Jedro

Imetnik stanovanjske pravice, glede katerega je na dan uveljavitve SZ obstajal razlog za prenehanje stanovanjskega razmerja, nima pravice do odkupa stanovanja, čeprav o tem na dan uveljavitve zakona še ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo za prodajo stanovanja štev. 37 v osmem nadstropju stanovanjske hiše v D., obstoječega iz dveh sob, kuhinje, predsobe, kabineta, stranišča in kopalnice v skupni tlorisni površini 71,45 m2 s pripadajočim kletnim prostorom, po pogojih, določenih v členu 117 Stanovanjskega zakona z enkratnim plačilom kupnine in z upoštevanjem nevrnjene lastne udeležbe, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče prve stopnje je Tako odločilo, potem ko je ugotovilo, da je bila proti tožnici dne 2.10.1991 vložena tožba zaradi odpovedi stanovanjskega razmerja. Izdana je bila sodba zaradi izostanka, ki je postala pravnomočna 3.7.1992. S to sodbo je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano, zato nima pravice do odkupa stanovanja.

Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navaja: Tožnica je bila na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona 18.10.1991 še imetnica stanovanjske pravice. Stanovanjski zakon je v prvem odstavku 117. člena jasen. Za dolžnost prodaje je torej bistveno samo vprašanje, ali je tožnica na dan uveljavitve zakona imela stanovanjsko pravico. Dne 2.10.1991 vložena tožba in nato zamudna sodba na pravno rešitev sporne zadeve nimata vpliva. Materialnopravni učinki iz izreka sodne odločbe pričnejo učinkovati šele s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sodbe. Svojstvo imetnika stanovanjske pravice je tožnici prenehalo z dnem pravnomočnosti sodbe 3.7.1992. Pravnomočna sodba lahko učinkuje in ustvarja pravna razmerja le za naprej. Ne more učinkovati za nazaj, saj ustava to izrecno prepoveduje. Zato bi bilo določila prvega odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona treba upoštevati in tožnici priznati pravico do odkupa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe strinja. Tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Za obravnavani primer pritožbeni razlogi v zvezi z učinki vložene tožbe in v zvezi z učinki pravnomočne sodbe ne pridejo v poštev.

Drugi odstavek 128. člena Stanovanjskega zakona - SZ govori o dveh situacijah, ko lastnik ni dolžan prodati stanovanja. Prva situacija je, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje, druga situacija pa je, če mu je stanovanjsko razmerje mogoče odpovedati brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih.

V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je v času uveljavitve SZ - 19.10.1991 - tekel spor o tem, ali so podani pogoji za prenehanje stanovanjskega razmerja (način prenehanja stanovanjskega razmerja po prejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih je bila namreč tudi odpoved - glej člen 56 prejšnjega zakona). Če bi bila tožba za odkup vložena v času, ko je še tekel postopek za odpoved, bi bilo vprašanje odpovedi predhodno vprašanje, ki bi ga bilo v drugi pravdi (pravdi za odkup) treba upoštevati. Ko pa je pravda končana, ko je bila zahteva vložena celo po pravnomočnosti sodbe, pa ni dvoma, da tožena stranka stanovanja ni dolžna prodati, ker obstoje razlogi iz člena 128/2 SZ.

Dopuščanje drugačne razlage bi pomenilo izigravanje zakona. Ne gre, da bi bili imetniki stanovanjske pravice, glede katerih so na dan uveljavitve zakona obstajali razlogi za prenehanje stanovanjskega razmerja, pa o tem še ni bilo odločeno, nagrajeni še z možnostjo odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji.

Tako torej sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Sodbo je bilo zato treba potrditi in pritožbo zavrniti (člen 368 Zakona o pravdnem postopku).