Jedro

Odgovornost upravljalca javnega smučišča je le izjemoma objektivna. Taka je, ko obratuje s smučiščem, ki zaradi izjemnih okoliščin predstavlja nevarno stvar. Megla na smučišču, zaradi katere je vidljivost zmanjšana na 5 do 10 m, sama po sebi še ne predstavlja tako izjemnih okoliščin, da bi bilo treba smučišče šteti za nevarno stvar. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, ali so v konkretnem primeru podani elementi za krivdno odgovornost upravljalca javnega smučišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da plača tožniku odškodnino 1,710.000,00 SIT in mu povrne 454.422,50 SIT pravdnih stroškov, vse z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Zoper tako sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Navaja, da ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretni zadevi za njeno objektivno odgovornost. Odgovornost upravljalca smučišča je praviloma krivdna, le izjemoma je objektivna, in sicer tedaj, če gre za smučišče, ki zaradi izjemnih okoliščin predstavlja nevarno stvar. Do nezgode tožnika je prišlo na izteku t.im. Spomladanske proge, kjer je relativno položen in širok teren, na tej progi pa je v skladu z obratovalnim dovoljenjem dopustno tudi smučanje v megli. Zakon o varnosti na javnih smučiščih sicer določa, da smučišče ali del smučišča ne sme obratovati ob gosti megli, vendar taka situacija ni bila podana v času nezgode tožnika. Tedaj je bila le megla v pasovih in ne gosta, nepretrgana megla. Tudi priča ... je izpovedala, da se je vidljivost spreminjala po višini in v pasovih in da je znašala vidljivost od 5 do 10 m. Možno je, da je bila na kraju nezgode vidljivost res le od 5 do 10 m, ni pa bilo splošno stanje na smučišču takšno, da bi bilo potrebno smučišče ali njegov del zapreti. Tudi izvedenec za varnost na smučišču dr. ... je bil mnenja, da Krvavec kot nevisokogorsko smučišče ne bi kazalo zapreti ob vsaki megli, ker ni prepadnih mest, kjer bi se smučar lahko izgubil, pa tudi označba prog je zelo dobra. Sicer pa po dosedanjih izkušnjah zaradi megle sploh ne prihaja do nesreč, ker takrat smučarji vozijo bolj previdno in tudi do predmetne nezgode ni prišlo zaradi megle, temveč zaradi razmeram neprilagojene vožnje tožnika. Drevo, v katerega naj bi se zaletel tožnik, se ni nahajalo na smučarski progi, temveč na zemljišču med smučarskima progama, kjer se Spomladanska proga razdeli v dva kraka, vmes pa je nesteptan sneg z več drevesi. To mesto ni bilo nevarno niti po mnenju izvedenca dr. ... niti po mnenju inšpektorja za žičnice. Kot izhaja iz mnenja izvedenca dr. ..., je tožnik očitno prismučal hitreje ali nepripravljen za ukrepanje, saj bi srednje dobremu smučarju na tistem mestu zadostovalo tudi 5 m, da bi napravil zavoj, se ustavil in izognil drevesu. Glede nastanka oziroma vzrokov za nezgodo je bistveno mnenje izvedenca dr. ..., ki meni, da je bolj verjetno, da je do nezgode prišlo zaradi predhodnega padca tožnika oziroma lovljenja ravnotežja, ko mu je zarobila smučka, in šele nato do morebitnega naleta v drevo, in ne zaradi neposrednega, frontalnega trčenja v drevo. Mnenje izvedenca medicinske stroke, da je prišlo do zloma desne goleni ter delne poškodbe zadnje križne vezi desnega kolena zaradi direktnega trčenja tožnika v drevo, ne da bi obenem utrpel kakršnekoli poškodbe na gornjem delu telesa - po glavi ali na rokah, ni prepričljivo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo napačno, ko je glede vzroka za nezgodo oziroma poškodbo sledilo mnenju izvedenca medicinske stroke. Tožena stranka predlaga, da se opravi rekonstrukcija dogodka ob prisotnosti izvedenca medicinske stroke, da bi se tako lahko še bolj nedvoumno določil vzrok nezgode. Opozarja tudi na vprašanje, ali bi bile posledice poškodbe tožnika tako hude, če bi takoj poiskal medicinsko pomoč in če bi zdravniki že od začetka postavili pravo prognozo, kajti tako teorija kot praksa pri nesrečah vedno poudarjata pomembnost hitrosti ukrepanja. Protivi se tudi višini prisojene odškodnine in temu, da se sodišče prve stopnje pri njeni določitvi sklicuje na dolžino čakanja tožnika na satisfakcijo, saj tožena stranka z ničemer ni zavlačevala postopka. Pritožba je utemeljena. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot upravljalka smučišča odgovarja tožniku kot uporabniku smučišča za nastalo škodo po načelih objektivne odgovornosti, ni prepričljiva. Odškodninska odgovornost upravljalca javnega smučišča nasproti uporabniku smučišča je praviloma odgovornost po načelih krivdne odgovornosti. Odgovornost upravljalca smučišča je le izjemoma objektivna in to tedaj, ko obratuje s smučiščem, ki zaradi izjemnih okoliščin predstavlja nevarno stvar v smislu 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89). Iz smisla določbe drugega odst. 154. čl. ZOR, ki govori o odgovornosti ne glede na krivdo, če gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, je mogoče izluščiti, da ZOR nima v mislih običajnih, vsakdanjih nevarnosti. Pri definiranju, kaj je "nevarna stvar", je potrebno najprej pretehtati, ali gre, upoštevaje vse okoliščine primera, za povečano nevarnost, tj. za nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika zmožnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane znatnejša škoda. Javno smučišče, tj. smučišče v smislu 1. čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih - v nadaljevanju ZVJS (Ur.l. SRS, št. 16/77, 42/86, 5/90, RS, št. 29/95) je zato mogoče šteti za nevarno stvar samo, če so podane izjemne okoliščine. Po mnenju sodišča druge stopnje megla z vidljivostjo od 5 do 10 m sama po sebi še ne predstavlja takšno izjemno okoliščino, zaradi katere bi bilo mogoče smučišče šteti za nevarno stvar, toženi stranki pa naložiti objektivno odgovornost. Člen 11 ZVJS res določa, da smučišče oziroma del smučišča ne sme obratovati ob gosti megli, a ne precizira pojma "gosta megla" v smislu vidljivosti. V konkretnem primeru pa se je nezgoda pripetila na izteku t.im. Spomladanske proge, kjer je teren relativno položen in dovolj širok ter pregleden kot izhaja iz mnenja izvedenca dr. .... Na tej progi je v skladu z obratovalnim dovoljenjem možno smučati tudi v megli. Kritičnega dne na Krvavcu tudi ni bila zabeležena izredno gosta, nepretrgana megla, pač pa megla. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju sodišča druge stopnje napačno zaključilo, da je smučišče v konkretnem primeru predstavljalo nevarno stvar, in da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. V izpodbijani sodbi je na peti stranki sicer omenilo, da tožena stranka glede zavarovanja drevesa pred nezgodo tožnika ni storila vsega, kar bi morala, kar bi lahko kazalo, da je sodišče prve stopnje imelo v mislih tudi elemente krivdne odgovornosti, vendar pa vseh dejstev v zvezi s tem vprašanjem ni celovito obravnavalo in se tudi ni opredelilo do ugotovitev izvedenca dr. .... Zaradi napačne uporabe materialnega prava je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP - Ur.l. SFRJ, št. 4/77 -27/90 in RS, št. 55/92). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, ali je morebiti podana krivdna odgovornost tožene stranke. Razjasniti bo potrebno, ali je toženi stranki mogoče očitati, da je opustila katero od obveznosti oziroma predpisanih ukrepov upravljalca smučišča, kot jih nalaga ZVJS. Če bo ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo bo moralo odločiti tudi o višini odškodnine, upoštevaje vrednostne kriterije, ki bodo veljali v času izdaje nove sodbe. Pri tem bo moralo oceniti tudi, ali je podana tožnikova soodgovornost za nastalo škodo glede na njegovo ravnanje v času škodnega dogodka. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.