Jedro

Uradno osebo, ki vodi upravni postopek, lahko izloča le stranka tega postopka. Če stranka sploh ne navaja razlogov za obročno plačilo sodnih taks in ne predloži nobenega dokaza za svoj predlog, sodišče lahko tak predlog zavrne, ne da bi zahtevala dopolnitev predloga.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.3.2002; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa tožnikovemu predlogu za obročno odplačevanje sodnih taks ni ugodilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnika za izločitev G.G., uradne osebe pri toženi stranki, iz pritožbenega postopka v zvezi z izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo distribucijskega centra in plinskega voda investitorja B. d.o.o. V navedeni upravni zadevi je organ prve stopnje predhodno s sklepom z dne 27.12.2001 odločil, da se tožniku ne prizna lastnost stranke v tem postopku.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja določbo 1. odstavka 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri lahko izločitev uradne osebe iz razlogov, ki so našteti v 35. členu tega zakona, zahteva le stranka postopka. Ker iz upravnih spisov izhaja, da tožnik v času odločanja organa prve stopnje ni imel položaja stranke v upravni zadevi, je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka odločila pravilno. Kot neupoštevne pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene navedbe v zvezi tožnikovega položaja v upravnem postopku kot domnevne stranke, ker to ni predmet dokončnega upravnega akta, ki ga tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu. Dejstvo je, da tožnik procesne predpostavke stranke v postopku ni imel. Tožnikov predlog za obročno plačevanje takse je sodišče zavrnilo, ker v svojem predlogu ni navedel nobenih razlogov, zakaj predlaga, da bi plačal takso v treh obrokih. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo na določbi 2. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), ki veže obročno plačevanje sodnih taks na razloge občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se predlagatelj preživlja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Meni, da odločitev upravnega sodišča ni pravilna, ker mu je bila priznana lastnost stranke s tem, da je lahko sodeloval na ustni obravnavi pred upravnim organom in podpisal zapisnik. Ker pa sklep o nepriznanju lastnosti stranke še ni pravnomočen, ga je šteti kot stranko. Za nezakonitosti je odgovorna oseba V.V. in zaradi njenega ravnanja ni prišlo do priznanja lastnosti stranke tožniku. Ob tem se sklicuje na predkazenski postopek pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju. Organ ne more odločiti o glavni stvari, dokler ni rešeno vprašanje njegovega statusa kot stranke. Sodišče se ni opredelilo do tožbenega ugovora glede podpisa uradne osebe na izpodbijani odločbi. Iz spisa Okrožnega državnega tožilstva v Kranju (prilaga tudi fotokopije spisa) so razvidne kršitve upravnega postopka. Sklicuje se tudi na sodno prakso upravnega sodišča. Tudi upravno sodišče mu je priznalo lastnost stranke v postopku, saj v predhodnem preizkusu tožbe te ni zavrglo. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper sklep, s katerim prvostopno sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za plačilo sodne takse v obrokih, in Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in mu omogoči plačilo sodne takse v treh obrokih. Če je bila njegova vloga nepopolna ali nerazumljiva, bi ga moralo prvostopno sodišče pozvati, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Tako je sodišče storilo tudi v več drugih primerih. Na koncu tudi prosi, da ga pritožbeno oziroma revizijsko sodišče oprosti plačila sodnih taks v tem postopku in prilaga odločbo o dohodnini ter druga potrdila za taksno oprostitev.

