Jedro

Odločitev varnostno obveščevalne službe o fizični likvidaciji ni bila sodna odločba, postopek, ki ga je vodila ta služba, pa ni bil sodni postopek. Zoper tako odločitev varnostno obveščevalne službe zato na podlagi 1.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Prav tako ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep okrajnega sodišča, s katerim je bilo le ugotovljeno, da je bilo S.H.-ju izrečena zaplemba vsega imetja na podlagi prijave Okrajnega ljudskega odbora - odseka za upravo narodne imovine. Ta priglasitev je bila namreč upravna odločba in je po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo. V tem primeru pa je mogoče zahtevati obnovo postopka po 416.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva M.M. roj. H. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Po določilu 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se glede na določilo 86. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP (Ur.list RS, štev. 72/98, z dne 23.10.1998) izvede in dokonča po dosedanjih določbah ZKP, se sme iz razlogov, naštetih v 1.,2. in 3. točki, zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

Iz zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kateri je priložila tudi dopis Poverjenika za upravo narodne imovine OLO Š.L., je razvidno, da je S.H.-ja, ki naj bi bil organizator bele in plave garde, likvidirala varnostno - obveščevalna služba (VOS) brez predhodne sodbe, pač pa na podlagi ukaza S.B.-A-ja.

Odločitev varnostno obveščevalne službe o fizični likvidaciji oseb, torej odločitev o fizični likvidaciji S.H.-ja, ni bila sodna odločba, postopek, ki ga je vodila ta služba, pa ni bil sodni postopek. Zato torej zoper tako odločitev varnostno obveščevalne službe na podlagi 1. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vlagati zahteve za varstvo zakonitosti. Takemu stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi z dne 15.6.1998, iz katere je tudi razvidno, da je od 15.8.1943 veljal Odlok o postavitvi brigadnih in odrednih vojaških sodišč ter da je bil tako vzpostavljen sistem kazenskih sodišč, izven tega sistema izvršene usmrtitve pa so bile posledica samovolje in so predstavljale hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Tako kot ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki ni bila sodna odločba, in tudi ne zoper postopek, ki ni bil sodni postopek, tudi ni dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep Okrajnega sodišča v Š.L. z dne 16.10.1946, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.2.1947 ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 29.5.1947, s katerim je bilo le ugotovljeno, da je bila S.H. izrečena zaplemba celokupne imovine na podlagi prijave OLO Š.L. - odseka za upravo narodne imovine z dne 22.2.1946. V Uradnem listu Republike Slovenije z dne 10.4.1998, je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 12.3.1998, štev. U-I-249/96-14, s katero je bilo odločeno, da določba 28. člena Zakona o konfiskaciji in izvrševanju konfiskacije (ZKIK), ki je bil objavljen v Uradnem listu DFJ, štev. 40/45, ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočala, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike, ter da bi bila njena uporaba v današnjih sodnih postopkih v neskladju z ustavo. V obrazložitvi te odločbe je navedeno, da je upravna odločba - priglasitev okrajnega ljudskega odbora - v vseh primerih, ko ni temeljila na kazenski sodbi, po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo. V obravnavanem primeru je torej dopis OLO Š.L. - odseka za upravo narodne imovine z dne 22.2.1946, pomenil tako priglasitev in je torej po svoji vsebini nadomestil kazensko sodbo. Po navedeni odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije je treba v skladu z določilom 416. člena ZKP dopustiti osebi, ki je bila s priglasitvami brez kazenskih sodb razglašena za vojnega zločinca in narodnega sovražnika, seveda pa tudi njihovim pravnim naslednikom, ki so do tega zakonsko upravičeni, da tudi v primeru, če usmrtitev ni temeljila na kazenski sodbi, da v postopku obnove zahtevajo spremembo pravnomočne odločitve, to je priglasitve okrajnega ljudskega odbora, ki ni temeljila na kazenski sodbi. Pravni nasledniki umrlega S.H. imajo torej pravico, da na podlagi 416. člena ZKP zahtevajo pri pristojnem sodišču prve stopnje obnovo v zvezi s priglasitvijo Okrajnega ljudskega odbora Š.L. - odseka za upravo narodne imovine z dne 22.2.1946, ki ni temeljila na kazenski sodbi. Po določilu 416. člena ZKP se namreč določbe o obnovi kazenskega postopka smiselno uporabljajo tudi tedaj, kadar je vložena zahteva za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, v obravnavanem primeru navedena priglasitev Okrajnega ljudskega odbora v Š.L. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, zaradi česar jo je zavrglo.