Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka težav zaradi razglašene epidemije (zatrjevano znižanje dohodkov in povišanje mesečnih stroškov za 500,00 EUR), kar pa je pogoj za plačilo solidarnostne pomoči glede na določbe KPND.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni v II. točki izreka tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih mora povrniti tožeča stranka toženi stranki, 538,56 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na plačilo solidarnostne pomoči v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2020 (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 630,18 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je na podlagi 4. točke 40. člena KPND delavec upravičen do solidarnostne pomoči tudi v primeru elementarne nesreče, epidemija COVID-19 pa se šteje za naravno nesrečo skladno z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Tožnica je zaradi epidemije imela težave, ki niso nastale po njeni volji, za premostitev katerih je upravičena do solidarnostne pomoči. Sodišče je nepravilno upoštevalo določila 178. člena ZUJF, saj so določbe KPND specialnejše. Obseg škode ni pomemben, zadostuje nastanek težav, ki niso nastale po volji upravičenca. Tudi iz odločbe X Pdp 558/2021 izhaja, da pripada solidarnostna pomoč delavcem v primeru elementarne nesreče, če imajo zaradi tega težave. Glede na ustaljeno sodno prakso hujša prizadetost ni pogoj za upravičenost do solidarnostne pomoči. Tožnici je bilo v času epidemije odrejeno čakanje na delo na domu, kar je še dodatno znižalo njen že tako nizek dohodek. V obdobju čakanja na delo doma je prejemala le 80 % nadomestilo plače, kar je cca. 100,00 EUR manj, prav tako je bila prikrajšana iz naslova stroškov za prevoz in prehrano. Skupaj je bila v času od 30. 3. do 31. 5. 2020 prikrajšana za cca. 400,00 EUR. Primerjava dohodkov med letom 2019 in 2020 ni pomembna, saj če epidemije ne bi bilo, bi prejemala višje dohodke. To je močno obremenilo njen proračun, saj je že prej le s težavo krila najnujnejše stroške, zaradi epidemije pa so se ji stroški povečali za približno 500,00 EUR na mesec. Tožnica je izpovedala, da ji je zdravnica kot rakavi bolnici priporočila vitamin D, razkuževanje, sok rdeče pese in cink. Čeprav ji je to svetovala le ustno, so se tožnici mesečni stroški zato še bolj povečali. Tožnica je izgubo dohodkov dokazala z listinami, večje stroške pa z izpovedbo, saj računov ni shranjevala. Sodišče ni upoštevalo, da epidemija ni trajala le od 30. 3. do 31. 5. 2020, ampak bistveno dlje, zato so bili visoki stroški ves čas epidemije pričakovani, že ob vložitvi zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči, še toliko bolj pa ob vložitvi tožbe. Omejevanje na to koliko mask in razkužil je tožnica porabila v času čakanja na delo doma, je nepravilno. Sodišče je toženki priznalo preveč stroškov, za kar tri pripravljalne vloge, čeprav nobena ni bila potrebna za postopek. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti zahtevka za izplačilo solidarnostne pomoči po 4. alineji četrte točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.). Skladno s 4. točko 40. člena KPND in Razlago KPND (Ur. l. RS, št. 81/2000), pripada delavcu solidarnostna pomoč v primeru elementarne nesreče, če ima zaradi tega določene težave, ki bi jih s prejemom solidarnostne pomoči lažje premostil. Tožnica je zahtevala izplačilo solidarnostne pomoči, ker je bila razglašena epidemija nalezljive bolezni SARS-CoV-2. Zaradi epidemije je bila doma na čakanju in prejemala le 80 % nadomestilo plače, ni prejela povrnjenih stroškov prehrane in prevoza, mesečni stroški pa so se ji povečali za približno 500,00 EUR, ker ji je zdravnica predlagala uporabo vitaminov, prav tako pa je morala kupovati maske in razkužila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni izkazala zatrjevanih težav zaradi epidemije in njen zahtevek zavrnilo.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da epidemija ni trajala le od 30. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Tožnica je zatrjevala, da je zaradi odrejenega čakanja na delo doma v posledici epidemije, nesporno je bilo to obdobje od 30. 3. 2020 do 31. 5. 2020, prejemala le 80 % nadomestilo plače, stroški pa so ji bistveno narasli, kar ji je predstavljalo težave. Okoliščina, da je bila razglašena epidemija tudi od 19. 10. 2020 do 15. 6. 2021, zato ni pomembna, saj tožnica ni trdila, da je bila tudi v kasnejšem obdobju razglašene epidemije na čakanju, zaradi česar je prejemala nižje dohodke. Poleg tega iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je upoštevalo, da se dohodki tožnice v letu 2020 zaradi epidemije niso znižali glede na leto 2019, da tudi ni izkazala, da je v času epidemije potrebovala vsaj 5 zaščitnih mask dnevno in 1 liter razkužila na 3 dni. Sodišče prve stopnje tako svoje presoje ni omejilo le na čas od marca do maja 2020. Očitek o neobrazloženosti sodbe je glede na vse navedeno neutemeljen.