Jedro

Ne drži, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni. Tožnica se pri tem očitku sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v katerem toženka navaja, da je položaj Finančne uprave Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije) v postopkih po ZFPPIPP sicer načeloma izenačen s položajem ostalih upnikov, da pa ZFPPIPP specifično ureja položaj obveznosti iz naslova javnih obveznih dajatev ter v nadaljevanju citira nekatere določbe Pravilnika o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo v postopkih zaradi insolventnosti. Res je, da ni jasno, zakaj je toženka navedene razloge vključila v obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar je očitno, da z njimi ne utemeljuje svoje odločitve. Ta, kot že rečeno, temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice ni relevanten za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, ne pa na presoji, da bi tožnica te obveznosti lahko poravnala tudi še po začetku postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč gre za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da je tožnici s 14. 3. 2022 prenehala upravičenost do oprostitve plačila okoljske dajatve, ki jo je pridobila z odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35483-76/2020-4 z dne 21. 12. 2020. Hkrati je z istim aktom s sklepom zavrnila tožničin predlog za podaljšanje roka za izjavo o dejstvih in okoliščinah v zadevi.

2.V obrazložitvi odločbe se toženka sklicuje na dopisa Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) z dne 17. 3. 2022 in 31. 3. 2022, iz katerih izhaja, da tožnica nima poravnanih vseh zapadlih obveznih dajatev in drugih nedavčnih obveznosti ter da se te nanašajo na obdobje pred začetkom prisilne poravnave. Navaja, da pri preverjanju pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve niso relevantne okoliščine, ki so vzrok za neizpolnitev pogojev, saj Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uredba) tega ne predvideva.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3.Tožnica tožbo vlaga zoper tisti del izpodbijanega upravnega akta, s katerim je upravni organ z odločbo ugotovil, da je tožnici prenehalo upravičenje do oprostitve plačila okoljske dajatve. V tožbi navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in da so njeni razlogi protislovni. Trdi, da se njene neporavnane obveznosti do FURS in občine nanašajo na obdobje pred začetkom postopka prisilne poravnave in da bo ta, če bo potrjena, učinkovala tudi na terjatve FURS in občine. Meni, da toženka ni imela podlage za ugotovitev, da na dan vložitve vloge za oprostitev plačila okoljske dajatve ni imela poravnanih davčnih obveznosti, saj je plačilo teh obveznosti po uvedbi in začetku postopka prisilne poravnave prepovedano. Trdi, da drugačno stališče toženke nasprotuje temeljnemu načelu enake obravnave upnikov. Dodaja, da je toženka odločila v nasprotju s stališčem iz obvestila FURS, ter meni, da je s tem kršila 139. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prav tako naj bi s tem odločila o vprašanju, za katerega ni pristojna. Vztraja, da so zakonske omejitve, zaradi katerih na dan izpodbijane odločbe ni mogla izpolniti obveznosti do FURS in občine, objektivna okoliščina. Meni, da zato ne more in ne sme nositi škodljivih posledic te neizponitve. Trdi, da je prenehanje oprostitve plačila okoljskih dajatev zanjo novo in nesorazmerno visoko finančno breme, ki lahko privede do njenega stečaja. Uveljavlja, da je treba posledice neizpolnitve odložiti do trenutka, ko bo smela sama razpolagati s svojimi sredstvi in bo odgovornost za izpolnitev spet prestopila v njeno subjektivno sfero. Uveljavlja tudi, da bi bila drugačna rešitev kršitev načela pravne države. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da je tožnica oproščena plačila okoljske dajatve za obdobje do 31. 12. 2023. Podrejeno sodišču predlaga, naj zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4.Toženka na tožbo ni podala vsebinskega odgovora, posredovala pa je upravni spis št. 35462-17/2022-2550 (prenehanje upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve) in povezane dokumente spisa št. 35462-4/2022-2550 (preverjanje upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve).

Dokazni postopek

5.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravna spisa zadeve št. 35462-4/2022-2550 (preverjanje upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve) in št. 35462-17/2022-2550 (prenehanj neupravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve) ter v naslednje listine v sodnem spisu: A2 (izpodbijani akt) in A4 (dopis FURS z dne 31. 3. 2022) ter na naroku prejeto odločbo št. 35462-80/2023-2570-3 z dne 18. 12. 2023 (A11).

6.Vpogled v ostale listine, to je odločbo FURS št. DT 0210-8185/2022-4 z dne 31. 3. 2022 (A3), prijavi terjatve v postopek prisilne poravnave s strani Republike Slovenije (A5) in Občine Krško (A6), popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev (A7) ter na naroku prejeti sklep o potrditvi prisilne poravnave (A10) je zavrnilo iz razlogov po 52. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vpogled v listine na A3 in A5 do A7 je tožnica predlagala šele v tožbi in ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj tega ni storila že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožnica je bila namreč z dopisom z dne 12. 4. 2022, ki ji je bil vročen 19. 4. 2022, seznanjena z začetkom postopka ter ugotovitvami in naziranji toženke. Z istim dopisom ji je bila tudi dana možnost, da se o tem izjavi. Listina na A10 pa je nastala po izdaji izpodbijanega akta, zato gre že iz tega razloga za nedopusten dokazni predlog po 52. členu ZUS-1.

