Jedro

Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovednima razlogoma po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 je namreč skupno, da se ne zahteva le kršenje delovnih obveznosti, temveč tudi krivda delavca v obliki naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitanih kršitev oziroma kot subjektivni znak očitanih kaznivih dejanj, pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je alternativno določena tudi huda malomarnost. Na podlagi ugotovitev, da so bile v času storitve očitanih ravnanj pri tožniku prisotne psihične težave takšne narave, da zaradi njih ni imel v oblasti svojega ravnanja, oziroma da se dejansko ni mogel zavedati, da s svojimi ravnanji ne izpolnjuje pogodbenih obveznost, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti pri očitanih kršitvah. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zmotno naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena ZDoh dohodek iz delovnega razmerja. Po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2 se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v določenem znesku, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni za tožečo stranko obračunati denarno povračilo v znesku 15.456,66 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek".

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (točka I izreka) in da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 7. 10. 2014 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 7. 10. 2014 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, vključno z delovno dobo, mu za to obdobje obračuna plačo, od bruto zneskov odvede davke in prispevke, neto znesek pa mu izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi plača znesek 15.456,66 EUR (točka IV izreka) in mu povrne stroške postopka v znesku 582,06 EUR, stroške postopka v znesku 1.249,70 EUR pa je tožena stranka dolžna povrniti plačniku BPP na račun sodišča prve stopnje (točka V izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da ni podala tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi koruptivnega dejanja, ker je o tem obstajal le sum, ki ga je direktor tožene stranke hotel raziskati in izjasniti, temveč zaradi nedopustnega ravnanja tožnika v zvezi z zahtevo direktorja tožene stranke za vpogled v tožnikov službeni računalnik in službeni telefon. Tožnikovo večkratno zavračanje navodila oz. zavračanje zahteve po izročitvi službenih sredstev, izogibanje in izmikanje direktorju, ignoriranje večkratnih klicev in SMS sporočil direktorja na tožnikov službeni telefon, neizročitev listin, je povsem nesprejemljivo dejanje. Opisano ravnanje je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Direktor tožene stranke je od tožnika 27. 8. 2013 večkrat zahteval naj mu izroči prenosni računalnik in službeni telefon, kar je tožnik zavrnil ter službeni računalnik in službeni telefon odnesel in zaklenil v svoj avto, počakal na prihod svoje partnerke in jih nato odtujil. Delovna sredstva je tožena stranka dobila vrnjena šele po nekaj dneh. Tožnik se ni odzival na klice in na SMS sporočila, čeprav bi na službenem telefonu moral biti dosegljiv v službenem času. Izveden dokazni postopek, kljub spornim ugotovitvam izvedenca A.A., kaže na to, da je tožnik 27. 8. 2013 ravnal naklepno, ker ni hotel izročiti službenih sredstev direktorju tožene stranke, ne pa zato, ker ne bi razumel navodil delodajalca. Tožnik je imel do 29. 8. 2013 čas, da je sporne podatke iz računalnika izbrisal, kar bi lahko potrdil informatik tožene stranke B.B., če bi sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke po njegovem zaslišanju. Tožnik je pri toženi stranki imel zelo pomembno vodilno delovno mesto, vodje nabave in proizvodnje. S tem, ko je tožnik službeni računalnik odtujil in ga očistil vsebine, je tožena stranka ostala brez ključnih podatkov, med drugim tudi evidence ur najetih delavcev, dogovorov o cenah s posameznimi zunanjimi izvajalci. Z odtujitvijo računalnika je tožena stranka izgubila disk s komercialnimi podatki. Sodišče prve stopnje pomembnosti kršitve ni presojalo z vidika poslovanja tožene stranke in njenih poslovnih interesov. Direktor tožene stranke je imel pravico in celo obveznost, da v takšnem primeru opravi nadzor z vpogledom v vsebino dela tožnika na službenem računalniku, tožnik pa ni imel upravičenega razloga, da takšno zahtevo zavrne. Po odhodu tožnika so se stroški tožene stranke v poslovanju občutno znižali, kar je razvidno iz finančne analize, ki jo je tožena stranka pridobila po zaključku glavne obravnave. Sodišče ne upošteva, da je tožnik v pisarni C.C. uporabljal njegov računalnik, saj je svojega pred tem zaklenil v avtomobil in se po stacionarnem telefonu dogovarjal z zunajzakonsko partnerko D.D.. Direktor tožene stranke je tožnika v drugi pisarni za računalnikom C.C. ponovno pozval k izročitvi službenih sredstev, vendar je tožnik pisarno ponovno zapustil, odšel ven v avto zunajzakonske partnerice ter iz svojega zaparkiranega avtomobila vzel torbo s prenosnim računalnikom in službeni telefon ter te stvari prenesel v avtomobil D.D. in se nato ponovno vrnil v poslovne prostore, da bi se dogovoril o prenehanju delovnega razmerja. Direktor tožene stranke je nadaljnji pogovor pogojeval z predhodno izročitvijo računalnika in telefona, česar pa tožnik ponovno ni hotel storiti. Že iz ugotovitev sodišča prve stopnje v četrti točki obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti delavca. Tožnik je namerno, planirano in povsem zavestno ravnal v smeri, da ne bi spoštoval zahteve navodil direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca A.A., da tožnik 27. 8. 2013 navodil direktorja tožene stranke (zgolj njega) ni mogel ustrezno dojeti oz. razumeti. Takšno mnenje je po mnenju tožene stranke neprepričljivo, nestrokovno, neverjetno in neživljenjsko. Tožnik se je bil 28. 7. 2013 sposoben dogovarjati z D.D., sodelavcem C.C. in tudi z direktorjem, h kateremu se je še dvakrat vrnil s prošnjo za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ob tem je načrtno in premišljeno nesel zahtevana službena sredstva zaklenit v svoj avto, C.C. je prosil za dovoljenje za uporabo njegovih službenih sredstev, se mirno sprehajal po poslopju in pri tem ni kazal nobenih znakov posebnega vznemirjanja, kar so potrdile številne priče, zato je povsem neverjeten zaključek, da tožnik ni mogel razumeti enostavne zahteve delodajalca po izročitvi računalnika in telefona. Če te zahteve ne bi razumel, ne bi odtujil in zaklepal službena sredstva v svoj avtomobil. Povsem očitno je, da tožnik ni hotel spoštovati navodil delodajalca in izročiti zahtevanih službenih sredstev. Podano izvedensko mnenje je do te mere sporno, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zahtevo tožene stranke po postavitvi drugega izvedenca. Obstaja neskladje med mnenjem sodnega izvedenca in ugotovljenim dejanskim stanjem, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Obenem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja v vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki ter izvedenskim mnenjem. