Jedro

Izvedenec ne more odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila dogovorjena vrednost opravljenih del, saj je to stvar sklenjenega dogovora, katerega vsebine pa izvedenec ne more ugotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča, opr. št. VL 106835/2008 z dne 02. 12. 2008, v prvi točki izreka glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 15.542,00 EUR od 12. 09. 2008 do 23. 10. 2008 in tožbeni zahtevek za ta del zavrnilo, v preostalem pa je navedeni sklep v 1. in 4. točki izreka ohranilo v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 715,90 EUR.

(2.) Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala pritožbena razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledične zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno je navajala, da je v postopku do izdaje sodbe ugovarjala, da bi sprejela ponudbo tožeče stranke, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o višini plačila za opravljena dela v višini 39.209,29 EUR brez DDV. S tožečo stranko sta se dogovorili drugače in sicer za plačilo v znesku 29.000,00 EUR, sporna ponudba pa je predstavljala le tehnični opis del. Poleg tega se sporna ponudba ne glasi na ime tožene stranke, zato ne more biti dokaz, da je le-ta z vrednostjo del, določeno v ponudbi, izrecno in nedvoumno soglašala. Pritožnik opozarja, da se je za izvedbo prestavitve obstoječe strojnice in vgradnjo določenih strojnih komponent sprva obrnil na družbo E., predstavnik slednje pa je v svojem imenu pridobil ponudbo tožeče stranke in jo posredoval pritožniku skupaj s telefonsko številko. Po osebnem srečanju in pregledu ponudbe sta se pravdni stranki dogovorili o ceni za izvedbo popisanih del, okoli 29.000,00 EUR, ter da posebne pogodbe ne bosta podpisovali, da se dela opravijo po predhodnem plačilu avansov in da bo tožena stranka po zaključku te faze tožeči stranki posredovala projektantski popis za dokončanje del, ki ga bo opravila, če bo njena ponudba cenovno ugodna. Po plačilu dogovorjenih avansov v skupni višini 27.000,00 EUR je bilo delo v letu 2007 z izjemo manjših detajlov zaključeno. Tožeči stranki je bil tudi posredovan projektantski popis za dokončanje strojno inštalacijskih del, vendar ponudba tožeče stranke za izvedbo teh del ni bila izbrana. Nekaj mesecev za tem je tožeča stranka poslala toženi stranki račun za znesek, ki ni bil dogovorjen, sklicujoč se na ponudbo, ki jo je poslala družbi E. Obe pravdni stranki sta jasno izpovedali, da je bilo dogovorjeno znižanje izvedbene cene in sporne ponudbe, pri čemer je tožena stranka znesek jasno opredelila, tožeča pa se je izjavi glede zneska izmikala, priznala pa je, da je pristala na nižjo ceno, kot je v ponudbi. Dogovorjena cena, ki temelji na dogovorjenem popustu, je znašala 29.000,00 EUR za izvedbo popisanih del in razlika za dodatno bakreno cev, ki ni bila v popisu. Sodišče prve stopnje tako ne bi smelo odločitve glede vrednosti opravljenih del opreti na sporno ponudbo, temveč bi moralo angažirati izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil dejansko vrednost del. Pritožnik zato predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa še, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti vse stroške pritožbenega postopka.

(3.) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške odgovora.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP.

(6.) Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi zatrjevala, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, ki je po vsebini podjemna pogodba, in sicer na način, da je tožeča stranka po ogledu objekta tožene stranke izdelala ponudbo za izdelavo strojnih inštalacij, jo izročila družbi E., ta pa toženi stranki, ki jo je sprejela in odobrila, nato pa je prišlo do neposrednega kontakta med pravdnima stranka in do dogovora, da je pogodbeno razmerje ustvarjeno med njima. Ponudba št. 015/07 za izvedbo strojnih inštalacij (priloga A6) se glasi na znesek 37.865,04 EUR brez DDV, pri čemer inštalacije v apartmajih z opremo, gradbena dela in elektro inštalacije v ponudbi niso zajete. Iz obračuna del I. (priloga A4) izhaja, da je bila vrednost del s popustom in brez DDV 39.209,22 EUR, kar ob višini DDV 8,5%, predstavlja znesek 42.542,00 EUR. Tožena stranka je dolg v višini 27.000,00 EUR nesporno poravnala, tožeča stranka pa vtožuje preostalih 15.542,00 EUR, in sicer po računu 248/2008 in na podlagi navedene ponudbe in obračuna del (z dne 02. 04. 2007 (priloga A5) in z dne 01. 06. 2007 (priloga A4)). Vse te trditve je, kot izhaja iz razlogov sodbe, tožeča stranka tudi dokazala.

