Jedro

Tožnik ima prav, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen (pravilo iura novit curia), zato bi moralo, ko je ugotovilo, da pravni temelj za izpolnitveno ravnanje ni obstajal, uporabiti določbo prvega odstavka 190. člena OZ, v povezavi s prvim odstavkom 142. člena ZD.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede 9.278,21 EUR (stroški domske oskrbe in obnove stanovanja) razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se glede zavrnitve 888,04 EUR (stroški elektrike in plina) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se v ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju tožencu naložilo plačilo 3.887,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2015 dalje, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je na račun toženca naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.108,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo zahtevek za povračilo doplačil domske oskrbe, zahtevek za povračilo stroškov obnove stanovanja ter zahtevek za povračilo stroškov zemeljskega plina in elektrike. Sodišče prve stopnje je zahtevek za povračilo doplačil domske oskrbe obravnavalo na podlagi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni pa se ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik vedel, da domske oskrbe ni dolžan plačati. Ker ni vedel, da domske oskrbe ni dolžan plačevati, bi bilo potrebno uporabiti pravilo iz prvega odstavka 190. člena OZ. Tudi če bi se izkazalo nasprotno, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 190. člena OZ, saj vprašanje obljube stanovanja ni relevantno. Tožnik ni nikoli postal lastnik predmetnega stanovanja, zato se podlaga za plačilo spornih zneskov ni uresničila in je nastala obveznost vrnitve prejetega. V kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da zahtevek ni utemeljen na podlagi prvega ali tretjega odstavka 190. člena OZ, bi ga moralo preizkusiti še na ostalih pravnih podlagah, to je na podlagi pravil o izdatku za drugega (197. člen OZ), o poslovodstvu brez naročila (199. člen OZ) ali o subrogaciji (275. člen OZ). Tožnik nadalje navaja, da je zahtevek iz naslova doplačil domske oskrbe utemeljen tudi po višini. Iz predloženih listinskih dokazov jasno izhaja, da so sredstva pokojne zadostovala le do februarja 2010, od takrat naprej pa je moral domsko oskrbo doplačevati iz lastnih sredstev. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku v delu, ki se nanaša na vlaganja v stanovanje, saj je zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ko je podal navedbe in dokaze o višini vlaganj, katerih posledica je bila povečanje vrednosti nepremičnine. Trditveno in dokazno breme je s tem prešlo na toženca, zato bi moral on predlagati izvedenca gradbene stroke, vendar je le pavšalno prerekal trditve. Če je sodišče prve stopnje menilo, da zahtevek v tem delu ni sklepčen, bi moralo tožnika v okviru materialnega vodstva pozvati, naj svoje navedbe konkretizira. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek iz naslova stroškov elektrike in energetike, saj ne gre zgolj za postavke, ki so vezane na uporabo stanovanja, ampak so v njih zajete tudi fiksne postavke.

3. Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe. Navaja, da dejstvo, da so bili računi za stroške upravljanja, obratovalne stroške, stroške vzdrževanja in prispevka v rezervni sklad plačani, še ne pomeni, da so bili plačani iz sredstev tožnika, ki s sredstvi pokojne A. A. ni ravnal transparentno. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu ter zahtevek zavrniti. Toženec nadalje navaja, da je bistveno, ali je tožnik stanovanje uporabljal ali ne, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. V primeru, da ga je uporabljal, bi moral nositi vse stroške povezane z upravljanjem, zato ne bi moglo priti do obogatitve. Ne drži niti, da toženec ni nasprotoval navedbam tožnika glede stroškov upravljanja.

4. Na pritožbo toženca je tožnik podal odgovor in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

6. Tožnik zatrjuje, da je iz lastnih sredstev izpolnjeval obveznosti pokojne A. A., zato mu toženec kot njen dedič odgovarja za njene dolgove (prvi odstavek 142. člena Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Zatrjuje, da je za pokojno A. A. doplačeval razliko do celotnega zneska stroškov domske oskrbe, nosil stroške povezane z upravljanjem stanovanja (zlasti obratovalne stroške, stroške upravljanja in stroške tekočega vzdževanja), stroške obnove stanovanja in stroške elektrike ter plina v skupni vrednosti 14.609,28 EUR.

Ad I: Doplačilo stroškov domske oskrbe

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek za povračilo stroškov domske oskrbe v višini 5.775,81 EUR presojalo na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi iz tretjega odstavka 190. člena OZ, v katerem je določeno, da nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (kondikcija). Ugotovilo je, da tožnik za pokojno ni skrbel v pričakovanju pridobitve nepremičnine, kar pomeni, da pravna podlaga za prenos premoženja ni nikoli obstajala, zato se tudi ni mogla uresničiti.

8. Položaj, ko pravna podlaga za prenos premoženja ni nikoli obstajala (verzija), je urejen v prvem odstavku 190. člena OZ, v katerem je določeno, da je dolžan tisti, ki je bil brez temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.1

9. Tožnik ima prav, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen (pravilo iura novit curia), zato bi moralo, ko je ugotovilo, da pravni temelj za izpolnitveno ravnanje ni obstajal, uporabiti določbo prvega odstavka 190. člena OZ, v povezavi s prvim odstavkom 142. člena ZD.

10. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik doplačila domske oskrbe plačeval iz sredstev pokojne A. A. ali iz svojih sredstev, pritožba utemeljeno navaja, da toženec navedb tožnika sploh ni substancirano prerekal, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti za resnične na podlagi fikcije o priznavi dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP.

11. Tožnik je podal obširne navedbe o načinu porabe denarja in prenosu finančnih sredstev. Toženec je slednje prerekal, češ da so bila plačila opravljena iz premoženja, ki ga je podedovala pokojna A. A. in ne iz premoženja tožnika, vendar je tožnik na njegove navedbe ponovno obširno odgovoril na narokih za glavno obravnavo 12. 2. 2016 in 29. 3. 2016, ter v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2016. Na podane navedbe je toženec pavšalno odgovoril na naroku 29. 3. 2016. Navedel je zgolj, da se z njimi ne strinja, saj iz njih ne izhaja, kakšni so bili nameni dvigov in pologov in zakaj je bil denar porabljen, tožnikove navedbe pa ne pojasnjujejo, zakaj bi nastale stroške moral plačevati iz svojih sredstev.

12. Toženec bi se moral obrazloženo izjaviti o tem, zakaj prereka dejstva nasprotne stranke in ob tem ponuditi lastno različico spornega dogodka, česar ni storil.2 Sprva je sicer navajal, da bi lahko tožnik doplačila domske oskrbe izvedel iz sredstev pokojne A. A., ko pa je tožnik podal dodatne obširne navedbe o izvedenih plačilih, pa je toženec navedel le, da se z navedbami tožnika ne strinja. Pritožbeno sodišče meni, da toženec s tem ni zadostil standardu substanciranega prerekanja, zato je potrebno šteti navedena dejstva za resnična.

13. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na okoliščine primera ugotovilo, da bo to v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je moralo namreč pritožbeno sodišče sodbo razveljaviti tudi v drugem delu zahtevka.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem sojenju izhajati iz navedene pravne podlage. Moralo bo presojati utemeljenost toženčevega ugovora, da tožnik ni bil dolžan plačevati domske oskrbe. Z njim se je v prvem sojenju že ukvarjalo, vendar ni ugotavljalo, ali je tožnik sploh vedel, da domske oskrbe ni dolžan plačati. Obstoj tožnikovega védenja o neobstoju pravnega temelja, je namreč negativna predpostavka za povračilni zahtevek - načelo volenti non fit inuria (191. člen OZ). Gre za vprašanje zmote o obstoju obveznosti.3 Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je ta obveznost tožnika sploh obstajala. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen po prvem odstavku 190. člena OZ, bo moralo preizkusiti tudi druge pravne podlage, ki pridejo v poštev glede na zatrjevana dejstva.

Stroški obnove stanovanja

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom za povračilo stroškov obnove stanovanja v višini 3.502,40 EUR ugotovilo, da je tožnik iz naslova obnovitvenih del v stanovanju pridobil povračilni zahtevek po prvem odstavku 190. člena OZ, zato lahko od lastnika nepremičnine (oziroma njegovega dediča) zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten.4

16. Sodišče prve stopnje ima prav, da temelji zahtevek na obogatitvenem načelu, kar pomeni, da mora tožeča stranka zahtevati povrnitev večvrednosti nepremičnine in ne povrnitve vlaganj v nepremičnino. Z drugimi besedami, tožnik bi moral dokazati, za koliko se je z njegovimi vlaganji povečala vrednost nepremičnine.

17. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik obnovil stanovanje, zaradi česar so mu nastali stroški v višini 3.502,40 EUR. Tudi iz elaborata, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot trditveno podlago, izhaja zgolj tržna vrednost nepremičnine po obnovi in višina vloženih obrtniških del. Sodna praksa je v zvezi s tem zavzela stališče, da trditve o vrednosti opravljenih vlaganj ne pomenijo trditev o večvrednosti nepremičnine.5 V kolikor tožnik zatrjuje le, da je opravil vlaganja, dejanska podlaga ne omogoča pravnega sklepa, ki ga je tožnik izrazil v tožbenem zahtevku, zato je taka tožba nesklepčna.

18. Ne drži pritožbeno pravno naziranje, da je toženčeva pasivnost povzročila priznanje zatrjevanih dejstev. ZPP sicer ne vsebuje določb, kaj se zgodi, če toženec nesklepčnih navedb ne prereka, vendar je možno do rešitve priti z analogno uporabo pravila iz tretjega odstavka 318. člena ZPP (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). V njem je določeno, da mora sodišče v primeru, če toženec ne odgovori na nesklepčno tožbo, tožnika pozvati k odpravi nesklepčnosti tožbe, če le-ta tožbe ustrezno ne popravi, pa tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje nesklepčnost sanirati z ustreznim materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP). Toženčeve navedbe izhajajo iz pravnega naziranja, da gre za situacijo poslovodstva brez naročila iz 199. člena OZ, ki temelji na vrnitvenem načelu in ki mu je v prvem sojenju sledilo tudi sodišče prve stopnje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje svojo odločitev uprlo na pravilo o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena OZ, ki nasprotno temelji na obogatitvenem načelu, pri tem pa tožnika ni opozorilo na pomanjkljivo trditveno podlago.

19. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega vodstva (285. člena ZPP), gre za relativno bistveno kršitev postopka in pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče glede na naravo postopkovne kršitve, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage ter da tako ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma presojalo dokazov glede vtoževane terjatve, ocenjuje, da bi bila oprava pritožbene obravnave in (v primeru ustrezne dopolnitve trditvene podlage) izvedba celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pri odločitvi, da zadevo vrne v novo sojenje, upoštevalo tudi, da se z razpisom pritožbene obravnave ne sme poseči v ustavno zavarovano pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

Stroški elektrike in zemeljskega plina

20. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožnik v stanovanju na ... ni stanoval, pač pa je tja občasno prihajal, predvsem ob vikendih, zaradi obnove stanovanja. Stroški elektrike in plina v višini 888,04 EUR so tako nastali v zvezi z obnovo stanovanja, zato jih je potrebno šteti za del stroškov obnove stanovanja, pri tem pa izhajati iz obogatitvenega načela (prvi odstavek 190. člena OZ). Plačilo stroškov elektrike in plina ne vpliva neposredno na povečanje vrednosti nepremičnine, temveč predstavlja tožnikovo vlaganje v nepremičnino, slednje pa ni relevantno za nastanek povračilnega zahtevka.

21. Tožnik v pritožbi navaja še, da so v računih za elektriko zajete tudi fiksne postavke, ki jih je treba plačati ne glede na uporabo, vendar gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ne bi mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo.

22. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Ad II: Stroški upravljanja stanovanja

23. Tožnik v tožbi navaja, da v stanovanju ni živel in da je stroške zalagal za pokojno A. A., toženec pa nasprotno navaja, da je tožnik v stanovanju ves čas prebival. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je za ta del tožbenega zahtevka nepomembno, ali je tožnik stanovanje tudi uporabljal ali ne, saj gre za fiksne stroške, ki jih krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. člen SPZ), zato je plačila tožnika presojalo na podlagi pravil o izdatku za drugega (197. člen OZ) in ugotovilo, da je dolžan toženec tožniku plačati 7/8 stroškov v višini 3.887,65 EUR.

24. Toženec ima prav, da je za odločitev v konkretnem primeru bistvena ugotovitev, ali je tožnik stanovanje uporabljal ali ne. Uporabljena pravna podlaga je ustrezna, če toženec stanovanja ni uporabljal, oziroma ga ni imel v posesti, temveč je dejansko le plačeval stroške uporabe, ki so odpadli na A. A. V primeru, da je tožnik stanovanje imel v posesti, pa je treba uporabiti pravila iz 95. oziroma 96. člena SPZ o povrnitvi stroškov, odvisno od tega, ali je posestnik dobroveren ali ne.

25. Sodišče se je z vprašanjem, ali je imel toženec stanovanje v posesti, ukvarjalo v obrazložitvi dela sodbe, ki se nanaša na stroške energetike in elektrike. Pravilno je ugotovilo, da tožnik v stanovanju na ... ni stanoval, pač pa je tja občasno prihajal, predvsem ob vikendih, zaradi prenove stanovanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo določbo 197. člena OZ. V zvezi s tem ni pomembno, ali je tožeča stranka toženo res samovoljno izključila iz uporabe stanovanja, saj navedeno ne vpliva na stroške, ki jih je lastnik dolžan plačati po zakonu.

26. Sodišče prve stopnje ima prav da tožnik ni izrecno prerekal višine terjatve iz naslovov stroškov upravljanja in je ta dejstva pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Vprašanje, ali je tožnik te stroške plačeval iz premoženja pokojne A. A., se v postopku sploh ni pojavilo. Ta ugovor je toženec v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2015 podal izrecno zgolj v zvezi z doplačilom domske oskrbe, ne pa tudi v zvezi s plačilom stroškov upravljanja. Navedeno je toženec prvič izpostavil šele v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi če bi se toženčeve navedbe nanašale na stroške upravljanja, pa je sodišče že pojasnilo, da le-te niso substancirane.

27. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Ad III:

28. Izrek o stroških temelji na četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Primerjaj N. Plavšak, R. Vrenčur v N. Plavšak (idr), Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, str. 671. 2 Primerjaj A. Galič, Zakon o pravdnem postopku, neuradno prečiščeno besedilo, z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 74. 3 Prav tam, str. 672. 4 V primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila vlaganja izvedena v soglasju z lastnikom nepremičnine, bi moralo uporabiti pravilo iz prvega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). 5 Primerjaj na primer sodbi VSRS II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011 in II Ips 97/2016 z dne 11. 8. 2016.