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, saj tožena stranka ni imela možnosti učinkovito dokazovati resničnosti in utemeljenosti svojih trditev s predlaganim zaslišanjem prič, zlasti pa s postavitvijo drugega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je skoraj vse dokazne predloge tožene stranke zavrnilo kot nepotrebne in ni upoštevalo jasnih pisnih izjav prič E.E., F.F., G.G. in C.C.. Če bi bil tožnik 27. 8. 2011 v resnici v takšni hudi prilagoditveni motnji, da ne bi razumel povsem enostavne zahteve direktorja, bi to eden od sodelavcev vsekakor zaznal. Gre za očitno nasprotje med izjavami prič, ki so tožnika 27. 8. 2014 videle, in ugotovitvami izvedenca, ki ne temeljijo niti na enem medicinskem izvidu, temveč zgolj na pojasnilih tožnika. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker kršitve, ki jih tožena stranka očita tožniku, nimajo vseh znakov kaznivega dejanja in ker tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila sicer podana v zvezi s tožnikovimi dejanji dne 27. 8. 2013, vendar iz nje izhajajo tudi očitki o neodzivnosti tožnika in nevračilu službenih sredstev ter neobveščanju tožene stranke o zadržanosti z dela v naslednjih dneh. Tožnik na nobenem od obeh sestankov pri direktorju ni izvršil zahteve direktorja, da mu izroči službena sredstva, temveč je torbo s službenim prenosnikom namerno odnesel iz svoje pisarne zaklenit v svoj avtomobil, kar dokazuje, da službenih sredstev ni hotel izročiti ter da se je v celoti zavedal pomena zahteve delodajalca in celotne situacije. Tožnik je nato okoli 15:00 ure ponovno prišel k direktorju, da bi se pogovoril o prenehanju delovnega razmerja, vendar se direktor o tem ni bil pripravljen pogovarjati, ker tožnik predhodno ni izročil zahtevanih službenih sredstev. Mnenje izvedenca A.A. je povsem neprepričljivo glede na ostale dejanske ugotovitve o dogajanju spornega dne. O zdravstvenem stanju tožnika je izvedenec sklepal zgolj na podlagi zdravstvene dokumentacije, nastale po 2. 9. 2013. Povsem nepojasnjen je zaključek izvedenca, da je pri tožniku že vsaj od začetka leta 2011 prišlo do razvoja prilagoditvene motnje, ki se je ob dogodku spornega dne stopnjevala do hude oblike, pri čemer je ta hujša oblika obstajala še sedem dni in nato prešla v zmerno obliko. Kljub takšni ugotovitvi pa sodni izvedenec nato zaključi, da je bil tožnik že naslednjega dne 28. 8. 2013 sposoben ustrezno odgovarjati na SMS sporočila delodajalca. Sodišče prve stopnje je sicer zaslišalo izvedenca A.A., s čimer pa dvomi in nejasnosti niso bili odpravljeni, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi predlogu tožene stranke za postavitev drugega izvedenca. Edini medicinski izvid, na katerega je izvedenec opisal svoje ugotovitve za obdobje od vključno 27. 8. 2013, je z dne 2. 9. 2013, ko je tožnik po spornem dogodku šel k psihiatru in povedal, da se že nekaj mesecev slabo počuti. Izvedenec ni prepričljivo pojasnil, kako je tožnik ob takšnem stanju normalno komuniciral s partnerico, usklajeval potek dogodkov z njo, normalno komuniciral s sodelavcem C.C. in drugimi sodelavci ter zakaj je potem odnesel službena sredstva zaklenit v svoj osebni avtomobil, če zahteve po izročitvi sploh ni razumel. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve, da tožniku očitana ravnanja oz. opustitve niso dokazana, pri čemer te kršitve niti vsaka zase, niti vse skupaj ne predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zgolj podredno tožena stranka prereka tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila, dosojenega na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku (vodji proizvodnje in nabave) na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V njej mu je očitala kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivih dejanj zatajitve po 208. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, 55/2008 in nadalj.) oziroma poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1 ter naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 27. 8. 2013 brez razloga in neupravičeno kljub večkratnim (tudi pisnim) pozivom zavračal izročitev službenega računalnika s podatki, službenega telefona in drugih stvari v lasti tožene stranke, da ni spoštoval navodil tožene stranke, da je zapustil delovno mesto, da je službeno dokumentacijo pustil v svojem osebnem avtomobilu, da je kljub prepovedi odtujil računalnik, prenosni telefon in ključe iz prostorov tožene stranke, da je zavračal komunikacijo s toženo stranko, da je omogočil nezaposleni osebi vstop v njene prostore. Poleg tega mu je tožena stranka očitala kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti s tem, da je pustil listine na sedežu osebnega avtomobila, in da ni registriral svojega odhoda iz sedeža tožene stranke oziroma da v dneh 28. 8. 2013 in 29. 8. 2013 ni prišel na delo, svoje odsotnosti pa ni opravičil. 6. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovednima razlogoma po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 je namreč skupno, da se ne zahteva le kršenje delovnih obveznosti, temveč tudi krivda delavca v obliki naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitanih kršitev oziroma kot subjektivni znak očitanih kaznivih dejanj, pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pa je alternativno določena tudi huda malomarnost. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za psihiatrijo prim. A.A., dr. med., ugotovilo, da so bile v času storitve očitanih ravnanj pri tožniku prisotne psihične težave takšne narave, da zaradi njih ni imel v oblasti svojega ravnanja, oziroma da se dejansko ni mogel zavedati, da s svojimi ravnanji ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti. Sodni izvedenec je namreč ugotovil, da zaradi ugotovljene hude prilagoditvene motnje dne 27. 8. 2013 (kot rezultata stresnih dogodkov), ki je vztrajala še približno teden dni, tožnik ni bil sposoben razumeti direktorjevih navodil. Po oceni izvedenca, ki je svoje mnenje utemeljil na obstoječih zdravstvenih podatkih v medicinski dokumentaciji in strokovnih dognanjih, se tožnik ni zavedal, da ravna napačno, ker ni bil zmožen dojeti oziroma razumeti navodil delodajalca ter jih upoštevati oziroma racionalno ravnati v skladu z navodili. Na podlagi strokovnih ugotovitev izvedenca je sodišče utemeljeno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti pri očitanih kršitvah ter ga razbremenilo odgovornosti.