7.V odločbo št. 35462-80/2023-2570-3 z dne 18. 12. 2023 (A11), ki je bila sicer pav tako izdana po izdaji izpodbijane odločbe in jo je tožnica predložila šele na naroku za glavno obravnavo, je sodišče vpogledalo ne glede na pravilo iz 52. člena ZUS-1. Tako je ravnalo, ker je moralo preizkusiti procesne predpostavke za odločitev o tožbi, in sicer je moralo preizkusiti, ali gre za situacijo iz prvega odstavka 39. člena ZUS-1.

K I. točki izreka

8.Tožba ni utemeljena.

O razmerju med izpodbijano odločbo in odločbo z dne 18. 12. 2023

9.Tožnica je na naroku za glavno obravnavo v spis vložila odločbo št. 35462-80/2023-2570-3 z dne 18. 12. 2023 (A11). S to odločbo je toženka do 31. 12. 2024 podaljšala veljavnost odločbe o oprostitvi plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva št. 35483-36/2016-2 z dne 15. 6. 2016, podaljšane z odločbo št. 35483-76/2020-4 z dne 21. 12. 2020. Navedena odločba z dne 18. 12. 2023 je izdana po uradni dolžnosti na podlagi 6. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe (Ur. l. RS št. 124/23).

10.Iz določb 22. in 23. člena Uredbe izhaja, da odločbo o oprostitvi plačila okoljske dajatve organ izda na zahtevo upravljavca. V njej določi obdobje trajanja odločbe o oprostitvi plačila okoljske dajatve, kot ga določa prvi odstavek 23. člena Uredbe.

11.V času izdaje izpodbijane odločbe z dne 18. 5. 2022 je bila tožnica oproščena plačila okoljske dajatve na podlagi odločbe št. 35483-76/2020-4 z dne 21. 12. 2020 za obdobje do 31. 12. 2023. V upravnih spisih zadeve, ki so bili predloženi sodišču, sicer ni odločbe z dne 21. 12. 2020, vendar pa čas njene veljavnosti do 31. 12. 2023 izhaja iz tedaj (to je na dan izdaje odločbe 21. 12. 2020) veljavnega prvega odstavka odstavku 23. člena Uredbe, ki je določal veljavnost odločbe o oprostitvi okoljske dajatve do 31. 12. 2023. Ta določba je bila spremenjena z Uredbo o spremembi Uredbe, objavljeno v Uradnem listu RS št. 124/23 z dne 8. 12. 2023, s katero je bil v prvem odstavku 23. člena Uredbe za odločbe, izdane po uveljavitvi spremembe (torej za odločbe, izdane po 9. 12. 2023), določen datum veljavnosti do 31. 12. 2024.

12.V času izdaje izpodbijane odločbe je bila torej tožnica oproščena plačila okoljske dajatve do 31. 12. 2023. Ne glede na določbe prvega in drugega odstavka 25. člena Uredbe učinek izpodbijane odločbe, s katero je bilo odločeno, da je tožnici s 14. 3. 2022 prenehala upravičenost do oprostitve plačila okoljske dajatve, ne sega preko tega datuma, do katerega je veljala oprostitev, to je preko 31. 12. 2023. Po temu datumu tožnica do oprostitve plačila okoljske dajatve ni bila upravičena že zato, ker je s tem datumom (to je s 31. 12. 2023) oprostitev iz odločbe št. 35483-76/2020-4 z dne 21. 12. 2020 že glede na vsebino odločbe prenehala veljati.

13.Z odločbo št. 35462-80/2023-2570-3 z dne 18. 12. 2023 (A11), s katero je bila na podlagi 6. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe (Ur. l. RS št. 124/23) po uradni dolžnosti podaljšana veljavnost odločbe o oprostitvi plačila okoljske dajatve do 31. 12. 2024, je zato toženka odločala o obdobju od 1. 1. 2024 do 31. 12. 2024. Odločala je torej o obdobju, ki ni bilo zajeto z odločbo št. 35483-76/2020-4 z dne 21. 12. 2020 in posledično tudi ne z izpodbijano odločbo.

14.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da z navedeno odločbo z dne 18. 12. 2023 ni bilo odločeno o isti stvari kot z izpodbijano odločbo, zato ne gre za odločbo iz 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče je zato lahko odločilo o tožbi, ne da bi na tožnico naslovilo poziv v smislu določb 39. člena ZUS-1.

