Jedro

Organ, ki odloča o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, je vezan na pravnomočno ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, naveden v izreku inšpekcijskega ukrepa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožnici odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 8.900,31 EUR, ki ga je dolžna plačati v 30 dneh po prejemu odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-2158/2010-31 z dne 9. 11. 2010 razvidno, da je tožnica investitorka nelegalne gradnje trgovske stavbe z gostinskim lokalom na zemljiščih s parc. št. 31/3, 30/1, 25/4 in 31/4, vse k. o. … (po izvedeni parcelaciji parc. št. 31/5, 31/6, 25/4 in 31/4, vse k. o. …), tlorisnih dimenzij 22,50 m x 13,50 m, višinskega gabarita K+P+M, s svetlo višino konstrukcije kletne etaže 2,40 m, pritličja 3,20 m in kolenčnega zidu v masardi 1,20 m, v tam opisani klasični gradnji.

Izpodbijana odločba temelji na 157. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Toženka je ugotovila, da se navedena zemljišča nahajajo v ureditvenem območju naselja … (urbano ruralno naselje), ki se urbanistično ureja z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za območja naselij v Občini Loška dolina (Uradni list RS, št. 17/2000 – v nadaljevanju PUP Loška dolina).

Osnova za izračun so bili podatki iz navedene inšpekcijske odločbe, višina nadomestila pa je izračunana na podlagi točkovanja objekta po kriterijih, ki jih določa Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njihovega plačila.

Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da je po prvem odstavku 157. člena ZGO-1 zavezanec za plačilo obravnavanega nadomestila investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje in da je inšpekcijska odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je gradnja na navedenih zemljiščih nelegalna, pravnomočna. Pritožbeno sklicevanje na vloženo zahtevo za obnovo postopka, ki je bil končan z izdano nadomestno odločbo št. 351-246/2010 z dne 7. 10. 2010, je zavrnil, ker je bil ta postopek končan s sodbo Upravnega sodišča I U 1323/2011 z dne 16. 2. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina tožba zoper odločitev o zavrženju navedene zahteve za obnovo postopka.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja razloge, ki naj bi utemeljevali nepravilnost in nezakonitost nadomestne odločbe z dne 7. 10. 2010, s katero je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena po tem, ko je bilo 16. 3. 2010 izdano gradbeno dovoljenje in objekt že zgrajen do III. gradbene faze. Po navodilu odvetnikov in uslužbencev Upravne enote Cerknica naj pritožba zoper nadomestno odločbo ne bi bila potrebna. Zoper sklep o dovolitvi izvršbe št. 2158/2010/65 z dne 25. 7. 2012 naj bi se sicer pritožil, vendar je bila pritožba že zavrnjena. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje drugim upravnim delavcem, ker naj bi obstajali utemeljeni sumi, da je uradna oseba, ki je izdala izpodbijano odločbo, prejela podkupnino od stranke iz Avstralije v višini zneska nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navaja še, da ni plačilno sposobna in da odmerjeni znesek ne bo plačan.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je v 157. členu ZGO-1 določena kot druga sankcija v primeru nedovoljene gradnje, ki jo je dolžan plačati inšpekcijski zavezanec.

Izpodbijana odločba temelji na petem odstavku 157. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da mora inšpekcijski zavezanec plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni inšpektor pošlje odločbo o inšpekcijskem ukrepu. Organ, ki odloča o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, je vezan na pravnomočno ugotovljen nedovoljen poseg v prostor, naveden v izreku inšpekcijskega ukrepa (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009).

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora izdana na podlagi odločbe o inšpekcijskih ukrepih, izrečenih na podlagi 152. člena ZGO-1, z dne 9. 11. 2010 in za katero je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je postala pravnomočna, tožnik pa v tožbi tej ugotovitvi ne nasprotuje. Omenja le, da se je pritožil zoper sklep o dovolitvi izvršbe (tega inšpekcijski organ izda po pravnomočnosti inšpekcijske odločbe) in da je bila ta pritožba zavrnjena.

V navedeni inšpekcijski odločbi je kot nedovoljen poseg navedena nelegalna gradnja trgovske stavbe z gostinskim lokalom. Zato tožnica z ugovori, ki se nanašajo na odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ne more utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe o odmeri nadomestila. Ugovor zoper navedeno odločbo po vsebini sicer lahko pomeni ugovor, da v obravnavanem primeru ne gre za nelegalno gradnjo, vendar to ni predmet obravnavanega postopka o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. O tem, da je objekt nelegalna gradnja, je, kot je bilo že pojasnjeno, odločal inšpekcijski organ.

Pravno odločilne bi bile lahko le navedbe, da obstajajo utemeljeni sumi, da je uradna oseba, ki je odločala o odmeri nadomestila, na račun v Italiji prejela podkupnino od stranke iz Avstralije. To bi namreč lahko pomenilo, da je odločala uradna oseba, ki ne bi smela odločati oziroma opravljati posameznih dejanj v postopku (37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Vendar pa so tožbene navedbe o tem zgolj pavšalne, zaradi česar njihov preizkus ni mogoč. Tožnica namreč v zvezi s tem ne navaja, niti iz česa naj bi izhajale te trditve, niti ne predlaga nobenih dokazov. Navedene trditve iz upravnih spisov ne izhajajo, v postopku izdaje izpodbijane odločbe pa drugih strank poleg tožnice ni bilo. Iz tožbi priložene nadomestne odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 7. 10. 2010 je sicer razvidno, da je bil osebi iz Avstralije priznan položaj stranske udeleženke v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Ta okoliščina in dejstvo, da se tožnik s to nadomestno odločbo ne strinja, pa samo po sebi še ne utemeljujeta navedenih tožbenih trditev.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).