Jedro

Tudi v primeru odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe začne 30 dnevni prekluzivni rok za sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR teči z dnem vročitve odpovedi PZ s ponudbo nove in ne z dnem prenehanja delovnega razmerja.

Izostanek opozorila na pravno varstvo v odpovedi PZ (86/2 člen ZDR) ne pomeni, da rok za sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR ne začne teči od vročitve odpovedi PZ s ponudbo nove. Novi ZDR namreč nima določbe, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more iti v škodo delavca, kot je to določal 102a člen ZDR/90.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 5.12.2003 nezakonita, da je "odpoved delovnega razmerja" z dne 8.1.2003 (pravilno 8.1.2004), podana s strani tožene stranke, nezakonita, da tožeči strani ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 18.2.2004, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko poklicati nazaj na delo in jo za čas od

17.7.2004 razporediti na delovno mesto vodja prodaje na novih trgih, ki je uvrščeno v VII. tarifni razred, z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto z osnovno plačo bruto 692.000,00 SIT z dodatki ter ji odvesti vse prispevke in davščine od bruto plače in ji nato neto mesečne zneske izplačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsako mesečnih zneskov plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženo stranko pa se zaveže plačati stroške postopka. Podrejeno predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v vlogi z dne

7.1.2004 zapisala, da sprejema ponudbo za zaposlitev na delovnem mestu vodja prodaje na novih trgih. Strinjala se je z delovnim mestom, imela pa je določene pripombe na samo vsebino pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je sprejela delovno mesto in izkazala interes, da se pogovarja tudi še o nedoročenih pogodbenih elementih, je izjavila tudi, da sprejema ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. To trditev je podkrepila tudi s svojim ravnanjem, saj je že pred sprejetjem nove sistemizacije opravljala dela vodje prodaje na novih trgih. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja glede šikaniranja, čeprav je to v tožbi zatrjevala. Iz ravnanja direktorja tožene stranke izhaja šikaniranje (prepoved vstopa v pisarno, blokada določenih podatkov, neprimerno obnašanje direktorja do tožnice).

Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na sodno prakso, po kateri neobličnost še ne pomeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zatrjuje, da je obličnost z vsemi elementi pomembna. Sklicuje se na ZDR, ki določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki oz. če niso v pisni obliki izražene vse sestavine, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Že od 1.1.2003 je opravljala dela, popolnoma enaka delom na delovnem mestu vodja prodaje na novih trgih brez pogodbe o zaposlitve, kar je potrdil tudi direktor tožene stranke. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2000 izhaja, da je kot domači trg šteti tudi države bivše Jugoslavije.

Pod novi trg pa spadajo države bivše Jugoslavije, dežele Beneluxa, Danska, Amerika, kar vse je tožnica pokrivala od

1.1.2003. Iz predlogov pogodb je očitno, da ne gre za reorganizacijske razloge, temveč za spremembo pogodbe na podlagi

47. člena ZDR. S tem, ko bi podpisala pogodbo, se ne bi mogla pogajati o drugačni ceni za bolj zahtevna dela. Po njenem mnenju gre v 3. odst. 90. člena ZDR (sprejem ponudbe za ustrezno zaposlitev) samo za to, da se delavec strinja z delovnim mestom in takšno zadevo sprejme, glede izjasnitve o sklenitvi pogodbe pa se lahko glede ostalih elementov pogodbe pogaja naprej.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotavljalo obstoj procesne predpostavke pravočasnega sodnega varstva. To procesno predpostavko je preverjalo samo, brez ugovora tožene stranke, kar je pravilno, saj sodišče na obstoj procesne predopostavke pazi samo po uradni dolžnosti, ves čas postopka. Na obstoj procesnih predpostavk pazi tudi pritožbeno sodišče ne glede na pritožbene navedbe. Če procesne predpostavke niso podane, vsebinsko sojenje v zadevi namreč ni dopustno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je tožnica tožbo dne 9.2.2004 vložila pravočasno. Pri tem se je sklicevalo na določbo 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), vendar te določbe ni uporabilo pravilno, saj začetka teka 30-dnevnega roka za sodno varstvo ni vezalo na datum vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to izhaja iz zakonske določbe, temveč na datum prenehanja "delovnega razmerja". Ob tem je tudi zmotno ugotovilo dejstvo, da je tožnici "delovno razmerje" prenehalo 16.1.2004, saj ta datum ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Ostalih pravno relevantnih dejstev o tem, ali je tožba vložena pravočasno, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje, očitno tudi zaradi zmotne materialne presoje, od kdaj teče rok za sodno varstvo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 5.12.2003 vročena 8.12.2003, kar bi pomenilo, da je bila tožba v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonite odpovedi z dne 5.12.2003 vložena prepozno.