(6.) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je skrbno ocenilo vse izvedene dokaze v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in na tej podlagi sprejelo zaključke, ki so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Drugačne pritožbene trditve v izvedenem dokaznem postopku nimajo opore in zato pritožnik z njimi ne more biti uspešen. Tako pritožbeno sodišče v celoti zavrača vztrajanje tožene stranke, da je ponudba predstavljala le tehničen opis del in da sta se pravdni stranki na podlagi popusta dogovorili za ceno 29.000,00 EUR. Tožena stranka je tekom postopka sicer tako izpovedovala, kot tudi, da takega dogovora o ceni s tožečo stranko nista nikamor zapisali, vendar pa ostali izvedeni dokazi tega niso potrdili. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni, predvsem v zvezi z verodostojnostjo tožene stranke, pravilno upoštevalo tudi to, da tožena stranka v svoji izpovedbi ni bila prepričljiva, saj je glede določenih odločilnih dejstev izpovedala drugače kot je trdila, izpovedovala pa je tudi o dejstvih, ki jih sploh ni zatrjevala in jih sodišče prve stopnje posledično ni moglo (in smelo) upoštevati. Dokazni postopek je namreč namenjen dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljivih strankinih navedb. Tako tožena stranka ob izpovedbi svojih trditev o avansnih plačilih ni potrdila, saj je izpovedala, da je obračun z dne 02. 04. 2007 prejela, iz njega pa izhaja, da je bil izdan po opravljenih delih; glede plačila 15.000,00 EUR je svojo izpovedbo spreminjala; šele v izpovedbi se je začela sklicevati na popust; poleg tega pa tudi pretirana višina popusta, na katerega se sklicuje tožena stranka (približno 25%), govori v prid odločitvi, da njenim trditvam ni mogoče slediti.

(7.) Pritožnik nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v postopku ni angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ugotovil dejansko vrednost izvedenih del. Sodišče prve stopnje je namreč dejstvo, da so bila vsa dela po ponudbi opravljena, ugotovilo na podlagi ocene trditev in izpovedbe tožene stranke (s takšnim dejanskim zaključkom v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče) in v zvezi s tem zato sodelovanje izvedenca ni bilo potrebno. Ne more pa izvedenec odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila dogovorjena vrednost opravljenih del, saj je to stvar sklenjenega dogovora, katerega vsebine pa izvedenec ne more ugotoviti.

(8.) Dejstva, da se ponudba ne glasi na ime tožene stranke in zato ne more biti dokaz za soglasje tožene stranke z ceno iz te ponudbe, niti podlaga za vrednost opravljenih del, tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni uveljavljala, zato tega skladno z določbo 1. odst. 337. člena ZPP tudi v pritožbi ne more. Po tej določbi sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče v pojasnilo dodaja, da je bilo med pravdnima strankama nesporno ugotovljeno (l.št. 34), da sta po tem, ko je tožena stranka prejela ponudbo s strani podjetja E., pravdni stranki stopili v direktno razmerje in se o delih sami dogovarjali in tudi dogovorili. Samo dejstvo, da je ponudba, ki jo je tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi sprejela (tako glede obsega del, kot cene za opravljeno delo), naslovljena na podjetje E., zato ne more pomeniti, da ni prišlo do sklenitve pogodbe. Nedovoljene pritožbene novote prav tako predstavljajo pritožbene navedbe v zvezi s projektantskim opisom del, ki naj bi predstavljal osnovo za izdelavo nove ponudbe s strani tožeče stranke, ki pa nato ni bila izbrana, kot tudi glede zneska okoli 29.000,00 EUR, ki naj bi poleg 29.000,00 EUR za izvedbo popisanih del zajemal še razliko za bakreno cev, ki ni bila v popisu. Teh pritožbenih navedb zato pritožbeno sodišče pri presoji ni upoštevalo.

(8.) Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa obenem ni zasledilo kršitev, na katere mora skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(9) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila stroškov ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi le-te, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške odgovora.