 5.653,31 EUR (II. in III. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena zahteva tožnika za izločitev predsednice senata.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Nasprotuje presoji sodišča, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti prvega toženca. Ne drži, da v času pred škodnim dogodkom ni imel delovne zadolžitve, zaradi katere bi se moral povzpeti na prikolico tovornjaka, saj je na prošnjo A. A. dostopal do drobnega materiala, pri tem pa je očitno izgubil ravnotežje in padel. A. A. in B. B. sta izpovedala, da je tožnik pomagal odpreti cerado prikolice in da je imel obute čevlje, A. A. pa je tudi potrdil, da je tožnik upošteval predpise. Sodišče je le predvidevalo, kaj je bil vzrok za nastanek škodnega dogodka, zaključkov o tem pa ni prepričljivo obrazložilo. Neutemeljeno je sledilo izpovedi C. C., ki je v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi. Zaključek, da se tožnik v kratkem času ni mogel povzpeti visoko na prikolico, je v nasprotju z izkustvenimi spoznanji. Kot dolgoletni voznik bi se v treh minutah lahko povzpel po stranici tovornjaka do mesta, kjer se je nahajal drobni material. S sklicevanjem na stališča iz zadev II Ips 460/2007 in Pdp 610/2017 vztraja, da se je poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Sodišče ni upoštevalo, da zaradi založenosti prikolice s tovorom razklada na način, kot ga je opisala izvedenka v izvedenskem mnenju, ni bilo mogoče izvesti, temveč je bilo do njega treba dostopati s strani. Delo je opravljal izključno po navodilih in s sredstvi prvega toženca ter v njegovo korist, na način razkladanja pa ni imel vpliva. Presoja sodišča, da bi moral poskrbeti za svojo varnost in zdravje ter upoštevati navodila delodajalca, je pavšalna in ne upošteva dejanskega poteka delovnega procesa pri prvem tožencu. Sodišče ni upoštevalo splošno znanega dejstva, da narava dela voznikov tovornjakov pogosto zahteva praktične rešitve, ki odstopajo od teorije, in da delodajalci voznike priganjajo, naj delo opravijo čim hitreje. Prvi toženec je glede vzpenjanja po stranskih letvah priznal, da vsi to delajo. Vztraja, da je bil pri predsednici senata podan odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, saj okoliščina, da je njen zakonski partner avtoprevoznik, vzbuja dvom o njeni nepristranskosti. Pri odločanju se tako ni mogla izogniti misli, da bi se takšna nesreča lahko zgodila v gospodarski družbi njenega moža. Pristranskost sodišča v korist toženk potrjujejo tudi okoliščine, da je zavrnilo predlog tožnika za vpogled v posnetek, iz katerega je razvidno, kaj se zgodi, ko pogoji za odpiranje cerade niso idealni, ugodilo pa je predlogu prvega toženca za vpogled v posnetek na spletni povezavi, čeprav tak dokaz v določbah ZPP ni predviden. K predložitvi dodatnega izvoda zgoščenke je tožnika pozvalo na drugi strani vabila na narok za glavno obravnavo na način, da bi poziv zlahka spregledal. V pravnem pouku sodbe je napačno zapisalo, da se ta ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter da naj stranka pritožbo predloži v le dveh izvodih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prvi toženec in druga toženka sta vložila ločena odgovora na pritožbo, v katerih prerekata pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe (posredno pa tudi sklepa). Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti ni bistveno kršilo 70. člena ZPP. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeti odločitvi v sodbi in sklepu pa sta materialnopravno pravilni.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 103.000,00 EUR zoper prvega toženca kot njegovega delodajalca in drugo toženko, pri kateri je imel prvi toženec v času škodnega dogodka do višine zavarovalne vsote zavarovano odgovornost za škodo. Tožbeni zahtevek je utemeljeval z navedbami, da je 9. 10. 2017 pri opravljanju dela (razkladu tovornega vozila) na parkirišču v Italiji padel s prikolice tovornjaka z višine 4 metrov na glavo in se pri tem hudo poškodoval, za kar je prvi toženec objektivno in krivdno odškodninsko odgovoren. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo pravilno pravno podlago iz prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po katerem mora delodajalec delavcu v primeru, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Na podlagi presoje, da se tožnik ni poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in da tudi ni dokazal protipravnega ravnanja prvega toženca kot prve predpostavke za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ), je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. O pritožbi zoper sklep

7. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2022 z navedbami, da je zakonski partner predsednice senata direktor gospodarske družbe, ki deluje na področju cestnega transporta, zaradi česar naj bi se pri odločanju ne mogla izogniti misli, da bi se škodni dogodek kot je obravnavani lahko zgodil tudi v družbi njenega moža, zahteval izločitev predsednice senata (odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP). Predsednica Delovnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom to zahtevo pravilno zavrnila kot neutemeljeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da zakonski partner predsednice senata opravlja enako dejavnost kot prvi toženec, ob odsotnosti zatrjevanja njegove neposredne povezave s strankami postopka, ni takšne narave, da bi vzbujala dvom o nepristranskosti predsednice senata. Ker tožnik odločitvi o zavrnitvi zahteve za izločitev neutemeljeno nasprotuje, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

