Jedro

V primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Tožnici je bil podaljšan bolniški stalež, zato letnega dopusta ni mogla koristiti do prenehanja delovnega razmerja, čeprav ji je bil izrecno odobren. Na strani tožnice so torej nastale objektivne okoliščine, ki so ji (do prenehanja delovnega razmerja) onemogočale izrabo letnega dopusta. Zato je tožnica za sporno leto upravičena do plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki po predhodnem odvodu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov Davčni upravi RS, na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke št. ..., izplačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust v letu 2008 v neto višini 459,48 EUR z zakonsko zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 138,22 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila, v preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 686,00 EUR ter ji ga po odvodu davka izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila, na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke št.: ..., v 8-ih dneh pod izvršbo.

II. Zavrne se zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki, po predhodnem odvodu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov Davčni upravi RS, na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke št. ..., izplačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust v letu 2008 v neto višini 459,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila in odškodnino za neizkoriščen letni dopust v letu 2009 v neto znesku 776,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.“

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 342,46 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in navaja, da je Delovno sodišče v Mariboru s sodbo opr. št. Pd 1098/2008 z dne 10. 11. 2009 razsodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici nezakonita in jo je razveljavilo ter odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 13. 1. 2009 (potek odpovednega roka) in je še trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Tako se je vzpostavilo stanje, kakor da bi bila tožnica ves čas v delovnem razmerju, kakor da bi delala. Glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2008 je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Res je sicer, da je tožnica zaprosila toženo stranko za koriščenje dopusta, vendar pa le iz razloga, ker ni mogla vedeti, ali ji bo podaljšan bolniški stalež. Tako je irelevantno, ali je bila tožena stranka tožnici pripravljena odobriti dopust v času, ko je še trajal odpovedni rok. Dejstvo je namreč, da bi tožnica neizkoriščenih 16 dni dopusta lahko koristila tudi pozneje v letu 2009, vse do 30. 6. 2009, v kolikor ji tožena stranka ne bi nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2009 je sodišče svojo odločitev oprlo na to, da je tožnica ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja imela pravico do plačanega letnega dopusta, saj je imela s sodno odločbo priznano nadomestilo plače. Zakon ne pozna pojma „nadomestilo plače zaradi neizkoriščenega letnega dopusta“, temveč pojem „odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta“. Sodišče nepravilno enači nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z „nadomestilom plače zaradi neizkoriščenega letnega dopusta“ in šteje, da tožnici pripada samo eno nadomestilo. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na 17.c člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Potrebno bi bilo izhajati iz tega, kakor da bi tožnica ves čas delala. Tožnica je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodna praksa je že zavzela stališče, da v primeru neizrabe letnega dopusta delavca temu pripada nadomestilo le v času, če delavec iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta po preteku pogodbe o zaposlitvi. Tožnica tega ni izkazala, saj je zgolj navajala, da ni mogla predvideti, kakšna bo odločitev zdravniške komisije ZZZS v zvezi s podaljšanjem bolniškega staleža. Ni šlo za nepričakovano zdravstveno stanje, za katerega tožnica ne bi mogla vedeti ob podaji prošnje za koriščenje letnega dopusta. Na delodajalčevi strani niso obstajali krivdni razlogi za neizrabo dopusta. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Vrhovno sodišče RS je v sodbah opr. št. VIII Ips 191/2010, opr. št. VIII Ips 107/2010 in opr. št. VIII Ips 218/2010 zavzelo stališče, da se denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust tolmači kot nadomestilo po terminologiji 166. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi s 7. členom Direktive ES 2003/88/ES, ki dejansko tudi gramatikalno ta pojem opredeljuje kot nadomestilo. Ker določbe direktiv (razen v izjemnih primerih) niso neposredno uporabljive, jih morajo države članice prenesti v svoje notranje pravne rede z ustreznimi predpisi, ki zasledujejo cilje direktive. Direktive so zavezujoče zgolj glede rezultatov oziroma ciljev, ki jih je treba doseči, državam članicam pa je prepuščena izbira načina in oblike prenosa vsebine direktive v nacionalni pravni red. Če zakon vsebinsko uporablja izraz „odškodnina“, ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu (z upoštevanjem vseh elementov odškodninske odgovornosti). Tako bi bilo primernejše uporabljati izraz nadomestilo, kar sicer ustrezno uporablja Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97 s sprem.).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor glede plačila nadomestila (odškodnine) za neizkoriščen letni dopust v letu 2008 v neto znesku 459,48 EUR in sicer iz razloga, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica ni upravičena do nadomestila za neizkoriščen letni dopust iz razloga, ker je toženo stranko zaprosila za koriščenje letnega dopusta, pri čemer je tožena stranka tožnici koriščenje letnega dopusta omogočila. Je pa tožnici bil podaljšan bolniški stalež, tako da ga tožnica do prenehanja delovnega razmerja ni mogla izkoristiti, čeprav ji je bil izrecno odobren. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so na strani tožnice nastale objektivne okoliščine, ki so onemogočale izrabo letnega dopusta, tako da ga le-ta ni mogla do prenehanja delovnega razmerja koristiti, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 107/2011, kjer izhaja, da v primeru obstoja objektivnih okoliščin, ki preprečuje izrabo letnega dopusta, ima delavec pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta. Glede na to, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odločilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2008 v neto višini 459,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila po predhodnem odvodu predpisanih davkov in prispevkov. Zakon o davkih in prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami - ZPSU) določa, da se prispevki plačujejo (poleg bruto plače) tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, razen izjem (3. člen), med katerimi pa ni odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta.

