Jedro

Tožnik je s svojim zahtevkom v celoti propadel. Okoliščina, da je bil njegov zahtevek ob vložitvi tožbe morda utemeljen, na to nima nobenega vpliva. Pomemben je končni uspeh v postopku.

Kriterij krivde zaradi svoje zgolj korekcijske funkcije ne more biti podlaga za to, da sodišče stranki, ki je v postopku sicer uspela, naloži v plačilo vse stroške nasprotne stranke, ampak lahko predstavlja le podlago za obremenitev s t. i. separatnimi stroški.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je točki II izreka, spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 514,06 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 143,20 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek zaradi motenja posesti. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da toženec od 9. 3. 2017 dalje ni več posestnik. Kljub zavrnitvi zahtevka je tožencu, ob sklicevanju na prvi odstavek 156. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške, saj bi po presoji sodišča prve stopnje tožnik, če ne bi prišlo do spremembe posestnika, s tožbo uspel. 2. Toženec zoper odločitev o stroških vlaga pritožbo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri tej odločitvi uporabiti 154. člen ZPP. Vprašanje, ali je bila tožba ob vložitvi morebiti utemeljena, na to ne vpliva, saj je odločilen končni uspeh v postopku. Uporaba 156. člena ZPP ni mogoča tudi zato, ker je bilo vozilo odtujeno s strani tretje osebe. V nadaljevanju izpodbija tudi presojo, da bi tožnik s tožbo uspel, saj toženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot samovoljnega in protipravnega. Opozarja še na to, da tožnik navedbam, da je bilo vozilo odvzeto s strani leasing hiše, ni ugovarjal in da se je kljub temu, da je vedel, da toženec ni več posestnik, še naprej pravdal. Tožencu zato ni mogoče naložiti povračila stroškov, ampak je do njih sam upravičen.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da iz predložene dokumentacije ni razvidno, zakaj je leasingodajalec odstopil od pogodbe. Toženec je s sklenitvijo dogovora o menjavi vozil s tožnikom to pogodbo sam kršil in je to lahko vodilo v odstop. Meni, da je bilo toženčevo ravnanje protipravno in da je toženec povzročil situacijo, zaradi katere tožnik z zahtevkom ni uspel. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pravdnem postopku je temeljno merilo za povračilo stroškov kriterij uspeha strank (glej 154. člen ZPP), ostala posebna pravila, med katerimi je tudi načelo krivde (glej 156. člen ZPP), pa to temeljno merilo le korigirajo.

6. Tožnik je s svojim zahtevkom v celoti propadel. Okoliščina, da je bil njegov zahtevek ob vložitvi tožbe morda utemeljen, na to nima nobenega vpliva. Kot pravilno opozarja pritožnik, je pomemben končni uspeh v postopku. Ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP torej tožnik do povračila stroškov ni upravičen, do povračila pa je upravičen toženec.

7. Odgovoriti je treba še na vprašanje, ali je glede na okoliščine konkretnega primera upravičena uporaba prvega odstavka 156. člena ZPP, ki ob upoštevanju kriterija krivde oziroma naključja korigira osnovno pravilo o povračilu stroškov. Po tej določbi mora stranka ne glede na izid pravde nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej opozarja, da kriterij krivde, zaradi svoje zgolj korekcijske funkcije, nikakor ne more biti podlaga za to, da sodišče stranki, ki je v postopku sicer uspela, naloži v plačilo vse stroške nasprotne stranke, ampak lahko predstavlja le podlago za obremenitev s t. i. separatnimi stroški. Glede na to, kako sodna praksa pojem krivde oziroma naključja razlaga1, v konkretnem primeru stroškov, ki so tožniku nastali v tej pravdi, ob sklicevanju na prvi odstavek 156. člena ZPP, tožencu ni mogoče naložiti v plačilo. Okoliščine, da je med pravdo prišlo do odvzema vozila s strani tretje osebe (in njegove kasnejše prodaje), kar je narekovalo zavrnitev (sicer po presoji sodišča prve stopnje utemeljenega) zahtevka, tako niti ni mogoče pripisati v breme tožencu. Po neprerekanih trditvah je namreč do zasega prišlo zaradi neplačanih obrokov leasinga, te pa bi moral po dogovoru med pravdnima strankama plačati tožnik. Drugih razlogov, ki bi nudili podlago za uporabo prvega odstavka 156. člena ZPP, tožnik ni navedel niti jih ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob povedanem se tako izkaže, da bi moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju 154. člena ZPP, tožencu, ki je v pravdi uspel, priznati njegove stroške, stroškovni zahtevek tožnika pa zavrniti.

8. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretje točke 365. člena ZPP v točki II izreka spremenilo tako, da je tožniku naložilo, da tožencu povrne 514,06 EUR s pripadki. Na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) je tožencu priznalo nagrado za sestavo odgovora na tožbo v višini 300 točk (tar. št. 18/2 v zvezi z tar. št. 19/1 OT), nagrado za prvo pripravljalno vlogo v višini 300 točk (tar. št. 18/2 v zvezi z tar. št. 19/1 OT), nagrado za pripravljalni narok (tar. št. 18/2 v zvezi z tar. št. 20 OT), materialne stroške v višini 18 točk (11. člen OT), skupaj 918 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke, ki je veljala v času, ko je o stroških odločalo sodišče prve stopnje (0,459 EUR), to znaša 421,36 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 514,06 EUR.

9. Toženec je, saj je s pritožbo uspel, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP upravičen tudi po povračila pritožbenih stroškov. Pri odmeri teh stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bila izpodbijana le stroškovna odločitev in je zato tožencu za pritožbo priznalo 150 točk (tar. št. 18/2 v zvezi z tar. št. 21/2 OT), materialne stroške v višini 3 točk, skupaj 153 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke v času izdaje te odločbe (0,60 EUR) to znaša 91,80 EUR, skupaj z 22 % DDV in plačano takso (31,20 EUR) pa 143,20 EUR. Tožnik, saj v pritožbenem postopku ni bil uspešen, do povračila stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen.

1 Več o tem N. Betteto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 156.