Jedro

S tem, ko je upravitelj v načrtu delitve predvidel delitev med družbenika, sta tudi družbenika (smiselno kot upnika) pridobila pravico ugovora zoper načrt. Procesna predpostavka za vložitev pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 366. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. odstavkom 369. člena in 373. člena ZFPPIPP je namreč vložitev ugovora zoper načrt končne razdelitve.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrže. 2. Pritožba zoper 2. točko izreka se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da se končna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta razdelitve z dne 19. 10. 2011, ki je sestavni del izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (1. točka izreka).

2. Upravitelju M. B. je odmerilo sorazmerni del nadomestila za razdelitev razdelitvene mase in za preizkus terjatev v višini 22.948,21 EUR in odločilo, da se upošteva, da je bila upravitelju plačana že akontacija nagrade v višini 10.645,27 EUR. Upravitelj ima po pravnomočnosti sklepa pravico do izplačila 90 odstotkov nadomestila (2. točka izreka).

3. Zoper sklep se je pritožil eden od družbenikov, ki je v skladu z izpodbijanim sklepom upravičen do izplačila sorazmernega dela (90 %) razdelitvene mase. Sklep o končni razdelitvi izpodbija iz razloga, ker nepravilno upošteva delež delitve med družbenika, glede na dejstvo, da družbenik D. H. ni vplačal celotnega osnovnega vložka. Zato meni, da bi se do izpolnitve obveznosti oziroma do zagotovitve ustreznega zavarovanja za plačilo ali do rešitve spora med družbenikoma, izplačilo razdelitvene mase temu družbeniku (10 %) moralo zadržati.

4. Poleg tega nasprotuje načinu izplačila svojega dela, ker meni, da je zmotno stališče upravitelja, da je družbenik kot tuja pravna oseba zavezan k plačilu davka od dohodkov pravnih oseb enako kot domača pravna oseba.

5. V delu, ki se nanaša na odmero nagrade upravitelju pa sklep izpodbija v višini, ki presega nagrado za unovčenje in razdelitev ter preizkus terjatev v višini 20.768,85 EUR, torej v delu, v katerem naj bi sodišče prve stopnje upravitelju odmerilo preveč nagrade za 2.179,36 EUR.

6. Pritožba zoper 1. točko izreka ni dovoljena.

7. Končna razdelitev je poznejša razdelitev, ki se opravi, ko je unovčena vsa stečajna masa (1. odstavek 373. člen ZFPPIPP). Zato se glede končne razdelitve uporabljajo pravila, ki jih določa zakon za poznejšo delitev. Za poznejšo razdelitev pa se smiselno uporabljajo 362. do 368. člen zakona, s tem da je rok za ugovor proti načrtu poznejše razdelitve 15 dni od objave (1. in 2. odstavek 370. člena ZFPPIPP).

8. Po določbi 1. odstavka 366 člena ZFPPIPP je s pritožbo proti sklepu o delitvi (prvi, poznejši ali končni) dovoljeno izpodbijati samo: 1. odločitev o ugovorih proti načrtu delitve in 2. končni načrt v delu, ki je predmet teh ugovorov. Iz navedene dikcije zakona izhaja, da je pritožba dovoljena le, če upnik izkoristi svojo pravico, da zoper objavljen načrt delitve ugovarja.

9. V obravnavani zadevi je bil objavljen načrt končne razdelitve, z razdelitvijo preostanka stečajne mase družbenikoma, na spletnih straneh AJPES 28. 09. 2011, skupaj s pravnim poukom o 15 dnevnem roku za ugovore. S tem, ko je upravitelj v načrtu delitve predvidel delitev med družbenika, sta tudi družbenika (smiselno kot upnika) pridobila pravico ugovora zoper načrt. Procesna predpostavka za vložitev pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 366. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. odstavkom 369. člena in 373. člena ZFPPIPP je namreč vložitev ugovora zoper načrt končne razdelitve. Ker iz podatkov spisa izhaja, da družbenik ni vložil ugovora, da družbenik D. H. ni upravičen do izplačila razdelitvene mase v višini 42.600,48 EUR, kar predstavlja 10 % delež kapitala v družbi, njegova pritožba zoper sklep o končni razdelitvi ni dovoljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

10. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bo vprašanje, ali bo družbenik ob zapadlosti dolžan vplačati še neplačani del osnovnega vložka, predmet nadaljnjega stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje se bo glede tega vprašanja, ki je očitno med družbenikoma sporno, moralo določno opredeliti najpozneje v sklepu o zaključku stečajnega postopka. Glede obveznosti izplačila davka pa je stvar davčnega postopka, v katerem bo moral pritožnik uveljaviti svoj zahtevek, da se mu davek ne obračuna, v kolikor izkaže, da ni davčni zavezanec.

11. Pritožba zoper 2. točko izreka ni utemeljena.

12. Pritožnik v pritožbi priznava, da je sodišče prve stopnje upravitelju pravilno odmerilo nagrado za preizkus terjatev, ugovarja pa odmeri glede na višino unovčenega premoženja, ki je predmet obravnavane končne razdelitve. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub navedbi v izreku, da odmerja sorazmerni del nagrade, sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa nagrade ni odmerilo le sorazmerno znesku iz končne razdelitve v skladu z 2. točko 1. odstavka 365. člena ZFPPIPP, pač pa je glede na podatke o celotnem znesku unovčene in razdeljene stečajne mase 560.155,58 EUR (kot izhaja iz predloga upravitelja za odmero nagrade), upravitelju enkrat ob končni razdelitvi, skupaj odmerilo nadomestilo za unovčenje celotne stečajne mase in za razdelitev (3. točka 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP). Pri prejšnjih delitvah sklepi namreč ne vsebujejo odločitve sodišča o sorazmernem delu nadomestila nagrade. S tem pa se izkaže, da pritožnik glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ni uspel uveljaviti pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo 2. točko izreka sklepa v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po kateri mora vsak udeleženec postopka zaradi insolventnosti nositi svoje stroške udeležbe v postopku.