8. Ker se tožnik v zvezi s škodnim dogodkom ni spomnil prav ničesar (niti kako in kje se je zgodil niti kaj je neposredno pred tem počel), je sodišče prve stopnje ugotovitve o vzroku za njegov nastanek pravilno utemeljilo na izpovedih prič, ki so bile ob tožniku tik pred ali po škodnem dogodku (nobena od prič sicer škodnega dogodka ni videla). V izpodbijani sodbi je ustrezno obrazložilo, zakaj je posamezne ugotovitve (npr. da se tožnik na višino prikolice ni povzpel z namenom, da bi prišel do drobnega materiala, ter da v času škodnega dogodka ni nosil primerne delovne obutve - 12. in 21. točka obrazložitve sodbe) utemeljilo predvsem na izpovedi C. C., zato pritožba neutemeljeno zatrjuje nasprotno. Tudi sicer je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev izdelalo celovito in prepričljivo dokazno oceno, ki ji pritožba neutemeljeno nasprotuje.

9. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta tožnik in njegov sodelavec C. C. obravnavanega dne na prikolici tovornjaka, ki ga je pred tem vozil tožnik, odtegnila zategovalne pasove in odprla stranske cerade, nato pa se je C. C. lotil odpiranja strehe. Tožnik je med tem stal na tleh na levi strani prikolice, gledano v smeri vožnje (to skladno potrjujejo izpovedi C. C., B. B. in A. A.), v tistem trenutku pa tudi po mnenju izvedenke s področja varstva pri delu in požarne varnosti ni imel nobene delovne zadolžitve, zaradi katere bi se moral povzpeti na višino prikolice. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi izpovedi B. B., da je tik pred škodnim dogodkom stal ob tožniku in mu je obrnil hrbet le za čas, da je na tla odložil vedro, pravilno ocenilo kot življenjsko neizvedljivo, da bi tožnik v tem času od mesta, kjer je stal na levi strani sprednjega dela prikolice, odšel do zadnjega dela prikolice, se po stopnicah povzpel na podest, prišel po podestu do polovice prikolice na levi strani, nato pa plezal po stranskih letvah in padel, kot verjetno pa je dopustilo možnost, da se je tožnik v tem kratkem času na podest prikolice poskušal povzpeti preko stranskih naletnih letev, pri tem pa mu je zdrsnilo in je padel. Ker tudi pritožba ne navaja, da se je tožnik na prikolico tovornjaka (pravilno) povzpel po daljši poti preko kovinskih stopnic na zadnji strani, temveč na več mestih celo izrecno zatrjuje, da se je na višino vzpenjal po stranici tovornjaka, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da so po izpovedi A. A. med trenutkom, ko se je oddaljil od tožnika, in trenutkom, ko je videl tožnika ležati na tleh, pretekle tri minute.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je tožnik na prikolico tovornjaka povzpel zaradi prošnje delavca naročnika A. A., naj mu priskrbi drobni material. Sodišče prve stopnje te navedbe upoštevaje ugotovitev, da je drobni material vedno naložen na zadnjem delu prikolice, in skladni izpovedi C. C. in B. B., po katerih je tožnik po poškodbi obležal bistveno bolj spredaj (proti sprednjemu delu prikolice, kot je prikazano na fotografiji v prilogi B7), pravilno ni štelo za dokazane. Poleg tega tudi v primeru, če bi se tožnik na višino podesta prikolice res povzpel z namenom, da bi A. A. priskrbel drobni material, ga to glede na njegovo ustrezno usposobljenost za delo, dolgoletne delovne izkušnje in jasna navodila prvega toženca za varno vzpenjanje na prikolico preko krajše kovinske lestve na njenem zadnjem delu ne bi razbremenjevalo dolžnosti upoštevanja 14. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nasl.), po katerem je delavec dolžan delovno opremo uporabljati skladno s svojo usposobljenostjo in navodili, ki jih je prejel od delodajalca (dolžnost pravilne uporabe delovne opreme delavcu nalaga tudi tretji odstavek 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011). Pritožba v zvezi s tem še neutemeljeno navaja, da je bila prikolica tovornjaka v obravnavanem primeru povsem založena s tovorom in da tožnik na način razkladanja ni imel možnosti vplivati. V izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da bi se tožnik zaradi potreb delovnega procesa na prikolico tovornjaka moral povzpeti po stranskih naletnih letvah ali po stranskih letvah prikolice, po katerih se je bilo sicer strogo prepovedano vzpenjati.