8. Po presoji pritožbenega sodišča niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvah določb tretjega odstavka 254. člena ZPP (ker naj bi sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po pritegnitvi novega izvedenca psihiatrične medicinske stroke) ter kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker izpodbijane sodbe zaradi nejasnih in pomanjkljivih razlogov naj ne bi bilo mogoče preizkusiti). Razloge za postavitev novega izvedenca vsebuje tretji odstavek 254. člena ZPP. Predlog za določitev novega izvedenca je utemeljen le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker sodišče prve stopnje omenjenih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti ni ugotovilo, ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Zaslišanje izvedenca je bilo namenjeno razjasnitvi morebitnih nasprotij in odpravi pomanjkljivosti v zvezi s psihičnim stanjem tožnika v času storitve očitanih kršitev. O tem odločilnem dejstvu je mnenje izvedenca povsem jasno tako iz pisnega mnenja kot iz njegove izpovedbe na obravnavi. Na odločitev nima neposrednega vpliva tožnikova navedba, da se pred spornim dogodkom ni nikoli zdravil zaradi psihičnih motenj, oziroma ugotovitev, kdaj se je bolezen (prilagoditvena motnja) pri tožniku začela, bistveno je le, v kakšni fazi je bila v spornem času in kako je vplivala na sposobnost tožnika za razumsko presojo in sposobnost ravnanja. V zvezi s tem je izvedenec povedal, da bi na tožnikovo zdravstveno stanje lahko vplival tudi odvzem posla oziroma uvajanje H.H. za vodjo nabave, za katero je bil sicer zadolžen tožnik, ter petkrat objavljeni razpis v I. za tožnikovo delovno mesto. Toženi stranki ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je izvedenca zaslišalo z namenom odprave nejasnosti in podanih pripomb tožene stranke. Zato zgolj nestrinjanje z odgovori, ki jih je dal izvedenec, ne pomeni, da morebitne nejasnosti niso bile razčiščene in pomanjkljivosti niso bile odpravljene ter da obstaja podlaga za postavitev novega izvedenca.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič C.C., E.E., G.G. in F.F. o tem, da v tožnikovem ravnanju ni bilo nič nenavadnega in nespornega v zvezi z razmerami na delovnem mestu in zdravstvenim stanjem, saj so navedene priče v zvezi s tem podale pisne izjave. Poleg tega je izvedenec pojasnil, da se prilagoditvena motnja navzven ne kaže, da bi jo laiki lahko zaznali. Glede na to, da gre za psihični odnos tožnika do očitanih dejanj, za ugotavljanje katerega je potrebno strokovno znanje (243. člen ZPP), predlagani dokazi z zaslišanjem prič kot tudi izvedeni dokaz z ogledom posnetka kamere niso bili primerni za dokazovanje nepopolnosti oziroma nestrokovnosti izvedenskega mnenja. Izpodbijana sodba o tem vsebuje razloge, kot tudi o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni niti med seboj v nasprotju, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Za zatrjevano protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva oziroma izvedenskega mnenja v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene, ki pa glede na obrazloženo ni utemeljeno.

