Jedro

Tožnica je na prošnjo nadrejene delavke izročila toženi stranki (delodajalcu) študentsko napotnico hčere za enkratno uporabo, kasneje pa še permanentno napotnico, čeprav se je zavedala, da se bodo prek teh napotnic izvrševala nezakonita izplačila za fiktivno študentsko delo. Na podlagi študentske napotnice tožničine hčere je tožena stranka izvedla plačila študentskemu servisu. Tožnica je z navedenim ravnanjem storila kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačati mesečno plačo v višini ... EUR neto, kot tudi ostale prejemke, ki bi jih prejemala, če ji ne bi bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžna tožena stranka od neto zneskov obračunati bruto zneske in od tako dobljenih bruto zneskov odvesti davke in prispevke organom in institucijam, določenim z zakonom (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica in tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v celoti poklonilo vero priči A.A., ki je eden od vodilnih delavcev pri toženi stranki, o zadevi ter o relacijah in odnosih, ki so bili pri toženi stranki v trgovini, pa ve le malo. Priča A.A. je izpovedala, da je bila tožnica tista, ki je naredila obračun ur, ki naj bi jih opravila njena hči B.B. in ta obračun posredovala C.C., na podlagi tega izračuna pa je prišlo do izplačila denarja. Navedeno ne drži. Priča je v nadaljevanju priznala, da glavna blagajničarka (to delo je opravljala tožnica) poda zgolj podatke, vodja uprave (C.C.) pa je bila tista, ki je naredila končni obračun ur vseh študentov in ga posredovala naprej v izplačilo. Tudi ne drži, da naj bi tožnica prinesla napotnico za nekoga, ki dela ni opravil pri toženi stranki in to 10 - krat zaporedoma. C.C. je dostavila zgolj eno napotnico in ne 10, kot je izpovedala priča Košak. Bistveno za zadevo je zatrjevanje tožnice, da je to, kar je storila, storila izključno zaradi strahu pred svojo predpostavljeno C.C. Z dejanjem se ni okoristila, tega tožena stranka niti ni poskušala zanikati. Sodišče prve stopnje je popolnoma prezrlo pričanje B.B., ki je odkrito izpovedala, da je podala anonimno prijavo, ker je želela napraviti konec izsiljevanju C.C. Da so se v centru tožene stranke na A. dogajale čudne stvari, je smiselno potrdila priča D.D. Nebistven je zaključek sodišča, da je C.C. tožnico zgolj prosila za napotnico. Tožnici je le - ta dala istočasno vedeti, kaj se ji bo zgodilo, če je ne bo ubogala.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica v pritožbi ni izkazala nobenega od pritožbenih razlogov, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da v celoti zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Po določbi prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Razlogi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici 12. 12. 2011 na podlagi 1. in 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. V konkretnem primeru je bilo tožnici očitano, da je na prošnjo nadrejene delavke C.C. v avgustu 2010 izročila študentsko napotnico hčere B.B. za enkratno uporabo, kasneje pa še permanentno napotnico, čeprav se je zavedala, da se bodo prek teh napotnic izvrševala nezakonita izplačila za fiktivno študentsko delo. Od avgusta 2010 do oktobra 2011 je na podlagi študentske napotnice B.B. tožena stranka izvedla plačila študentskemu servisu. Tožnica je kršitve storila z naklepnim ravnanjem, v tej zvezi je kršila 31., 32. in 35. člen ZDR in 8. člen pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je tožnica z očitanimi ravnanji storila kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. list RS, št. 55/2008 in naslednji). Tožena stranka je zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje, zaradi česar z njo ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnica v pritožbi neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, dokazala obstoj in utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej da je dokazala, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnice ter priče A.A., kateremu je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno poklonilo vero ter B.B., pravilno ugotovilo, da je bila tožnica tista, ki je nadrejeni C.C. v avgustu 2010 prinesla študentsko napotnico na ime svoje hčere, v nadaljevanju pa še permanentno napotnico, na podlagi katere je C.C. nakazovala denar, ne da bi bilo opravljeno delo, ne s strani njene hčere, kot tudi ne strani koga drugega. Tudi ni izkazana utemeljenosti strahu, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po določbi drugega odstavka 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji) se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Da bi šlo za utemeljen strah v smislu citirane zakonske določbe, ne izhaja niti iz izpovedi tožnice niti iz izpovedi priče predstavnice sindikata D.D., ki je bila prisotna na zagovoru tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni izkazano, da bi ravnanje C.C., ko je le ta zahtevala od tožnice napotnico, predstavljali tako grožnjo, ki bi tožnici lahko povzročila utemeljen strah. Pri tem pa ni nepomembno, da je tožnica več kot eno leto sodelovala pri odtujevanju premoženja tožene stranke, ne da bi o tem obvestila nadrejene pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je svojo sodbo pravilno oprlo tudi na določbo prvega odstavka 110. člena ZDR in ugotovilo da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajajo razlogi, ki so določeni s tem zakonom, pravilno pa je tudi ugotovilo, da je delodajalec upošteval vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ter pravilno ugotovil, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni mogoče, upoštevaje težo kršitve in njen vpliv na razmerje med pravdnima strankama.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker niso bili podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).