Jedro

Za obstoj ekonomske skupnosti bi ne bilo odločilno to, da je toženka denar morala izprositi ali izsiliti, pomembno pa je to, ali je bil tak (četudi izprošen ali izsiljen) prispevek reden in kontinuiran.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, pri čemer delež toženke na skupnem premoženju v ponovnem sojenju ne sme biti manjši od 7/10. II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanjega poteka postopka:

1. Tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da spada stanovanje 8.E, vpisano v podvložku št. 1235/9 k.o. Š. pri N. v skupno premoženje pravdnih strank – razvezanih zakoncev, in da znaša njegov delež na skupnem premoženju ½.

2. Toženka je med drugim trdila, da ekonomska skupnost med zakoncema ni obstajala, zato stanovanje ne sodi v skupno premoženje.

3. Sodišče prve stopnje je o zahtevku že odločilo s sodbo P 366/2008 z dne 16. 4. 2010, ki jo je višje sodišče s sklepom z dne 10. 2. 2011 razveljavilo, saj se sodišče prve stopnje do zgoraj povzetega ugovora tožene stranke ni opredelilo.

4. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju razsodilo, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank ter da delež tožnika na njem znaša 3/10, delež toženke pa 7/10. Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb:

5. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka ter predlaga, da pritožbeno sodišče 1. točko izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da so razlogi sodišča v izpodbijani sodbi v zvezi z ugovorom tožene stranke o neobstoju ekonomske skupnosti pravdnih strank še vedno nejasni ter da se sodišče do argumentiranih trditev toženke v tej smeri ni opredelilo. Na obstoj življenjske in ekonomske skupnosti naj bi kazalo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, skupni otroci in dolžina trajanja zakonske zveze, vendar pa glede na konkretne vsebinske ugovore tožene stranke v smeri neobstoja življenjske in ekonomske skupnosti, ne moremo zaključiti, da je med pravdnima strankama obstajala ekonomska skupnost. Zgolj formalen obstoj zakonske zveze in stalno prebivališče na istem naslovu pa nista neizpodbiten dokaz obstoja ekonomske skupnosti. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča, da je bil prispevek obeh pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze enak. Tožnikovi dohodki v povprečju nikakor niso bili višji od toženkinih. Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da prispevki s strani družine toženke slednji in otrokom niso tako veliki, da bi znatno povečali pridobitne zmožnosti toženke pri pokrivanju stroškov oziroma pridobivanju premoženja. Enako velja za zaključek, da sta pravdni stranki pri pokrivanju stroškov in pridobivanju premoženja prispevali v približno enaki meri, saj je dokazni postopek pokazal, da je stroške ves čas obstoja zakonske zveze krila toženka in hkrati skrbela tudi za vse ostalo (gospodinjstvo, otroke). Ne sprejema pa tudi zaključka sodišča glede vlaganj v letu 1998, da gre za enak prispevek obeh pravdnih strank, saj glede na ugotovljeno nesorazmerje dohodkov (1,7 kratnik v korist toženke) o enakem prispevku ni mogoče govoriti.

6. Pritožba je utemeljena.

Nosilni razlogi izpodbijane sodbe:

7. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje tokrat obrazložilo tako, da je najprej natančno analiziralo, kakšni so bili dohodki katere od pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze in kakšni njuni ostali prispevki k skupnosti (razlogi na 3., 4. in v prvem odstavku 5. strani sodbe). V tem sklopu obrazložitve je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da se je toženka skoraj izključno ukvarjala z otrokoma, skrbela za dom in gospodinjstvo ter za pravočasno plačilo računov, tožnik pa je bil malo doma.

8. Šele v nadaljevanju obrazložitve se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je obstajala življenjska in ekonomska skupnosti med pravdnima strankama (razlogi v drugem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe). V obrazložitvi navaja, da iz vsega navedenega (pred tem so, kot je bilo povzeto, navedeni le razlogi o zaslužkih pravdnih strank ter njunih prispevkih k skupnosti) sklepa, da je življenjska in ekonomska skupnost med pravdnima strankama obstajala ves čas trajanja zakonske zveze. Na to naj bi nakazovali zunanji znaki – skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, skupni otroci in dolžina trajanja zakonske zveze.