O zakonitosti izpodbijane odločbe

15.Izpodbijana odločba se opira na ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve iz 21. člena Uredbe, ker nima poravnanih vseh davčnih obveznosti, kar je pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 21. člena Uredbe.

16.Po tretji alineji drugega odstavka 21. člena Uredbe je pogoj za oprostitev plačila okoljske dajatve namreč tudi dejstvo, da upravičen upravljavec na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti in drugih denarnih nedavčnih obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, če vrednost teh zapadlih neplačanih obveznosti ne presega 50 evrov, kar mora izhajati iz uradne evidence finančne uprave, v času izdaje odločbe. Izpolnjenost pogojev (in s tem tudi navedenega pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 21. člena Uredbe) toženka na podlagi petega odstavka 23. člena Uredbe preverja do konca februarja tekočega leta.

17.Med strankama ni sporno, da marca 2022, ko je toženka opravila poizvedbe, niti do izdaje izpodbijane odločbe 18. 5. 2022 tožnica ni imela poravnanih vseh davčnih obveznosti. Sporno pa je, kako na izpolnjevanje pogojev iz 21. člena Uredbe vpliva dejstvo, da je bil 3. 11. 2021 nad tožnico začet postopek prisilne poravnave.

18.Ne drži tožbeni očitek, da izpodbijana odločba nima razlogov in da je zato ni mogoče preizkusiti. Toženkina odločitev namreč temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice niso relevantne za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, temveč je bistveno le, da davčne obveznosti niso poravnane. Pri tem se opira na ugotovitev, da Uredba ne predvideva, da bi bila insolventnost oziroma začet postopek zaradi insolventnosti razlog, ki bi ga pri presoji morala upoštevati.

19.Ne drži niti, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni. Tožnica se pri tem očitku sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v katerem toženka navaja, da je položaj Finančne uprave Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije) v postopkih po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) sicer načeloma izenačen s položajem ostalih upnikov, da pa ZFPPIPP specifično ureja položaj obveznosti iz naslova javnih obveznih dajatev ter v nadaljevanju citira nekatere določbe Pravilnika o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti (Pravilnika), ki se nanašajo na aktivno legitimacijo v postopkih zaradi insolventnosti. Res je, da ni jasno, zakaj je toženka navedene razloge vključila v obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar je očitno, da z njimi ne utemeljuje svoje odločitve. Ta, kot že rečeno, temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice ni relevanten za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, ne pa na presoji, da bi tožnica te obveznosti lahko poravnala tudi še po začetku postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč gre za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

20.Tudi ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tožnica se v zvezi s tem v bistvu opira na pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave, po katerem svojih davčnih obveznosti ne sme več poravnati. Vendar pa to ne pomeni, da tožnica v času izdaje izpodbijane odločbe ni (več) imela zapadlih neplačanih davčnih obveznosti. Če jih res ne bi imela, glede na prvi odstavek 160. člena ZFPPIPP država in občina terjatev iz tega naslova ne bi mogli prijaviti v postopku prisilne poravnave. Kar pa sta, kot zatrjuje tožnica sama, storili.

21.Pri presoji izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve je bistveno, da gre za državno pomoč (ki je ob izpolnjenih pogojih iz 44. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 združljiva z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije). Gre torej za dobroto države, do katere so upravičeni le subjekti, ki izpolnjujejo določene pogoje. Med njimi je (v tem primeru relevanten) pogoj, da prejemnik državne pomoči nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti do države.

22.Po presoji sodišča za odločitev zato ni pomembno, da tožnica po začetku postopka prisilne poravnave zapadlih davčnih obveznosti ni smela več poravnati. Dejstvo, da je tožnica v postopku prisilne poravnave zaradi insolventnosti, je okoliščina v njeni pravni in dejanski sferi. Pravno pomembno je, kar med strankama ni sporno, da so neporavnane davčne obveznosti nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave 3. 11. 2021. Tožnica jih je bila zato že pred tem datumom dolžna izpolniti. Tudi če je bila v obdobju od nastanka teh davčnih obveznosti do začetka postopka prisilne poravnave že insolventna, je bila izpolnitev teh obveznosti dovoljena glede na prvi odstavek v zvezi s 4. točko drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP. Tožnica se zato ne more sklicevati na dejstvo, da teh obveznosti po začetku postopka prisilne poravnave ni več smela poravnati. Dejstvo je, da jih je bila pred tem dolžna poravnati in da jih ni poravnala, zaradi česar je imela v času izdaje izpodbijane odločbe status davčnega dolžnika.

