Jedro

Glede na splošna načela ZUP ni mogoče ukiniti določeno pravico za nazaj, ampak le za naprej.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 5.1.1994.

Obrazložitev

Oddelek za upravno pravne zadeve Sekretariata za upravne zadeve občine je dne 21.7.1993 izdal odločbo, s katero je od 1.1.1993 tožnici ukinil pravico do priznavalnine.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. točke 2. člena, 5., 6. in 3. odstavka 15. člena zakona o varstvu udeležencev vojne. Tožena stranka navaja, da je v 1993 letu znašala premoženjska osnova iz 5. člena navedenega zakona 22.639,81 SIT (Uradni list RS, št. 11/93) ter se med letom ni spreminjala. Tožena stranka ugotavlja, da ima tožnica udeležbo v NOV priznano v dvojnem trajanju od 1.4.1942 do 15.5.1945. Sama je brez dohodkov, mož, s katerim živi v skupnem gospodinjstvu, pa prejema pokojnino, ki je v decembru 1992 leta znašala 46.422,72 SIT oziroma 23.211,36 SIT na družinskega člana in je presegala cenzus 22.639,81 SIT. Glede na to, da tožnica za dodelitev priznavalnine izpolnjuje le pogoj glede udeležbe v NOV, ne pa več pogoja materialne narave, je zato zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi v skladu z določbo 1. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala njenih navedb v pritožbi proti prvostopni odločbi. Njeno zdravstveno stanje je slabo. Potrebuje pomoč pri negi, kar mora seveda plačati. Tudi zdravstveno stanje njenega moža je zelo slabo, tako da v bistvu tudi on potrebuje pomoč in nego. Ob takem stanju je zmotno govoriti, da je cenzus na družinskega člana 23.211,36 SIT. Če se upoštevajo izdatki, ki jih ima zaradi slabega zdravja in stroškov za nego, je ta cenzus znatno nižji. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih ugotovitvah izpodbijane odločbe ter še dodaja: V obravnavani zadevi je prvostopni organ izdal po uradni dolžnosti odločbo, s katero je ugotovil, da tožnica za leto 1993 ne izpolnjuje več materialnega pogoja. S prejemki iz naslova pokojnine zakonca, ki je v decembru 1992 leta znašala 46.422,72 SIT oziroma na družinskega člana 23.211,36 SIT, je namreč bila presežena premoženjska osnova za leto 1993. Zato je ta organ odločil, da se tožnici s 1.1.1993 ukine priznavalnina. Glede na to, da na prvi stopnji niso bile kršene določbe materialnega predpisa, je zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopni odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnica. Prvostopna odločba z dne 21.7.1993 je konstitutivna, saj je s to odločbo prvostopni organ tožnici ukinil pravico do priznavalnine. Ker zakon o varstvu udeležencev vojne (Uradni list RS, št. 14/90) nima posebne določbe o tem, od kdaj učinkuje ukinitev pravice do priznavalnine, take izrecne določbe pa nima niti zakon o vojaških invalidih (Uradni list SRS, št. 30/78, 12/85, 16/85, 11/88 in 5/90), na uporabo katerega napotuje citirani zakon o varstvu udeležencev vojne (5. odstavek 14. in 2. odstavek 15. člena), ima taka odločba po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko učinke le za naprej. Zato prvostopni organ v izreku prvostopne odločbe ni smel vezati učinka ukinitve navedene pravice za nazaj s 1.1.1993, čeprav je dejansko in pravno stanje glede na materialne predpise (5. in 6. člen zakona o varstvu udeležencev vojne in 5. člen zakona o vojaških invalidih), ki je podlaga za ukinitev navedene tožničine pravice, obstajalo že na dan 1.1.1993. Če upravni organ take odločbe takrat ni izdal, je ne more izdati šele 21.7.1993 z učinkom za nazaj s 1.1.1993. Ker tožena stranka ni odpravila navedene pomanjkljivosti (učinka ukinitve navedene pravice od 1.1.1993), kot bi morala po določbi 1. odstavka 242. člena ZUP, je zaradi tega nezakonita tudi njena odločba. Ne morejo pa vplivati na sporno odločitev okoliščine, ki jih navaja tožnica v tožbi. Že tožena stranka je v zvezi s podobnimi pritožbenimi ugovori tožnico napotila na drugo obliko denarne pomoči, ki jo tudi ureja isti zakon.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).