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pravilno vzpenjanje na podest prikolice tovornega vozila na višini 107 centimetrov preko kratke kovinske lestve ne predstavlja dejavnosti z večjim tveganjem za nastanek škode od običajnega v smislu drugega odstavka 131. člena OZ,1 zato objektivna odškodninska odgovornost prvega toženca ni podana. V obravnavani zadevi je vzpenjanje na podest postalo nevarno zgolj zaradi nepravilnega načina, ki ga je izbral tožnik, po ustaljenem stališču v sodni praksi pa je v takšnem primeru objektivna odgovornost izključena (prim. VIII Ips 41/2021). Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na stališča v judikatih II Ips 460/2007 in Pdp 610/2017, saj v teh zadevah ni bilo ugotovljeno, da je dejavnost postala nevarna zgolj zaradi ravnanja oškodovanca, zato ne gre za temu sporu primerljivi zadevi.2

12. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da prvemu tožencu v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zato tudi njegova krivdna odškodninska odgovornost ni podana. Zgolj v pritožbi zatrjevane okoliščine, da je tožnik delo opravljal po navodilih in s sredstvi prvega toženca ter v njegovo korist, ne dajejo podlage za nasproten zaključek, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je prvi toženec tožnika ustrezno usposobil za varno delo ter ga na varno opravljanje dela (v tem okviru pa tudi na pravilen način vzpenjanja na prikolico tovornega vozila) s pisnimi navodili in s posvetovanji večkrat opozarjal. Kot že obrazloženo, je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki se je na nevaren način povzpel na višino prikolice tovornega vozila, pri tem pa po ugotovitvi sodišča tudi ni uporabljal predpisane osebne varovalne opreme (čelade in delovnih čevljev z zaščitno kapico), čeprav mu jo je prvi toženec zagotovil in ga na dolžnost njene uporabe tudi večkrat opozarjal. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik v času škodnega dogodka nosil lesene cokle. Sodišče prve stopnje jo je s prepričljivimi razlogi utemeljilo v 21. točki obrazložitve sodbe, sicer pa je za zaključek, da prvemu tožencu v zvezi s tem ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, bistveno, da je tožniku zagotovil ustrezne delovne čevlje, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

13. Ker tožnik šele prvič v pritožbi navaja, da narava dela od voznikov tovornega vozila zahteva praktične rešitve, ki odstopajo od teorije, in da delodajalci voznike priganjajo, naj delo opravijo čim hitreje, gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer te, povsem splošne navedbe ne morejo utemeljevati protipravnega ravnanja prvega toženca. Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da je prvi toženec glede vzpenjanja po stranskih letvah izpovedal, da „vsi to delajo“, saj je k temu takoj dodal, da je delavce poučil, da se „to ne sme delati, kar imajo tudi na varstvu pri delu“.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati v posnetek na zgoščenki, ki jo je tožnik v enem izvodu predložil s pripravljalno vlogo z dne 3. 3. 2022 in ki naj bi po njegovih navedbah prikazoval način odpiranja strehe prikolice v manj idealnih pogojih. Glede na to, da se tožnik ni poškodoval pri odpiranju strehe prikolice, izvedba tega dokaza za odločitev ni bila potrebna. Tudi sicer tožnik v zvezi s tem dokaznim predlogom ni upošteval ustreznega poziva sodišča v vabilu na narok za glavno obravnavo 20. 4. 2022, naj zgoščenko v roku 8 dni predloži še v dveh izvodih, čeprav je bil opozorjen, da dokaz v nasprotnem primeru ne bo izveden. Sodišču prve stopnje zaradi opisane pasivnosti tožnika zato ni mogoče očitati, da je ravnalo pristransko v korist toženih strank le zato, ker je ugodilo dokaznemu predlogu prvega toženca za vpogled v videoposnetek na posredovani spletni povezavi. Na pristransko sojenje pa ne kaže niti napačen zapis v pravnem pouku, da se sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da naj stranka pritožbo predloži v (le) dveh izvodih.3

15. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen, posledično pa je pravilna tudi odločitev, da je tožnik na podlagi prvih odstavkov 154. in 155. člena ZPP dolžan toženima strankama povrniti potrebne stroške postopka skladno z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Ker glede na vse navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženi stranki pa zato, ker njuna odgovora na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve in zato ne pomenita za pravdo potrebnega stroška (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Da bi se tožnik pred škodnim dogodkom gibal po podestu prikolice, kar pa bi predvsem ob odstranjenih stranskih letvah predstavljajo možnost padca v globino in s tem povečano nevarnost za nastanek poškodb, v postopku ni bilo ugotovljeno. 2 V zadevi II Ips 460/2007 je presoja sodišča, da je šlo za nevarno dejavnost, temeljila na ugotovitvah, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela na površini tovornjaka z odprto zadnjo stranico, ki je bila dvignjena od tal več kot en meter, pri čemer je šlo za prejemanje in usmerjanje z dvigalom podajanih betonskih plošč, v zadevi Pdp 610/2017 pa na ugotovitvi, da je tožnik zaradi zamika lestve pri sestopu s tovornega vozila padel z višine treh metrov. 3 Tožnik je sicer kljub temu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in v zadostnem številu izvodov.