Predmet zahtevka pa ni le že omenjena odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 5.12.2003, temveč tudi odpoved "delovnega razmerja" z dne 8.1.2004. Vprašanje je, ali v tem primeru sploh lahko govorimo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje tudi tožnica sama v tožbi govori o dopisu z dne 8.1.2004, s katerim je bila pozvana, da mora podpisano pogodbo vročiti v tajništvu do 9.1.2004, saj ji v nasprotnem primeru začne teči 45-dnevni odpovedni rok. Tudi sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožena stranka tožnici z dopisom z dne 8.1.2004 določila rok, od katerega ji začne teči 45-dnevni odpovedni rok, sicer pa se do tega dopisa ni posebej opredelilo. Zato v prvi vrsti preseneča, da je sodišče prve stopnje (ki samo govori o dopisu z dne 8.1.2004) nato o tem dopisu očitno odločalo kot o (drugi) "odpovedi delovnega razmerja".

V zvezi z vprašanjem pravočasnega uveljavljanja sodnega varstva je sicer pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje opozorila na pravno varstvo, kot to predpisuje 2. odst. 86. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pomanjkanje opozorila na pravno varstvo napačno ocenilo kot pomanjkljivost glede obličnosti. Obličnost se namreč nanaša le na predpisano pisno obliko odpovedi, ne pa na njene predpisane sestavine. Izostanek opozorila na pravno varstvo pa ne pomeni, da rok za sodno varstvo po 3. odst. 204. člena ZDR ne začne teči od dneva vročitve odpovedi. Novi ZDR namreč ne vsebuje določbe z vsebino, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, kot je to določal 2. odst. 102.a člena prej veljavnega ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). 30-dnevni rok za vložitev tožbe je prekluzivne narave. Izostanek opozorila na pravno varstvo nima za posledico podaljšanje tega roka.

Sodišče prve stopnje je torej v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 5.12.2003 zmotno uporabilo 3. odst. 204. člena ZDR. V zvezi z odločanjem o nezakoniti odpovedi z dne 8.1.2003 pa je povsem spregledalo, da je že samo navedlo, da gre v tem primeru le za dopis tožene stranke tožnici; torej bi v posledici takšnega stališča moralo tožbo v tem delu zavreči, ne pa o zadevi vsebinsko odločati. Pritožbeno sodišče kljub navedenim ugotovitvam ni samo poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, tako da bi izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo tudi zavrglo, saj se zoper sodbo pritožuje le tožnica, ki v pritožbi ne opozarja na napačno odločitev sodišča o procesnih predpostavkah, pritožbeno sodišče pa samo po uradni dolžnosti zaradi neobstoja procesne predpostavke pravočasnega uveljavljanja sodnega varstva, sodbe ne sme razveljaviti in tožbe zavreči (glej 2. in 3. odstavek 354. člena ZPP). Glede na navedeno je le razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 3. odst. 204. člena ZDR in ob upoštevanju vsega navedenega zavzeti jasno stališče do tega, ali je bila tožba vložena pravočasno. Ker je za to ugotovitev ključen datum vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5.12.2003, bo moralo izhajati iz datuma te vročitve. Določno se bo moralo opredeliti tudi do narave dopisa z dne 8.1.2004; torej ali je ta dopis sploh mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali le za obvestilo o podaljšanju roka za izjasnitev o ponujeni pogodbi o zaposlitvi in o začetku teka odpovednega roka. Če gre le za dopis, na kar kaže tudi njegova vsebina, seveda tožbeni zahtevek v tem delu sploh ni ustrezen.

Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe, saj se prvenstveno in upravičeno zastavlja vprašanje, ali so v tej zadevi sploh podane procesne predpostavke pravočasne vložitve tožbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP, ki določa, da se v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojneje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.