Jedro

Eno temeljnih načel postopka zavarovanja je načelo hitrosti postopka. Načelo kontradiktornosti se lahko vzpostavi šele v ugovornem postopku. Sodišče namreč lahko izda sklep o začasni odredbi zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga, še preden se o njih izjavi dolžnik. Z ugovorom pa je dolžniku omogočeno, da se izjavi o upnikovih (tožnikovih) pravnorelevantnih navedbah in dokazih. O ugovoru nato sodišče odloči na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh strank. Dokazni standard za odločanje o postopku zavarovanja je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Ker mora sodišče postopek zavarovanja izvesti hitro, odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi tistih dokazov, katerih izvedba je čimhitrejša. To so praviloma listinski dokazi. Izvajanje ustnih dokazov je praviloma pridržano za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, ko je v obravnavanem primeru v okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank in glede na materialnopravni pogoj izpolnjenosti standarda verjetnosti pravilno zavrnilo izvajanje predlaganih ustnih dokazov. Izvedba naroka namreč v postopku zavarovanja ni obvezna. Sodišče ga izvede le, če ugotovi, da je razpis naroka smotrn.

Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper sklep z dne 30. 7. 2020. Z njim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v višini 23.962,86 EUR. Dolžnikovemu dolžniku (kupcema toženčevih nepremičnin po prodajni pogodbi z dne 20. 7. 2020, ki sta jo sklenila s tožencem kot prodajalcem), je prepovedalo izplačati terjatev – izročiti razliko kupnine v znesku 3.137,95 EUR, oziroma morebitno drugačno višino med dogovorjeno kupnino v znesku 16.500,00 EUR in zneskom, ki ga morata kupca v skladu s prodajno pogodbo na račun dolgovanih obveznosti plačati FURS. Hkrati je dolžniku – tožencu, prepovedalo sprejeti in izterjati navedeno terjatev – to je razliko kupnine (3. točka prvega odstavka 271. člena ZIZ), vse z veljavnostjo še trideset dni po nastopu pogojev za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe, ki bo izdana v tej zadevi.

2. Toženec vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.2 Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno reševanje ter plačilo stroškov ugovornega postopka z zakonskim zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sklep nezakonit in protiustaven. Zaradi pavšalne in neustrezne obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje pritožnika in njegove partnerke, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršena je ustavna pravica do poštenega postopka oziroma 22. člen Ustave RS in prvi odstavek 6. člena EKČP. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje o obstoju nevarnosti izpolnitve in posledično napačno uporabljeno materialno pravo drugega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče je obrazložilo, da ni opravilo naroka in s tem posredno zavrnilo pritožnikov dokazni predlog za zaslišanje tožnika in njegove partnerke. Kršeni sta načeli neposrednosti in kontradiktornosti. Ni dejanskih niti pravnih razlogov za ex parte obravnavo pritožnikovega ugovora. Sklep o začasni odredbi je izdan, upnikov položaj (terjatev) zavarovana, torej narok ne bi posegal v upnikove pravice, ampak kvečjemu v pravice dolžnika, ker bi se postopek podaljšal. Opustitev naroka bi morala biti nujna in sorazmerna, a v obravnavanem primeru temu ni zadoščeno. Zaradi spornega dejanskega stanja bi bilo treba izvesti vse dokaze, ki v fazi zavarovanja lahko razumno pripomorejo k njegovi razjasnitvi. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Sodišče očita tožencu, da ni ustrezno dokazal navedb o neobstoju najemnega razmerja, vendar mu je s posredno in neobrazloženo zavrnitvijo dokaznih predlogov z zaslišanjem toženca in priče to onemogočilo. Dejansko zmotne so ugotovitve in pravno napačna je presoja o obstoju verjetnosti terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Vztraja pri navedbah, da je imel časovno neomejeno soglasje tožnika za bivanje v njegovi nepremičnini brez obveznosti plačevanja najemnine. Napačne, nekonkretizirane in pomanjkljive so ugotovitve sodišča o okoliščinah, ki naj bi kazale na toženčevo razpolaganje s premoženjem večje vrednosti (asignacija), ki bi onemogočalo oziroma otežilo uveljavitev tožnikove terjatve. Nepravilno in nezakonito je stališče, da je toženec z asignacijo privilegiral enega upnika (FURS). Toženec ni v osebnem stečaju. Pri odločitvi o poplačilu in vrstnem redu svojih dolžnikov (prav: upnikov) je imel proste roke. Dejanske ugotovitve o toženčevem izmikanju plačila domnevnega dolga so zmotne. Posledično je napačno uporabljeno določilo 270. člena ZIZ. Obstoj nevarnosti izpolnitve je nepravilno utemeljen tudi z domnevno slabim finančnim stanjem pritožnika. Izpostavlja, da je zaposlen, plačevit in da je ravno z obravnavano asignacijo poravnal svoj dolg do FURS, torej je sposoben servisirati tudi bodoči dolg iz svojih rednih dohodkov in premoženja, kar je dokazoval s svojim zaslišanjem.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga zavrnitev in zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvah ustavnih in konvencijskih pravic (22. člen Ustave in 6. člen EKČP), ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanja toženca kot stranke in priče – njegove partnerke) na naroku in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje, so neutemeljeni.