Analiza razlogov izpodbijane sodbe:

9. Iz obrazložitve sodbe ponovno ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče ugotovilo, da sta življenjska in ekonomska skupnost obstajali ves čas trajanja zakonske zveze. Dolžina trajanja zakonske zveze ni nikakršen pokazatelj obstoja življenjske in ekonomske skupnosti. Sodišče prve stopnje pa ne obrazloži, kako oz. na podlagi katerih dokazov je ugotovilo obstoj vsebinskih zunanjih znakov, ki jih našteva - skupnega prebivanja in skupnega gospodinjstva. Rojstvo skupnih otrok bi lahko bil vsebinski pokazatelj obstoja življenjske in čustvene navezanosti, a sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj so bili skupni otroci rojeni.

10. Na podlagi takšnih ugotovitev višje sodišče ponovno ne more preizkusiti, ali je življenjska in ekonomska skupnost (kakšna je vsebina dejansko obstoječe življenjske in ekonomske skupnosti je višje sodišče natančneje pojasnilo na 2. strani sklepa I Cp 3791/2010 z dne 10. 2. 2011) med pravdnima strankama obstajala ali ni, saj dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem vprašanju v izpodbijani sodbi ni oz. je ta vsebinsko prazna.

11. Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da utegnejo biti zaključki sodišča prve stopnje v tem delu v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami, da je bil tožnik malo doma in da se je toženka izključno ukvarjala z otrokoma, skrbela za dom in gospodinjstvo ter za pravočasno plačilo računov, do katerih pa se sodišče prve stopnje pri presoji obstoja življenjske skupnosti sploh ne opredeli.

12. Edina vsebinska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo (o obstoju ekonomske skupnosti) vsebuje problematični del obrazložitve, je ta, da je tožnik k skupnemu življenju prispeval sredstva, pa čeprav je morala toženka od njega prispevek izprositi. Pritožnica utemeljeno opozarja, da tak zaključek temelji na iz konteksta iztrgani izpovedi toženke. Za obstoj ekonomske skupnosti bi sicer tudi po prepričanju višjega sodišča ne bilo odločilno to, da je toženka denar morala izprositi ali izsiliti, pomembno pa je to, ali je bil tak (četudi izprošen ali izsiljen) prispevek reden in kontinuiran. Pritožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje časovne komponente oz. pogostosti izprošenih tožnikovih prispevkov k skupnosti sploh ni ocenilo.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo:

13. Izpodbijana sodba je torej zgolj navidezno odpravila bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zagrešeno s prejšnjo sodbo, izdano v tej zadevi. Enako kot prejšnja sodba je tudi izpodbijana obremenjena s kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), saj vsebinskih razlogov in ocene izvedenih dokazov o odločilnih dejstvih, ki bi višjemu sodišču omogočila preizkus relevantnega dejanskega stanja, ne vsebuje.

14. Ker sodišče prve stopnje spornih vprašanj, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v sklepu z dne 10. 2. 2011, ni vsebinsko obravnavalo, pa bi jih moralo (1. odstavek 362. člena ZPP), je višje sodišče sodbo razveljavilo (2. odstavek 354. člena ZPP) in hkrati odločilo, da se zadeva v ponovljenem postopku vrne v sojenje pred novim sodnikom (356. člen ZPP). Očitno je le tako mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja.

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bistveno kršitev odpraviti. O toženkinih ugovorih v smeri neobstoja ekonomske in življenjske skupnosti bo moralo sodišče prve stopnje odločiti vsebinsko, potem ko bo opravilo tehtno analizo izvedenih dokazov in ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, ki jih je višje sodišče podalo na drugi strani sklepa I Cp 3791/2010 z dne 10. 2. 2011. Višje sodišče ponovno opozarja, da glede na to, da se tožnik zoper sodbi ni pritožil in glede na določbo 359. člena ZPP v ponovljenem postopku, če bo sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank, delež toženke na skupnem premoženju ne sme biti manjši od 7/10. O stroških:

16. Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških pa je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.