Dne 13.5.2003 je tožnik vložil še dopolnitev pritožbe, v katerih je iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-197/02 menil, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo glavne obravnave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati ZUS-1 je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2003, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnava kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjuje pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji obravnavane vložene pritožbe zoper sodbo kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot dovoljeno in pravočasno revizijo zoper sodbo, dopolnitev pritožbe pa kot dopolnitev revizije. Pritožbo zoper sklep je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot pritožbo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

Revident je dopolnitev revizije vložil dne 13.5.2003. Ker mu je bila prvostopna sodba vročena 20.2.2003, je od vročitve naprej tekel 15-dnevni rok za vložitev pritožbe (2. odstavek 70. člena ZUS), ki je iztekel v marcu 2003. Tožnik je vložil pritožbo (ki se sedaj obravnava kot revizija) pravočasno, ne pa tudi dopolnitve pritožbe. Zakonsko sicer ni izrecno določeno, kako ravnati z dopolnitvami, ki so vložene po izteku roka za vložitev vloge. Glede na 89. člen ZUS-1 se prepozna revizija zavrže. Do enake pravne posledice je pripeljala tudi prepozna vložitev pritožbe po ZUS (1. odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS). Z 89. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev revizije kot pravnega sredstva. Ker to velja za pravno sredstvo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka. Vrhovno sodišče RS dopolnitve vloge ni zavrglo, saj ne gre za samostojno novo vlogo, temveč zgolj za dopolnitev že prej vložene vloge. Ker pa je po preteku roka pravica do vložitve dopolnitve revizije ugasnila, je Vrhovno sodišče RS ni upoštevalo in njenih razlogov ni presojalo.

Po 85. členu ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Iz vsebine pritožbe izhaja, da revident izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, to pa je nedopusten revizijski razlog in s tem revizije ni mogoče utemeljevati, saj razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presega okvir možne presoje v revizijskem postopku.

Revident v reviziji navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zato, ker mu je upravni organ s konkludentnimi dejanji priznal status stranke v postopku, in da je imel zato pravico izločevati uradne osebe. To pa ni revizijski razlog, saj se po določbi 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1 sodbe prve stopnje lahko z revizijo izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, ki bi jih storilo sodišče prve stopnje. Ker revident v pritožbi ni navedel nobene kršitve, ki bi jo lahko revizijsko sodišče opredelilo kot kršitve po določbi 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1, revizijsko sodišče pa po določbi 86. člena ZUS-1 preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, preizkusa glede bistvenih kršitev ZUS-1 revizijsko sodišče ni opravilo.

Preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, to je glede pravilne uporabe materialnega prava, pa je pokazal, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in temelji na pravilni in zakoniti podlagi, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo obrazložilo. V tem upravnem sporu je sporna le izločitev uradne osebe, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in o tej zadevi tudi odločilo.

V zvezi s tožbenim in pritožbenim ugovorom glede podpisa uradne osebe se je sodišče prve stopnje s tem, ko se je v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo na razloge tožene stranke, do tega ugovora opredelilo, saj mu je tako pooblastilo dano v določbi 2. odstavka 67. člena ZUS, kar je sodišče prve stopnje tudi v izpodbijani sodbi zapisalo.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K točki 2. izreka: Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi po svojem pooblaščencu predlagal sodišču prve stopnje, da mu omogoči, da sodno takso plača v treh obrokih. Ker tožnik ni navedel razloga, zakaj prosi za obročno plačilo sodnih taks, in ni predložil nikakršnega dokaza za svoj predlog, sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo. Šele v pritožbi je tožnik, ko je zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks, navedel razloge za taksno oprostitev in predložil tudi dokazila. Po njegovem mnenju bi ga moralo sodišče pozvati k dopolnitvi predloga, in ker tega ni storilo, naj bi sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo njegov predlog.

Na podlagi določbe 2. odstavka 13. člena ZST lahko sodišče stranki plačilo taks odloži ali pa ji dovoli obročno plačevanje iz razlogov 1. odstavka istega člena. Gre torej za pravico stranke, ki ji jo daje poseben zakon, če dokaže, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ob tako jasni zakonski določbi 13. člena ZST tožnika ni pozivala k dopolnitvi predloga. Ob opustitvi vsakršnega navajanja razlogov za obročno plačevanje sodnih taks v predlogu, pritožbeno očitanje sodišču kršitev pravil postopka, češ, da ga ni pozvalo k dopolnitvi nepopolnega in pomanjkljivega predloga, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zoper sklep na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

O predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks bo odločilo sodišče prve stopnje.