Jedro

Tožnik do povračila škode iz naslova manjvrednosti ni upravičen le ob njegovem predhodnem popravilu. Tudi če tožnik vozila ni popravil in zato ne razpolaga z računom, je upravičen do odškodnine v višini prikrajšanja svojega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi:

1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 652,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.06.2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka mora tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 352,92 EUR v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 652,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.06.2007 do plačila, zavrnilo pa je tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženi stranki.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, skupaj s stroškovno posledico, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče v celoti zavrnilo njegov zahtevek, tako glede dela zahtevka za povračilo zmanjšanja merkantilne vrednosti vozila kot tudi glede dela zahtevka za povračilo preostanka stroškov izdelave izvedeniškega mnenja. Pri tem tožnik opozarja, da tožena stranka višini zahtevka sploh ni ugovarjala, zato je povsem irelevantno, kakšna bi bila cena vozila ob prodaji, če bi bilo nepoškodovano, ali cena vozila s poškodbami, ki jih je povzročil toženec. Dejstvo je, da razlika v ceni znaša 300,00 EUR, zato je odločitev sodišča ob neprerekani višini protispisna in pomeni bistveno kršitev določb ZPP. Zavrnitev zahtevka iz naslova povračila preostanka stroškov izdelave izvedeniškega mnenja v Nemčiji pa po mnenju tožnika predstavlja tudi kršitev materialnih predpisov, saj tožnik ni v ničemer ravnal v nasprotju z določili 950. čl. OZ. Povsem neživljenjsko je namreč od tožnika pričakovati, da bo po tem, ko je v tuji državi utrpel prometno nesrečo, za katero je v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, odšel naravnost na zavarovalnico povzročitelja zaradi ocenitve škode. S tem bi tožniku nedvomno nastopili dodatni stroški (prenočevanje, prehrana, dodatne poti itd.).

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti (443. čl. ZPP-UPB3 v zvezi s 112. čl. ZPP-D). O pritožbi zoper sodbo ali sklep v postopku v sporu majhne vrednosti odloči sodnik posameznik (122. čl. ZPP-D). Sodba in sklep, s katerima je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato pritožbeno sodišče zavrača tisti del pritožbe, v katerem se tožeča stranka pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Materialnopravno podlago v tem primeru predstavlja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Tožnik zatrjuje, da mu je ob škodnem dogodku med drugim nastala škoda v obliki zmanjšanja tržne vrednosti njegovega vozila. Kot v svoji sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, podlago za tožnikov zahtevek nedvomno predstavlja pogodbeno razmerje med toženko in povzročiteljem konkretne prometne nezgode, pri čemer bi bila toženka svoj ekskulpacijski razlog izkazati, kajti zgolj pavšalno sklicevanje na obstoječo zavarovalniško in sodno prakso ni dovolj; toženka bi v ta namen morala predložiti zavarovalno pogodbo oz. splošne pogoje zavarovanja avtomobilske odgovornosti, česar pa ni storila. Prvostopenjsko sodišče nadalje tudi pravilno zaključuje, da ne drže navedbe toženke, da bi bil tožnik do povračila škode iz naslova manjvrednosti upravičen le ob njegovem predhodnem popravilu. Tudi če tožnik vozila ni popravil in zato ne razpolaga z računom, je upravičen do odškodnine v višini prikrajšanja svojega premoženja (primerjaj sodbo VSL I Cp 4287/2008).

Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker ni podal ustreznih navedb, tj. ni navajal, da bi zaradi poškodovanja vozila in popravila ob eventuelni prodaji zanj iztržil nižjo ceno, kot bi jo, če do poškodbe vozila sploh ne bi prišlo. Poleg tega tudi ni navedel, kolikšna naj bi sploh bila tržna vrednost istovrstnega nepoškodovanega vozila v primerjavi s tržno vrednostjo poškodovanega vozila. Šele v kolikor bi tožnik podal navedbe v tej smeri, bi sodišče lahko angažiralo izvedenca avtomobilske stroke zaradi ocene obstoja in obsega škode iz naslova manjvrednosti tožnikovega vozila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnik prav, ko pravi, da temelj in višina obveznosti v tem delu sploh nista bila sporna, saj tožena stranka ni ugovarjala ne višini škode ne dejstvu, da je škoda nastala prav iz razloga prometne nesreče. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo. Ker tožena stranka zahtevku po višini ni ugovarjala, bi prvostopenjsko sodišče moralo tožnikov zahtevek priznati na podlagi njegovih neprerekanih navedb o višini nastale škode.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je s tem tožnikov zahtevek v tem delu utemeljen in mu gre 300,00 EUR, kolikor zahteva iz naslova manjvrednosti vozila.

Sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrača tožnikov zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov izdelave izvedenskega mnenja. Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotavlja, da mora toženka kot zavarovalnica povrniti vse stroške, ki jih ima oškodovanec z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka, vendar nato napačno zaključuje, da tožnik ni ravnal v skladu z določilom 950. čl. OZ. Tožnik ima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da je ravno s tem, ko je dal škodo na vozilu oceniti v Nemčiji, kjer prebiva, ravnal v skladu z zgoraj navedenim členom in s tem skušal čim bolj omejiti škodne posledice. Nerealno in neživljenjsko je namreč od tujca, ki v Sloveniji utrpi prometno nesrečo, pričakovati, da bo šel takoj iskat zavarovalnico povzročitelja prometne nesreče, da oceni nastalo škodo, saj ne pozna ne jezika ne mesta in bi to zanj predstavljalo še dodatne nevšečnosti in bržkone tudi dodatne stroške, kot zatrjuje v pritožbi. Tožnika noben predpis ne zavezuje k temu, da bi moral dati oceniti škodo v kraju, kjer je prišlo do prometne nesreče, zato je zaključek prvostopenjskega sodišča v tem delu napačen.

Glede na navedeno je bilo pritožbi ugoditi in odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (442. čl. v zvezi s 358. čl. ZPP).

Tožeča stranka je tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbi zahtevala povrnitev stroškov postopka od tožene stranke, vendar stroškov razen v pritožbi ni priglasila, zato je pritožbeno sodišče odločilo le o tem delu stroškov. Analogija s 6. odst. 163. čl. ZPP pa tožeči stranki omogoča, da v 15 dneh od prejema te sodbe zahteva še povrnitev preostalih stroškov, ki jih mora seveda priglasiti oz. specificirati. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, je pritožbeno sodišče po načelu uspeha (154. čl. ZPP) toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške, ki so ji nastali na prvi in drugi stopnji. Le-ti so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Njihova odmera je razvidna iz stroškovnika v pritožbi, ki se nahaja v spisu. Tak izrek o stroških temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155/II ZPP.