Jedro

Po določilu drugega odstavka 74. člena ZVGLD odgovarja lastnik lovski organizaciji za škodo, ki jo na divjadi v lovišču povzroči njegov pes. Odgovornost lastnika psa je po sodni praksi objektivna, toženka pa odgovarja za celotno nastalo škodo, ker se ni razbremenila odgovornosti do škode po določbah 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tudi višino odškodnine sta sodišči nižjih stopenj pravilno odmerili. Odškodnina za škodo na divjadi se odmerja po predpisanem odškodninskem ceniku (prvi odstavek 74. člena ZVGLD). Po teh določbah se mora uporabiti odškodninski cenik, ki je veljaven na dan sojenja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora plačati tožnici 100.000,00 SIT odškodnine, kolikor ji je nastalo škode zaradi prisilnega zakola dveh srn, ki ju je poškodoval toženkin pes. Toženka je bila obsojena tudi na plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih mora sodišče glede na določilo 82. člena ZPP ves čas paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravna stranka in ali je pravdno sposoben. Pri tem opozarja na zakon o varstvu okolja, ki ureja način podeljevanja koncesij na naravni dobrini, kamor sodijo tudi divje živali. Sodišče bi moralo uradoma ugotoviti ali je tožnica sploh lahko stranka v tem postopku. Tudi ni ugotovljeno, da je sporna škoda res storjena v lovišču, ko sta bili vendar obe srni najdeni v naselju. Sodišče tudi ni ocenjevalo časovnega zaporedja dogodkov, ki so pomembni za ugotovitev ali je mogel sporno škodo povzročiti toženkin pes. Ni izključeno, da so škodo povzročili drugi to je potepuški psi. Toženkin pes tudi ni bil zaloten pri gonjenju divjadi. Po določilu 7. člena ZPP pa mora sodišče po resnici ugotoviti vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna odločitev in sem sodi tudi vprašanje ali je mogel toženkin pes zaradi starosti in betežnosti sploh poškodovati obe srni.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnica, da naj se revizija zavrne. Tožnica je upravljalka lovišča, ki obsega več tisoč hektarov lovnih površin in poškodovani srni sta živeli v tem njenem lovišču. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da predstavlja zamenjano poimenovanje strank v razlogih sodbe sodišča prve stopnje pomoto, ki jo navedeno sodišče lahko vsak čas popravi. Ker se mu je pri tem primeril pomoten zapis člena ZPP, ki govori o popravi sodbe - 324 namesto pravilno 342 - taki razlogi objektivno res ne morejo biti nerazumljivi.

Določilo 82. člena ZPP govori o procesnih predpostavkah, ki zadevajo sposobnost biti stranka, procesno sposobnost in podobno. V zvezi s tožečo stranko navedene predpostavke niso bile sporne, saj ima položaj lovske družine, po določilu prvega odstavka 6. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list RS, št. 25/76 - naprej ZVGLD) pa so lovske družine pravne osebe. Če je imela toženka kakšne pomisleke o obstoju spornih predpostavk na strani tožnice, bi lahko uveljavljala posebne procesne ugovore, ki bi jih morala tudi konkretizirati. Med postopkom pa ni navedla nobene take okoliščine, zaradi katerih bi bila lahko vprašljiva aktivna legitimacija tožnice (tako v procesnopravnem kot materialnopravnem oziru). Zadevne revizijske razloge lahko revizijsko sodišče oceni le za pavšalna izvajanja, ki ne morejo povzročiti procesnih učinkov. Enaka ugotovitev velja za tista revizijska izvajanja, ki omenjajo obveznosti sodišča po določbi 7. člena ZPP. Navedeno določilo uzakonja pravila, ki naj bi omogočila, da sodišče pride do dejansko in pravno pravilne odločitve. Kar toženka v zvezi s kršitvijo navedenega procesnega določila navaja v reviziji, predstavlja njene pomisleke v dokazno presojo sodišč nižjih stopenj (ko se sprašuje ali je bil njen ostareli pes sposoben poškodovati obe srni, ne upošteva pa ugotovitve sodišča, da je lovec videl njenega psa, da je preganjal srno, da je toženka tega psa privezala tik pred prihodom lovca na njen dom in je zatem lovca še prosila, da psa v zvezi s spornim dogodkom ustreli). Revizijsko sodišče ugotavlja, da niso bile v postopkih pred sodiščema prve ali druge stopnje zagrešene uveljavljene kršitve, samo pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijska izvajanja, ki zadevajo kraj najdenja obeh poškodovanih srn, način in kraj poškodbe, ugotovitev, da je obe srni poškodoval toženkin pes ter sploh okolnosti v zvezi s škodnim dogodkom, posegajo v dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano in ki jih v revizijskem postopku ni mogoče pobijati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, da je toženkin pes preganjal v lovišču in ranil obe srni tako, da ju je bilo potrebno zaradi izkrvavitve prisilno zaklati, je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča v materialnopravnem pogledu pravilno razsojeno, ko je bilo odločeno, da mora toženka povrniti škodo, ki jo je povzročil njen pes. Namreč po določilu drugega odstavka 74. člena ZVGLD odgovarja lastnik lovski organizaciji za škodo, ki jo na divjadi v lovišču povzroči njegov pes. Odgovornost lastnika psa je po sodni praksi objektivna, toženka pa odgovarja za celotno nastalo škodo, ker se ni razbremenila odgovornosti do škode po določbah 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tudi višino odškodnine sta sodišči nižjih stopenj pravilno odmerili. Odškodnina za škodo na divjadi se odmerja po predpisanem odškodninskem ceniku (prvi odstavek 74. člena ZVGLD). Po teh določbah se mora uporabiti odškodninski cenik, ki je veljaven na dan sojenja. Po ceniku, ki ga vsebuje odredba o odškodninskem ceniku za povračilo škode na divjadi (Ur. list RS, št. 52/92), znaša odškodnina za srno v znesku 50.000,00 SIT. Ker sta bili v tem primeru uničeni dve srni, znaša skupna škoda 100.000,00 SIT kot sta to pravilno zaključili sodišči druge in prve stopnje. Revizijsko sodišče glede na povedano zaključuje, da sta sodišči nižjih stopenj v celoti pravilno uporabili tudi materialno pravo in da zato revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. V celoti neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).

Ker tožničin odgovor na revizijo vsebuje le med postopkom iznešene navedbe, z njim nastalih stroškov ni mogoče oceniti za procesno potrebne stroške postopka. Revizijsko sodišče je zato stroškovni zahtevek tožnice, nanašajoč se na revizijski odgovor, zavrnilo (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).