23.Že zato, ker je oprostitev plačila okoljske dajatve državna pomoč, na drugačno presojo ne vplivajo tožbene trditve, da prenehanje upravičenja do te oprostitve za tožnico pomeni novo in nesorazmerno visoko finančno breme, ki lahko vodi v njen stečaj. Poleg tega sodišče ne more slediti trditvam, da gre za novo breme. Tožnici je bilo očitno znano, da je zavezanka za plačilo okoljske dajatve in tudi kakšni so pogoji za oprostitev tega plačila. Posledično ji je bilo tudi znano, kako mora ravnati, da se bo izognila izgubi pravice. Nesorazmernost tožnica zatrjuje z vidika višine dajatve v razmerju do njene insolventnosti in njenih posledic. Ker pa je, kot rečeno, tožničina insolventnost okoliščina v njeni pravni in dejanski sferi, sodišče ne sledi niti trditvi, da je plačilo okoljske dajatve nesorazmerno in da gre zato za kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije.

24.Na drugačno presojo ne vplivajo niti tožničine trditve, ki jih je podala na glavni obravnavi, da je toženka ob nespremenjenih okoliščinah v nadaljevanju izdala odločbo z dne 18. 12. 2023, s katero jo je do 31. 12. 2024 ponovno oprostila plačila okoljske dajatve. Sodišče je pojasnilo, zakaj je izpodbijana odločba z dne 18. 5. 2022 zakonita, zakonitosti odločbe z dne 18. 12. 2023 pa ni presojalo.

25.Sodišče tudi ni sledilo tožničinemu predlogu, naj postopek prekine in Sodišču Evropske unije (SEU) v zvezi z izvrševanje Direktive Sveta 2003/96/ES postavi vprašanje za predhodno odločanje, ali preneha upravičenost do oprostitve plačila te dajatve tudi upravičencem (upravljavcem), ki odprtih davčnih obveznosti zaradi posebnih okoliščin objektivne narave, kot je postopek finančne reorganizacije, ne smejo izpolniti.

26.Direktiva Sveta 2003/96/ES določa obveznost uvedbe obdavčitve energentov in električne energije, pri čemer določa najnižje ravni obdavčitve. Določa pa tudi, v katerih primerih države članice energente in električno energijo lahko izvzamejo iz obdavčitve oziroma (dodatno) znižajo raven obdavčitve. Pri taki oprostitvi gre, kot zlasti izhaja iz 24. točke uvodnega pojasnila direktive, za izjemo, ki ne sme biti škodljiva za pravilno delovanje notranjega trga in ne sme povzročati izkrivljanja konkurence. Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 določa pogoje, pod katerimi so sheme pomoči v obliki znižanja okoljskih davkov, ki izpolnjujejo pogoje iz Direktive Sveta 2003/96/ES, združljive z notranjim trgom v smislu tretjega odstavka 107. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter so izvzete iz obveznosti priglasitve iz tretjega odstavka 108. člena te pogodbe. Ne Direktiva Sveta 2003/96/ES ne Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 pa ne urejata v obravnavani zadevi relevantnega pogoja za dodelitev državne pomoči, niti držav članic ne omejujeta pri določanju pogojev, kakršen je pogoj v obravnavani zadevi. Ker torej obravnavani pogoj za oprostitev plačila okoljske dajatve ne spada na področje urejanja z navedenima evropskima predpisoma, sodišče na SEU ni naslovilo predlaganega vprašanja za predhodno odločanje.

27.Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

28.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Po tej določbi tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

2Upravljavcu naprave, ki mu je bila izdana ugotovitvena odločba o prenehanju upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve iz drugega odstavka prejšnjega člena, nastane obveznost za obračun in plačilo okoljske dajatve z dnem pravnomočnosti te odločbe (prvi odstavek 25. člena Uredbe). Finančna uprava odmeri obveznost za plačilo okoljske dajatve za gorivo, ki je bilo nabavljeno ali uporabljeno v obdobju, ko nastopi razlog, na podlagi katerega upravičenost do oprostitve plačila okoljske dajatve preneha, pa vse do dneva pravnomočnosti ugotovitvene odločbe o prenehanju upravičenosti do oprostitve plačila okoljske dajatve, oziroma za gorivo na zalogi na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 25. člena Uredbe).

3O veljavnosti odločb z določenim časom veljavnosti (temporarne odločbe) glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 69/2021 z dne 26. 1. 2022.

4Glej tretji odstavek na 5. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.

5Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe, zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) 2023/1315 z dne 23. junija 2023 o spremembi Uredbe (EU) št. 651/2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe ter Uredbe (EU) 2022/2473 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, predelavo in trženjem ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture, za združljive z notranjim trgom z uporabo členov 107 in 108 Pogodbe.

6Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije, zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta 2004/75/ES z dne 29. aprila 2004 o spremembi Direktive Sveta 2003/96/ES glede možnosti Cipra za uporabo začasnih izjem ali znižanih stopenj obdavčitve energentov in električne energije.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 160, 160/1

-------------------------------

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.