Jedro

Za odločitev po določbi petega odstavka 20. člena ZBPP je dovolj, da je podatek iz prošnje kot takšen (objektivno) neresničen, ne glede na odnos prosilca do tega podatka oziroma ne glede na (bolj ali manj opravičljive) razloge, ki so ga pripeljali do tega, da vpiše nekaj, kar ni resnično.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev BPP z dne 25. 1. 2012 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 13. 2. 2009 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen plačila sodnih taks, in v II. točki izrekel, da tožeča stranka ne more vložiti nove prošnje za dodelitev BPP nadaljnjih šest mesecev od 26. 11. 2013 dalje.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je pristojni organ pri odločanju o prošnji tožnice za BPP skladno z določbami 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavljal finančni položaj tožeče stranke in druge z zakonom določene pogoje ter v tej zvezi vpogledal v prošnjo tožnice in v podatke, pridobljene po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovil, da je tožeča stranka v obrazcu prošnje za dodelitev BPP na vprašanje v rubriki IV a) Podatki o premoženjskem stanju, ki se glasi „Ali ste lastnica vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb?“ odgovorila negativno in prošnjo pod materialno in kazensko odgovornostjo (za pravilnost vpisanih podatkov), lastnoročno podpisala. Iz podatkov Klirinško depotne družbe, ki jih je pristojni organ pridobil po uradni dolžnosti, nasprotno izhaja, da je tožnica lastnica 145 delnic ..., ki so po podatkih Ljubljanske borze vredne skupaj 72,50 EUR in je torej lastnica premoženja, ki ga v prošnji ni navedla. Na podlagi navedenega pristojni organ ugotavlja, da je tožnica navedla v prošnji neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, zato je skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP in na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP odločil tako, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz vseh tožbenih razlogov pod 1., 2., 3. in 4. točko 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da tožena stranka tožeči ni dala možnosti, da se izjavi o podatkih, zbranih po uradni dolžnosti, in da je zato izpodbijana odločba preuranjena. Tožena stranka tožeče ni zaslišala niti je ni pozvala k dopolnitvi prošnje za BPP. Zato je dejansko stanje ugotovila napačno in nepopolno. Tožeča stranka je izkazala, da je njeno premoženjsko stanje slabo in da nima denarnih sredstev za vodenje pravde v zadevi, na katero se prošnja nanaša. Slabo premoženjsko stanje je izkazala tako, da bi ji tožeča stranka lahko dodelila BPP. Sodišču zato predlaga, da razpiše glavno obravnavo in na njej zasliši tožečo stranko ter izvede vse ostale predlagane dokaze z vpogledom v spise obravnavane in pravdne zadeve.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 20. člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca za BPP in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave o premoženjskem stanju prosilca in njegove družine, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Pisna izjava se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za BPP. Če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka tega člena navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (peti odstavek istega člena).

V konkretnem primeru iz spisov in izpodbijane odločbe kot nesporno sledi, da je tožeča stranka v prošnji na vprašanje, ali je lastnica vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb, odgovorila negativno. Nesporen je tudi podatek Klirinško depotne družbe, po katerem je tožeča stranka lastnica delnic. To pa pomeni, da je podatek, ki ga je v tej zvezi tožeča stranka navedla v prošnji za BPP, neresničen, s tem pa so izpolnjeni pogoji za odločanje na podlagi citiranega petega odstavka 20. člena ZBPP, kot je to storil pristojni organ v konkretnem primeru. Neresničen pomeni drugačen, kot je v resnici. Za odločitev po tej določbi je torej dovolj, da je podatek iz prošnje kot takšen (objektivno) neresničen, ne glede na odnos prosilca do tega podatka oziroma ne glede na (bolj ali manj opravičljive) razloge, ki so ga pripeljali do tega, da vpiše nekaj, kar ni resnično. Tožbeni ugovor, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, je torej po povedanem brez podlage, tako kot je tudi brez podlage zatrjevana kršitev določb materialnega zakona. Sodišče pa tudi ne vidi zatrjevane kršitve pravil postopka, saj je bilo v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mogoče stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih je imel organ za BPP, in s tem v skrajšanem postopku, brez zaslišanja stranke oziroma dopolnjevanja njene prošnje. Z ozirom na nesporne dejanske ugotovitve o lastništvu vrednostnih papirjev in s tem o neresničnosti njenih navedb v prošnji, bi namreč zaslišanje tožeče stranke ne moglo vplivati na odločitev v zadevi. Iz istega razloga njeno zaslišanje tudi ne more vplivati na odločitev o tožbi, tako kot ne more vplivati na odločitev vpogled v spis in listine spisa, ki se vodi v pravdni zadevi. Sodišče zato dokaznim predlogom, ki jih vsebuje tožba, ni sledilo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.