6. Eno temeljnih načel postopka zavarovanja je načelo hitrosti postopka. Načelo kontradiktornosti se lahko vzpostavi šele v ugovornem postopku. Sodišče namreč lahko izda sklep o začasni odredbi zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga, še preden se o njih izjavi dolžnik. Z ugovorom pa je dolžniku omogočeno, da se izjavi o upnikovih (tožnikovih) pravnorelevantnih navedbah in dokazih. O ugovoru nato sodišče odloči na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh strank. Dokazni standard za odločanje o postopku zavarovanja je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Ker mora sodišče postopek zavarovanja izvesti hitro, odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi tistih dokazov, katerih izvedba je čimhitrejša. To so praviloma listinski dokazi. Izvajanje ustnih dokazov je praviloma pridržano za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, ko je v obravnavanem primeru v okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank in glede na materialnopravni pogoj izpolnjenosti standarda verjetnosti pravilno zavrnilo izvajanje predlaganih ustnih dokazov. Izvedba naroka namreč v postopku zavarovanja ni obvezna. Sodišče ga izvede le, če ugotovi, da je razpis naroka smotrn.

7. V obravnavanem primeru je toženec sam pozval sodišče k hitremu vodenju postopka o zavarovanju.3 Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki, da ni bilo ne dejanskih ne pravnih razlogov za „ex parte“ obravnavanje ugovora. V ugovoru se je toženec izjavil o upnikovih trditvah glede neobstoja vtoževane denarne terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ) in o zatrjevani subjektivni nevarnosti, da bo toženec s svojim konkretnim ravnanjem onemogočil oziroma najmanj otežil izvršbo (drugi odstavek 270. člen ZIZ). Vse toženčeve ugovore je sodišče natančno povzelo v točki 3 izpodbijanega sklepa, in jih celovito obravnavalo (točka 10 – verjetnost terjatve, točka 11 – subjektivna nevarnost). V okviru ponujene trditvene in dokazne podlage obeh strank je torej ponovno preverilo, ali sta izpolnjena oba potrebna zakonska pogoja za zavarovanje vtoževane denarne terjatve. Pravilna je ocena in odločitev, da je za odločitev o ugovoru glede verjetnosti terjatve in subjektivne toženčeve nevarnosti zadoščalo pisno procesno gradivo. Ocenjeno je pravilno in popolno, dejansko stanje o pravno relevantnih okoliščinah je na ta način ugotovljeno pravilno in popolno. Opustitev izvedbe ustnih dokazov v tej fazi postopka je zadostno obrazložena, sprejeta odločitev pa tudi pravno pravilna.

8. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so verjetno izkazani materialnopravni pogoji za obstoj tožnikove terjatve za povračilni zahtevek iz naslova poroštva (za 2.070,34 EUR), kar je tožnik kot porok namesto toženca – dolžnika – izpolnil upniku – banki (prvi odstavek 1028. člena OZ4 in iz naslova plačila obratovalnih stroškov po tožbenem zahtevku v višini 5.992,52 EUR (275. člen OZ). Višina terjatve v tem delu (skupaj 8.062,82 EUR) presega razliko kupnine 3.137,95 EUR, ki je predlagana kot sredstvo zavarovanja v sklepu o začasni odredbi. Že iz tega razloga so neutemeljene vse pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, procesnih kršitvah in pravno nepravilni odločitvi o prvem pogoju za izdajo začasne odredbe, za katerega mora upnik po prvem odstavku 270. člena ZIZ izkazati za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo zoper dolžnika nastala.

