Jedro

Glede na ureditev odpovednega roka v ZDR je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da je za odločitev v sporu pomemben le seštevek obdobij delovne dobe tožeče stranke pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih, ne glede na kontinuiteto njene zaposlitve oziroma ne glede na tako imenovano delovnopravno nasledstvo na podlagi spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR oziroma na podlagi prevzema na delo v smislu 15. člena bivšega ZTPDR in podobnih podlagah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 5. 2010 glede določitve 75-dnevnega odpovednega roka. Presodilo je, da je pogodba o zaposlitvi tožeče stranke na podlagi navedene odpovedi prenehala veljati z iztekom 150-dnevnega odpovednega roka, računajoč začetek teka le-tega od 18. 5. 2010 dalje. Za čas do poteka tako določenega odpovednega roka je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki prizna pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih neto zneskov in s prijavo v zavarovanje ter vpisom delovne dobe v delovno knjižico. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih dopolnila več kot 25 let delovne dobe, tako da ji gre na podlagi določb 92. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) 150-dnevni odpovedni rok.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo le glede odločitve o vpisu delovne dobe v delovno knjižico ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, delno pa znižalo tudi višino tožeči stranki priznanih stroškov postopka. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je bila tožeča stranka že v času od 5. 7. 1982 do 6. 2. 1991 zaposlena pri pravnih prednikih tožene stranke, nazadnje pri družbi G. V. d.o.o., ki je bila 21. 10. 1991 statusno pravno pripojena k toženi stranki, je soglašalo, da je tožena stranka v sporni odpovedi dolžino odpovednega roka zmotno določila le glede na delovno dobo tožeče stranke pri njej oziroma njenih pravnih prednikih od zaposlitve pri takratni pravni prednici M. d.o.o. s 7. 5. 1991. Pri tem je ugotovilo, da je bilo ukvarjanje sodišča prve stopnje s kontinuiteto zaposlitve tožeče stranke, glede na ureditev odpovednih rokov v ZDR, za odločitev v zadevi pravno nepomembno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je za določitev dolžine odpovednega roka pomembno delovnopravno nasledstvo delodajalcev, pri katerih je bila tožeča stranka zaposlena in to v smislu kontinuitete zaposlitve ob statusnih spremembah. V obširnih navedbah v zvezi s tem sodišču očita, da izpodbijana sodba nima razlogov in s tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. V odgovoru na revizijo tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga določa ZDR v drugem odstavku 92. člena 150-dnevni odpovedni rok, če ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Z novelo ZDR-A, ki je sicer pričela veljati 29. 11. 2007, je bil navedeni odpovedni rok skrajšan na 120 dni. Vendar je bila uveljavitev navedenega skrajšanja odpovednega roka na podlagi 90. člena ZDR-A vezana na uveljavitev spremembe pravice do nadomestila za primer brezposelnosti za osebe, starejše od 50 let z najmanj 25 leti delovne dobe, kar je bilo storjeno šele z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) s 1. 1. 2011. Torej je v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki za tak primer še vedno veljal 150-dnevni odpovedni rok. Pri tem četrti odstavek 92. člena ZDR določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih.

8. Glede na navedeno ureditev odpovednega roka v ZDR je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da je za odločitev v sporu pomemben le seštevek obdobij delovne dobe tožeče stranke pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih, ne glede na kontinuiteto njene zaposlitve oziroma ne glede na tako imenovano delovnopravno nasledstvo na podlagi spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR oziroma na podlagi prevzema na delo v smislu 15. člena bivšega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR) in podobnih podlagah. S tem je ustrezno odgovorilo tudi na pritožbene navedbe tožene stranke, tako da revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj ima izpodbijana sodba skladne in razumljive razloge.

9. Sodišče je ugotovilo, da se je tožeča stranka dne 5. 7. 1982 zaposlila pri takratni organizaciji G. V., n.sol.o., L., ki se je preoblikovala v podjetje G. – V., T. p.o. in v družbo G. V. d.o.o., pri kateri je bila tožnica zaposlena do 6. 2. 1991. Navedena družba, nad katero je bil v letu 1991 začet stečajni postopek in potem v stečaju postopek prisilne poravnave, je prenehala s statusnopravno pripojitvijo k takratni pravni prednici tožene stranke. Sodišče ugotavlja statusnopravno nasledstvo med navedenimi družbami na podlagi podatkov sodnega registra. Zato tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kolikor ga je mogoče razumeti tako, da ga tožena stranka uveljavlja tudi v zvezi z ugotavljanjem statusnopravnega nasledstva, ni utemeljen.

10. Sodišče je hkrati ugotovilo, da je tožeči stranki 6. 2. 1991 prenehalo delovno razmerje pri takratni pravni prednici tožene stranke G. V. d.o.o., s tem da se je ta družba pripojila k toženi stranki 21. 10. 1991. Hkrati je sodišče ugotovilo, da se je tožeča stranka 7. 5. 1991 zaposlila pri družbi M. d.o.o., ki je nesporno pravni prednik tožene stranke, in bila potem pri toženi stranki zaposlena vse do sporne odpovedi. Na podlagi teh ugotovitev je torej tožeča stranka pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih (upoštevaje pri tem statusnopravno nasledstvo) glede odpovednega roka utemeljeno uveljavljala delovno dobo za čas od 5. 7. 1982 do 6. 2. 1991 in za čas od 7. 5. 1991 do podaje odpovedi v letu 2010, v seštevku torej v trajanju več kot 25 let. Glede na to sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je na podlagi v času odpovedi še vedno veljavnih prvotnih določb drugega odstavka in že noveliranega četrtega odstavka 92. člena ZDR tožeči stranki priznalo 150-dnevni odpovedni rok oziroma toženi stranki naložilo, da tožeči stranki zagotovi pravice iz delovnega razmerja še za čas trajanja tako določenega odpovednega roka.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.