10. Ker tožnik ni bil zmožen dojeti oziroma razumeti navodil delodajalca ter jih upoštevati oziroma racionalno ravnati v skladu z navodili o izročitvi službenih sredstev, so neutemeljeni tudi s tem povezani očitki o zavračanju komunikacije in nespoštljivem odnosu tožnika do direktorja. V zvezi z očitkom, da tožnik dne 28. 8. 2013 in 29. 8. 2013 ni prišel na delo, svoje odsotnosti pa ni sporočil, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da navedeni očitek ne izhaja iz vabila na zagovor in tožnik z njim ni bil pisno seznanjen, poleg tega pa je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan le, če delavec najmanj pet dni izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca (4. alineja 110. člena ZDR-1).

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarnega povračila upoštevalo kriterije, ki so navedeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pri čemer je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen sedem let, da je že starejši iskalec zaposlitve ter ni prejemnik denarnega nadomestila. Prijavljen je na Centru za socialno delo kot prejemnik denarne socialne pomoči. Glede na ugotovljena dejstva je zaključilo, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini njegovih šestih bruto plač (tožnik je v postopku predlagal, da mu sodišče prisodi denarno povračilo v višini devetih njegovih bruto plač). Po presoji pritožbenega sodišča je prisojeno denarno povračilo v višini šestih tožnikovih bruto plač primerno glede na ugotovljena dejstva o izpolnjevanju posameznih kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Po tej določbi so eden od kriterijev za določitev višine denarnega povračila tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ne okoliščine, ki so privedle do nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Dejstvo, da tožnik nima preživninskih obveznosti do otrok, ne more imeti posebne teže pri določitvi višine denarnega povračila namesto reintegracije. Podobno velja za višino primerljive odpravnine, ki ne more biti odločilen kriterij za odmero odškodnine, temveč je lahko le eden od pokazateljev za odmero odškodnine.

12. Kljub sicer pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 15.456,66 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz tožnikove povprečne bruto plače v višini 2.576,11 EUR in toženi stranki naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo (prim. sodbo in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014). Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006) dohodek iz delovnega razmerja. Po drugi strani gre za denarno povračilo, ki ni zajeto med odškodnine, od katerih se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena ZDoh-2). Po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 - ZPIZ-2) se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na navedene določbe ZPIZ-2 pa se sklicujejo tudi drugi področni zakoni, ki urejajo obveznosti plačila prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja iz zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti itd.. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP) v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 15.456,66 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek.

13. Ostale obširne pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

14. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).