9. Pritožbeno sodišče dodaja, da so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje o izkazanosti verjetnosti terjatve iz naslova neupravičene pridobitve - uporabnine zaradi uporabe tuje (tožnikove) nepremičnine v toženčevo korist (198. člen OZ). Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje jo je tožnik verjetno izkazal z listinskim dokazom.5 Odgovor na toženčeve ugovorne trditve o bivanju oziroma uporabi hiše na podlagi tožnikovega soglasja so manj verjetne od tožbenih trditev, ki se opirajo na listino, ki toženčeve trditve negira.

10. Pravilna je tudi ponovna presoja sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izkazana nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Za subjektivno nevarnost po navedenem pravnem določilu mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve.

11. Tožnik je navajal, sodišče pa v sklepu o začasni odredbi na podlagi njegovih navedb in dokazov (prodajna pogodba z dne 20. 7. 2020, dokazi banke o obstoju in neplačevanju toženčevih obveznosti iz naslova kreditne pogodbe) ugotovilo, da je toženec zadolžen, da svojih mesečnih obveznosti iz kreditne pogodbe ne plačuje in da je s svojim premoženjem večje vrednosti, ki pa niti ne dosega vrednosti vtoževane terjatve, med pravdo že razpolagal: svoje nepremično premoženje je prodal in v pogodbi določil način plačila kupnine tako, da se s pretežnim delom kupnine poplačajo njegovi dolgovi do enega upnika, le manjši del (razlika, ki je predlagano sredstvo zavarovanja v tem postopku) pa se izplača neposredno njemu. Toženec v ugovornem postopku ni zanikal dejstva sklenitve navedene prodajne pogodbe z dne 20. 7. 2020 niti njene vsebine (višina kupnine, način poplačila kupnine), pa tudi ne ugotovljenih dejstev, da je zadolžen in da ne plačuje tekočih obveznosti po kreditni pogodbi. Svojih trditev o trenutni zaposlitvi, prejemanju dohodkov in njihovi višini, ni podkrepil z listinskimi dokazi, o višini dohodkov ni podal niti trditvene podlage. Na njem je bilo ne le dokazno, pač pa v prvi vrsti tudi trditveno breme glede dobrega premoženjskega oziroma finančnega stanja, ki bi lahko zagotovilo poplačilo vtoževane terjatve. Manjkajoče trditvene podlage stranka ne more nadomestiti z izvajanjem dokazov. Opustitev izvedbe ustnih dokazov je bila tudi iz tega razloga pravilna.

12. Pritožnik ne more z ničemer omajati pravilne dokazne ocene o podani subjektivni nevarnosti onemogočene ali otežene izvršbe. Okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo in pravilno ocenilo, so navedene v jasnih razlogih v točki 11 sklepa in so tudi pritožbeni očitki o pomanjkljivostih v obrazložitvi neutemeljeni. Ključne so konkretno ugotovljene okoliščine o odtujitvi edinega nepremičnega premoženja med pravdo o načinu razpolaganja s kupnino, ki je s prodajo nepremičnin postalo edino vrednejše toženčevo premoženje, a slednje niti v celoti ne bi zagotovilo poplačila celotne vtoževane terjatve. To pa pomeni, da je ob nedokazanem drugem premoženju ali dohodkih toženca, uveljavitev vtoževane terjatve onemogoča ali vsaj znatno otežena. Ugotovljeno slabo premoženjsko in finančno stanje pritožnika, česar toženec v ugovornem postopku ni uspel omajati niti z zadostno trditveno podlago, je le dodatna okoliščina, ki ob konkretno izkazanem odtujevanju in razpolaganju s toženčevim premoženjem, le še potrjuje pravilnost presoje o izkazani toženčevi subjektivni nevarnosti, ki lahko onemogoči uveljavitev vtoževane denarne terjatve.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15 in 239. členom ZIZ).

14. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 51/1988 s spremembami. 3 Urgenca na red. št. 26 spisa. 4 Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami. 5 Poziv za plačevanje najemnine/uporabnine po 300,00 EUR mesečno od 1. 4. 2013 naprej – A3.