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala težav, ki so nastale neodvisno od nje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnica že pred epidemijo jemala številna prehranska dopolnila, zato ji ti stroški niso nastali zaradi epidemije. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj ne verjame tožnici, da je vsak dan porabila vsaj 5 mask in 1 liter razkužila na 3 dni ter da ni izkazala potrebe po tako veliki količini prehranskih dopolnil, kot jo je zatrjevala, pritožbeno sodišče pa se tem razlogom pridružuje. Tožnica je zatrjevala, da je zaradi epidemije imela na račun nakupa mask, razkužil in prehranskih dopolnil 500,00 EUR dodatnih stroškov, tako povečanih stroškov pa ni uspela dokazati. Zaslišana je sicer povedala, da so se ji stroški za toliko povečali, vendar je sodišče prve stopnje njeno izpoved ocenilo za neprepričljivo. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali stranka izpoveduje verodostojno ali ne. Izpoved tožnice je ocenilo v tem delu za neverodostojno, drugih dokazov za tako enormno povišanje mesečnih stroškov na račun razkužil, mask in prehranskih dopolnil, pa tožnica ni predložila. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni dokazala tako visokega povišanja mesečnih stroškov, posledično pa tudi ne težav zaradi epidemije.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da iz dohodninskih odločb izhaja, da je tožnica kljub čakanju na delo v obdobju od 30. 3. do 31. 5. 2020 zaradi epidemije in posledično nižjemu nadomestilu plače, imela v letu 2020 nekoliko višje dohodke kot v letu 2019, kar dodatno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala, da je zaradi epidemije imela težave. Čeprav bi tožnica, če ne bi bila na čakanju od 30. 3. do 31. 5. 2020, prejela 100 % nadomestilo plače, pa kljub temu ni prejemala bistveno nižjih dohodkov kot preteklo leto, saj je prejela dodatne prejemke s strani ZPIZ, ki jih drugače ne bi prejela.

10. Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo tudi na tretji in četrti odstavek Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.), ki je določal, da delavcu pripada solidarnostna pomoč le, če elementarna nesreča huje prizadene premoženje javnega uslužbenca, vendar slednje ni vplivalo na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka težav zaradi razglašene epidemije (zatrjevano znižanje dohodkov in povišanje mesečnih stroškov za 500,00 EUR), kar pa je pogoj za plačilo solidarnostne pomoči glede na določbe KPND. Njeni dohodki so bili kljub čakanju na delo zaradi epidemije višji kot leto prej, zatrjevano višjih mesečnih stroškov v višini 500,00 EUR, zaradi katerih naj bi imela (finančne) težave, pa ni dokazala. Ker tožnica ni dokazala težav, je sodišče prve stopnje njen zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Tožnica nasprotuje tudi priznanju stroškov toženki za tri pripravljalne vloge, ker je mnenja, da so bile vse nepotrebne. Toženka je s prvo in tretjo pripravljalno vlogo odgovorila na navedbe tožnice v njenih vlogah. Navedeni vlogi sta bili tako potrebni za postopek, ni pa bila potrebna druga pripravljalna vloga. Z drugo pripravljalno vlogo je toženka posredovala podatke o prejemkih tožnice v letu 2020 zaradi epidemije, katere pa bi lahko posredovala v tretji pripravljalni vlogi, za katero ji je sodišče dodelilo rok v okviru naroka za glavno obravnavo dne 9. 5. 2022 in katero je vložila le nekaj dni po drugi pripravljalni vlogi. Skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) tako toženki pripadajo le stroški za dve pripravljalni vlogi v skupni višini 300 točk (2 x 150 točk – 15/2 OT). Ostali stroški za vloge in zastopanje na obeh narokih, kot so opisani v 16. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, so toženki priznani pravilno. Toženka je tako za zastopanje na prvi stopnji upravičena do skupaj 880 točk in 17,6 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 897,6 točk. Glede na vrednost odvetniške točke toženki za postopek na prvi stopnji pripadajo stroški postopka v skupni višini 538,56 EUR in ne 630,18 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede stroškov postopka v II. točki izreka spremenilo tako, da znaša znesek stroškov, ki jih mora povrniti tožnica toženki, 538,56 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Ker je pritožbeno sodišče glede preostalih pritožbenih navedb ugotovilo, da niso utemeljene, prav tako pa niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi toženka, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).