Jedro

Samo pavšalna in z ničemer izkazana zatrjevanja tožeče stranke in sklepanje na določene možne posledice zaradi izvršitve izpodbijanega akta ter zatrjevanje negativnih posledic, ne da bi ponudila dokaze o tem, je premalo za določitev standarda težko popravljive škode in posledično za morebitno izdajo predlagane začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 11.9.2008. Z navedeno odločbo je bilo med drugim odločeno, da se za koncesionarja za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom na dimnikarskem območju A. izbere prijavitelja B. d.o.o. Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagala „da Upravno sodišče RS izda začasno odredbo, s katero se toženi stranki naloži, da počaka s podelitvijo koncesije na dimnikarskem območju A. do pravnomočne odločitve Upravnega sodišča RS“.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala izpolnitve zakonskega pogoja težko popravljive škode po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS,št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Navaja, da tožeča stranka škodo izkazuje s tem, da ne bi mogla več opravljati dimnikarske dejavnosti na območju Občine A., ker je bil za koncesionarja izbran nekdo drug. Po oceni sodišča s takšnimi navedbami ni izkazala težko popravljive škode. Tožeča stranka ni konkretizirala, kakšen vpliv bi imela opustitev dimnikarske dejavnosti na navedenem območju na njeno finančno poslovanje v celoti, ali bi izpad tega dohodka zanjo pomenil poslovanje z izgubo, v kolikšni meri bi bil zmanjšan morebitni letni dobiček z upoštevanjem še vseh ostalih morebitnih prihodkov. Iz zahteve ni razvidno, ali je opravljanje dimnikarske dejavnosti na območju Občine A. bila doslej njena edina dejavnost ali pa ima možnost opravljati svojo dejavnost tudi na ostalih območjih. Zgolj izpad dejavnosti na enem območju še ne izkazuje škode, za katero bi se lahko trdilo, da je težko popravljiva. Po presoji sodišča prve stopnje je težko popravljiva škoda v obravnavanem primeru premalo konkretizirana in ne dovolj izkazana.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. Navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da bo dejavnost dimnikarstva zaradi izpodbijanega akta morala v celoti opustiti in da je s podeljenimi koncesijami ustvarjen monopol nad dimnikarskimi storitvami na območju celotne Republike Slovenije ter da je možnost opravljanja dimnikarske storitve po podeljeni koncesiji zanjo, tako na območju Občine A. kot tudi drugod, dejansko onemogočena. Drugih prihodkov razen opravljanja dimnikarske dejavnosti nima, saj gre za malega samostojnega podjetnika in ne za gospodarsko družbo s številnimi dejavnostmi. Sodišče ni upoštevalo niti ni obrazložilo načela sorazmernosti glede prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank (32. člen ZUS-1). Obrazložitev sodišča v tem delu je pomanjkljiva, zato je ni moč preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki ima za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijani upravni akt je v nasprotju s 74. členom Ustave RS, ki določa prepoved dejanj nelojalne konkurence in dejanj, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Do tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe je prišlo ravno zato, ker je s postopkom izbire in izpodbijanim upravnim aktom neposredno kršena Ustava RS, o čemer pa se upravno sodišče ni izreklo.

Stranka z interesom (B. d.o.o.) v odgovoru na pritožbo vztraja pri razlogih izpodbijane sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 in argumentirano zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Z razlogi za zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe se pritožbeno sodišče strinja.

Težko popravljiva škoda, kot zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, je nedoločen pojem, saj ZUS-1 njene vsebine ne določa. Zato mora njeno vsebino določiti sodišče v vsakem posameznem primeru posebej. V zahtevi za izdajo začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki konkretizirajo in izkazujejo, da bo škoda, ki bi z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v tem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožeča stranka s svojimi navedbami ni izkazala obstoja težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. Res je, kot tožeča stranka navaja v pritožbi, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da bo morala v primeru podelitve koncesije drugemu dejavnost dimnikarstva v celoti opustiti in da bo zato kot samostojni podjetnik propadla, vendar gre še vedno le za pavšalno navajanje, za katero ni predložila nobenih dokazov. Ni predložila dokaza o tem, da bi ji dejavnost dimnikarstva (javne službe, za katero je kandidirala) pomenila edino oziroma glavno dejavnost in da nima drugih dejavnosti, iz katerih bi pridobivala dohodek; da te javne službe morda ne opravlja na drugem območju ipd. Samo pavšalna in z ničemer izkazana zatrjevanja tožeče stranke in sklepanje na določene možne posledice zaradi izvršitve izpodbijanega akta ter zatrjevanje negativnih posledic, ne da bi ponudila dokaze o tem, je premalo za določitev standarda težko popravljive škode in posledično za morebitno izdajo predlagane začasne odredbe. Ker dokazov za svoje navedbe tožeča stranka ni predložila, sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj na podlagi njenih izjav ni moglo šteti, da je izkazala, da ji bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda.

Ugovor, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo niti obrazložilo načela sorazmernosti glede prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank, pritožbeno sodišče zavrača kot pravno nepomemben v obravnavanem primeru. Ker v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen že zakonski pogoj nastanka težko popravljive škode (2. odstavek 32. člena ZUS-1), po presoji pritožbenega sodišča tehtanje med prizadetimi koristmi skladno z načelom sorazmernosti, ni potrebno, ker ne bo vplivalo na drugačno odločitev.

Na drugačno odločitev vrhovnega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori glede domnevnih nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v postopku pri izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke, ker se nanašajo na vsebinsko odločanje o tožbi, kar pa ni predmet presoje v postopku za izdajo začasne odredbe. Do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vsebinsko odločanje o zadevi, se pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe pravilno ni opredeljevalo tudi sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in da se je ne da preizkusiti.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1).