Jedro

Pravno relevantni okoliščini pri preklicu pogojnega odpusta in izreku enotne kazni sta glede na določbo 3. odstavka 110. člena KZ prej izrečena kazen, ki je obsojenec še ni prestal, in kazen za novo kaznivo dejanje, storjeno v času pogojnega odpusta, ki jo sodišče izreče sočasno, ko odloča o pogojnem odpustu.

Izrek

Zahteva obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je obsojenega D.K. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter mu za to dejanje določilo kazen 3 leta zapora. Po 1. odstavku 110. člena KZ je preklicalo pogojni odpust po sodbi Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Celju z dne 2.10.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 21.1.1993. Po 3. odstavku iste določbe v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ je, upoštevaje del prej izrečene kazni, ki jo obsojenec še ni prestal, v trajanju 4 leta in 76 dni ter sedaj določene kazni tri leta zapora izrekla enotno kazen 7 let zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo tudi pripor od 16.1.2004 od 07.10 ure dalje. Višje sodišče v Celju je zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Obsojeni D.K. je dne 1.2.2005 zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi "napačnega tolmačenja določb ZKP in določb KZ glede izreka enotne kazni" in predlagal, da sodišče "združi sodbo K... (14 let in 6 mesecev) in sodbo K... (3 leta) ter mu upoštevaje milejši (za obsojenca ugodnejši) zakon, izreče enotno zaporno kazen, upoštevajoč tudi že prestano kazen po sodbi K..." Vrhovni državni tožilec H.J. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Ugotavlja, da obsojenčevo stališče nima podlage v 110. členu KZ, ki ga je sodišče uporabilo pri preklicu pogojnega odpusta ter izreku enotne kazni in da zato sodišče ni kršilo niti materialnega niti procesnega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi ne pojasni uvodoma zatrjevanega "napačnega tolmačenja določb ZKP", zato Vrhovno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti. Kršitev določb kazenskega zakona v zvezi z izrekom enotne kazni pa vidi v tem, ker sodišče, ki mu je sicer, kot navaja, utemeljeno preklicalo pogojni odpust (4 leta in 76 dni) "ni združilo obeh kazni (po sodbah K... in K...) in mu izreklo enotno zaporno kazen, upoštevaje del že prestane kazni po sodbi K..." Navedeno obsojenčevo stališče nima opore v določbi 110. člena KZ, na podlagi katere je sodišče prve stopnje obsojencu preklicalo pogojni odpust in mu izreklo enotno kazen (sodba, stran 14). Uporabo te določbe je kot zakonito ocenilo tudi višje sodišče v pritožbenem postopku (sodba, stran 7).

Preklic pogojnega odpusta je obvezen, če stori obsojenec medtem, ko je na pogojnem odpustu, eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora nad eno leto (1. odstavek 110. člena KZ). Kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 47. členu in 2. odstavku 48. člena tega zakonika; pri tem vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal (3. odstavek navedene določbe).

Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v tem primeru preklic pogojnega odpusta obvezen glede na to, da je obsojenec na pogojnem odpustu storil novo kaznivo dejanje, za katero mu je bila izrečena kazen zapora nad 1 leto. Obsojenec pravilnosti te odločitve ne oporeka.

Preklic pogojnega odpusta predstavlja poseben primer odmere ene (enotne) kazni obsojencu. Pri izreku enotne kazni se kot določeni kazni, ki sta podlaga za njen izrek, upoštevata: kazen iz preklicane pogojne obsodbe, ki je obsojenec še ni prestal, in kazen za novo kaznivo dejanje, storjeno v času pogojnega odpusta, ki jo sodišče izreče sočasno, ko odloča o pogojnem odpustu. Iz takšne zakonske ureditve pogojnega odpusta izhaja, da prejšnja kazen za dejanje, ki je predmet pogojnega odpusta in že prestana kazen nista pravno relevantni okoliščini pri odločanju o preklicu pogojnega odpusta in izreku enotne kazni, kot bi izhajalo iz vložene zahteve.

Ugotoviti je treba, da je obsojenčev očitek o napačni razlagi in uporabi določbe 110. člena KZ neutemeljen, zato je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenčevo premoženjsko stanje in njegove družinske obveznosti, kot izhajajo iz podatkov spisa, ne dajejo podlage za odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravdnim sredstvom. Zato je Vrhovno sodišče obsojenca plačila teh stroškov oprostilo (4. odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).