Glede nadomestila (odškodnine) za neizrabljen letni dopust za leto 2009 pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da v primeru nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta v primeru, ko ima delavec pravico do nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje, delavcu ne pripada dvojno nadomestilo, pri čemer se sklicuje na odločitev opr. št. Pdp 495/2012. Tako delavcu ne pripadata dve vrsti nadomestila plače in sicer nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in nadomestilo zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. Tudi Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/1991 s sprem. - ZZZPB) v 17.c členu določa, da ima brezposelna oseba pravico biti odsotna zaradi osebnih razlogov ali zaradi drugega utemeljenega razloga do 18 dni v enem letu, o čemer pa se mora najmanj 8 dni pred koriščenjem odsotnosti dogovoriti z zavodom, sicer se šteje, da ni na razpolago. Tako bi tožnica lahko koristila tudi odsotnost kot letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica uspela z zahtevkom v višini 1.145,48 EUR, ni pa uspela z zahtevkom v višini 776,04 EUR. Navedeno pomeni, da je tožnica uspela z zahtevkom v višini 68 %, tožena stranka pa v višini 32 %. Pritožbeno sodišče je priznalo tožeči stranki kot potrebne stroške postopka na podlagi 155. člena ZPP nagrado za postopek v znesku 136,50 EUR, nagrado za narok v znesku 126,00 EUR, izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve v pavšalnem znesku 20,00 EUR, nagrado za ponovljeni postopek v znesku 126,00 EUR ter nagrado za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Tako stroški tožnice znašajo 428,50 EUR upoštevaje tudi 22 % DDV 522,77 EUR. Glede na uspeh v pravdi znašajo priznani stroški tožnice 355,48 EUR. Potrebni stroški tožene stranke so nagrada za postopek v znesku 136,50 EUR in nagrada za narok v znesku 126,00 EUR ter stroški pritožbenega postopka v znesku 168,00 EUR in nagrada za ponovljeni postopek v znesku 126,00 EUR. Odvetniški stroški tako skupaj znašajo 556,50 EUR, vključno z 22 % DDV skupaj 678,93 EUR. Glede na uspeh v pravdi znašajo stroški tožene stranke 217,26 EUR. Po pobotu je tako tožena stranka dolžna povrniti tožnici 138,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 paricijskega roka, do plačila.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. O pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni opredelila. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.