Jedro

Ugotovitve organa za BPP, da gre za identičnost zahteve v dejanskem stanju in pravni podlagi, ter da je bila o prvi zahtevi že izdana zavrnilna odločba je bila pravilna, zato je imel organ za BPP podlago, da ravna po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP in novo prošnjo zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožnika z dne 10. 12. 2012. V obrazložitvi je navedel, da je prosilec v prošnji smiselno zahteval brezplačno pravno pomoč za vložitev tožbe ter pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper ZPIZ zaradi plačila odškodnine zaradi nepriznanja oziroma prepoznega priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot dokaz je predložil izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 25. septembra 2008. Z zvezi z navedeno zadevo pa je organ z odločbo opr. št. Bpp 510/2011, z dne 2. novembra 2011, že zavrnil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tudi v tej prošnji je prosilec prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev odškodninske tožbe zoper ZPIZ zaradi nepriznanja oziroma prepoznega priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Prošnja je bila zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da zadeva nima izgleda za uspeh, glede na to, da je prosilec že zamudil vse roke za vložitev odškodninske tožbe. Prosilec je v zvezi z navedeno odločbo sprožil upravni spor, vendar je Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1932/2011 z dne 23. novembra 2011, tožbo zavrnilo. Ugotavlja, da dejansko stanje nove prošnje ni spremenjeno glede na prošnjo, o kateri je že odločal z odločbo BPP 510/2011, prosilec še vedno navaja iste podlage za vložitev odškodninske tožbe zoper ZPIZ, kot jih je navajal v prošnji, ki je bila z odločbo zavrnjena. Četrta točka prvega odstavka 129. člena ZUP pa določa, da organ, ki je pristojen za odločanje o zadevi, zahtevo zavrže v primeru, da je bila o zahtevi stranke že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Tožnik v tožbi navaja, da je po pravnem svetovanju bilo ugotovljeno kot novo dejstvo, da je sodišče bilo pri odločbi, št. Bpp 510/2011 v hudi zmoti. Pravno svetovanje je izvedel pri več odvetnikih in vsi so ugotovili, da je bilo v odločbi Bpp 510/2011 spregledano ključno dejstvo, da ni bilo mogoče prej podati odškodninske tožbe, preden ni bilo dokazov o povzročeni hudi škodi. Škodo pa je lahko uradno utemeljil šele s sprejetjem strokovne invalidske komisije II. stopnje z dne 7. 10. 2008. Šele takrat so bili izpolnjeni pogoji za odškodninsko tožbo. Tako je podal ponovno prošnjo na sodišče in se enako skliceval na pravni material pravne zmote kot na odločbo Bpp 510/2011 in sodbo I U 1932/2011. Posvetoval se je tudi pri odvetnikih dne 19. 12. 2012, ko je bil dan s strani odvetnikov za nudenje brezplačnega svetovanja. Tudi tam je bilo ugotovljeno, da ni rok zastaral za odškodninsko tožbo in da so pogoji nastali za odškodninsko tožbo po sprejetju strokovne invalidske komisije II. stopnje. Organ za BPP navaja, da se v ponovni prošnji za BPP ni spremenilo nič. Hudo krivično je, da vztraja – zmotno na podlagi, ki si jo je izmislil na začetku in noče priznati zmote ter ne upošteva oškodovanca, da so dejstva drugačna, kot vztraja. Ker je Vrhovno sodišče odstopilo ponovno na Okrožno sodišče pritožbo z dne 8. 10. 2012 glede odškodninske tožbe, nujno rabi BPP za zastopanje in strokovno pravno pomoč, da bi nato podal strokovno dopolnilo. Prej jo je sodišče zavrnilo zaradi nepopolne in nerazumljive vloge. Vse te sklepe je priložil prošnji za BPP in hkrati obrazložil. Upravnemu sodišču pojasnjuje, da mu je bila storjena huda krivica s strani ZPIZ in oškodovanje materialnega, kar je vplivalo na izgubo dela in ostalih življenjskih pogojev. Sklep Bpp 737/12 je hudo krivičen, ker se vztraja pri zmoti in krivici. Enako kot so mu svetovali pravni strokovnjaki, so mu svetovali tudi mladi pravni strokovnjaki. Organ je storil napako in nasedel zaradi premalo resne preučitve zadeve in strokovne preučitve in sedaj vztraja, kar povzroča hudo škodo. Iz navedenega meni, da je tožba utemeljena in da so izkazana dejstva, dokazi kot datumi, da so pogoji za odškodnino izpolnjeni in verodostojni. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge iz izpodbijanega sklepa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožniku, z dne 10. decembra 2012. Ob presoji prošnje je upravni organ ugotovil, da se prošnja po dejanskem in pravnem stanju ne razlikuje od prošnje, o kateri je odločil z odločbo opr. št. Bpp 510/2011 z dne 2. novembra 2011, zoper katero je bila vložena tožba v upravnem sporu in je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 1932/2011 z dne 23. novembra 2011, tožbo zavrnilo.

Četrta točka prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki je pristojen za odločanje o zadevi, zahtevo zavrže v primeru, da je bila o zahtevi stranke že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Po vpogledu v upravni spis in odločbo št. Bpp 510/2011 z dne 2. novembra 2011 in sodbo I U 1932/2011 z dne 23. novembra 2011, tudi sodišče soglaša z ugotovitvijo organa, da je nova prošnja identična prošnji, s katero je bilo odločeno z odločbo Bpp 510/2011 z dne 2. novembra 2011. Prosilec je v obeh navajal iste podlage za vložitev odškodninske tožbe zoper ZPIZ, navajal ista dejstva in predložil iste dokaze. Ugotovitve, da gre za identičnost zahteve v dejanskem stanju in pravni podlagi, ter da je bila o prvi zahtevi že izdana zavrnilna odločba, so podlaga organu, da ravna po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP in novo prošnjo zavrže. Razloge za nestrinjanje z odločitvijo Bpp 510/2011 z dne 2. novembra 2011, je tožnik navedel že v tožbi, ki jo je vložil na Upravno sodišče RS in jo je sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 1932/2011 z dne 23. novembra 2011. V obravnavani sodbi je presodilo tožnikove ugovore po vsebini. Tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na nestrinjanje z vsebino te odločbe v sedanji tožbi, torej niso predmet presoje. Predmet presoje z obravnavano tožbo v upravnem sporu bi bila le dejstva, ki bi jih tožnik navajal v smislu spremembe dejanskega stanja oziroma spremenjene pravne podlage. Teh pa tožnik ne navaja, kljub temu, da je pod točko 1) zapisal, da so nova dejstva uporaba hudo zmotnega pravnega materiala v zadevi opr. št. Bpp 510/2011. Njegova navedba o novih dejstvih se namreč ne nanaša na dejstva v zadevi, za katero želi vložiti odškodninsko tožbo. Ker v obravnavani zadevi torej sodišče ne presoja verjetnega izgleda za uspeh tožnikove odškodninske tožbe (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči), se v ugovore, ki jih tožnik navaja in se nanašajo na nepravilno odločitev v zadevi Bpp 510/2011, ne spušča. Ugovori niso relevantni za odločitev v tej zadevi.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.