Jedro

Uporaba 108. člena ZPP (na kar se sklicuje pritožba) pride v poštev v primeru formalnih, ne pa vsebinskih pomanjkljivosti vloge (ugovora), tj. dejanske podlage vloge, ki pogojuje odločitev o njeni utemeljenosti. Vsebinsko razširjanje pravnega sredstva (v našem primeru ugovora) po izteku roka za njegovo vložitev (8 dni) ni dopustno (je prepozno).

Ker je od vložitve predloga za odlog (29. 11. 2010) preteklo že skoraj eno leto, pomeni, da je do odloga dejansko že prišlo in to za bistveno daljše obdobje, kot se lahko izvršba iz tega razloga odloži. Tudi zaradi tega niso podani pogoji za odlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik je dolžan v osmih dneh plačati upnici 147,60 (sto sedeminštirideset 60/100) EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej zavrnilo ugovor dolžnika z dne 9. 8. 2010 (točka 1. izreka) izpodbijanega sklepa, nadalje je zavrnilo še predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 29. 11. 2010 (točka 2. izreka) in odločilo, da je dolžnik v osmih dneh dolžan povrniti upnici 90,30 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 3. izreka).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo razveljavitev oziroma spremembo v smislu ugoditve ugovoru oziroma ugoditve predlogu za odlog izvršbe. Glede odločitve o ugovoru navaja, da je bil dolžnikov ugovor laičen in očitno prvostopenjskemu sodišču nejasen do te mere, da ga doslej še ni upoštevalo. Šele po pritožbi dolžnika in posredovanju višjega sodišča ga je sploh obravnavalo, pri tem pa spregledalo izrecne napotke višjega sodišča v sklepu z dne 3. 2. 2011 na 3. strani 5. točke obrazložitve, kjer je višje sodišče opozorilo, da bi glede na nejasnost podanega ugovora in glede na to, da je ugovor obrazložen, hkrati pa ga je podala stranka v postopku, ki je laik, bilo potrebno ugotoviti, da je takšna vloga nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Zato bi moralo sodišče prve stopnje po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), od dolžnika zahtevati, da tako vlogo popravi oziroma dopolni, česar pa prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ni storilo ter ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, kar že samo po sebi predstavlja procesno kršitev iz prvega odstavka 362. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP (1). Pritožba predlaga, da se zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika v smislu 356. člena ZPP, ker je očitno, da se sodnica prve stopnje ni držala navodil pritožbenega sodišča, in ker je očitno že zavzela stališče v tej zadevi. Ker je sodišče prve stopnje odločilo brez predhodnega poziva po dopolnitvi ugovora dolžnik tudi ni mogel sporočiti, da odgovor Generalne policijske uprave (GPU) z dne 21. 1. 2011, s katerim policija pojasnjuje, da ni potrdila suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, za ta postopek ni relevanten. Predkazenski oz. kazenski postopek vodita zgolj tožilstvo in sodišče in ne policija, pri čemer Okrožno državno tožilstvo v aktivno obravnava ovadbo in preiskuje sum storitve kaznivega dejanja spolnega napada na mladoletno K.K. ter je v postopek pritegnilo tudi izvedenca. Dejstvo, da tožilstvo ovadbe ni zavrglo, temveč jo aktivno obravnava in izvaja preiskovalna dejanja v tej smeri jasno kaže na to, da zadeva še ni zaključena in bo lahko predmetni izvršilni naslov razveljavljen, kar pa bo povzročilo ugovorne razloge iz 4. in 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Poleg tega je sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 239. člena ZPP, ker dolžniku ugovora ni vrnilo v popravo, s tem pa mu ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem v okviru pravic, ki jih dolžnik ima. V zvezi z odločitvijo o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe dolžnik navaja, da se sklicuje na predhodne navedbe poleg tega pa dodaja, da se sodišče prve stopnje ni prepričalo o poteku predkazenskega postopka na Okrožnem državnem tožilstvu v …. Ne strinja se z zaključki sodišča, da je povsem ustrezno, da bi otroka izročilo materi, ki bi nato z njim prebivala v Varni hiši. Pri tem je potrebno najprej izpostaviti, da je nejasno, zakaj upnica v Varni hiši sploh prebiva, če zatrjuje, da nad otrokom ni bilo povzročeno nobeno spolno nasilje, in da torej nikakršno zatekanje v Varno hišo ali druge institucije logično ne bi bilo potrebno. Prvostopenjsko sodišče pa tudi ne pojasni, zakaj bi bilo potrebno otroka iz okolja, v katerem je zanj odlično poskrbljeno, prestaviti v Varno hišo oz. zakaj se upnica ne preseli v najemniško stanovanje oz. v okolje, kjer bi lahko z otrokom normalno zaživela. S preselitvijo otroka v Varno hišo bi nedvomno prišlo do nedopustnih škodljivih posledic za otrokov nadaljnji razvoj. Vse navedeno utemeljuje možnost odložitve izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ, posebej pa na posebno upravičen razlog kaže sum spolne zlorabe mladoletnega otroka. V predlogu za odlog je dolžnik podal več dokaznih predlogov, ki jih prvostopenjsko sodišče ni izvedlo (ni zaslišalo priče D.V., ni opravilo poizvedb pri CSD, ni vpogledalo v odpustno pismo Splošno bolnišnice, ni vpogledalo v dva prepisa posnetkov izjave mld. K. z dne 2. 4. 2010 in 28. 3. 2010). O teh dokaznih predlogih se sodišče prve stopnje ni izreklo in se o njih ni opredelilo, zato so bile kršene dolžnikove ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva oziroma poštenega sodnega postopka, s tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžniku ni bilo dopuščeno, da v postopku izvede vse dokaze, ki utemeljujejo njegov predlog za odlog izvršbe. Glede zakonitega sodnika dolžnik navaja, da ni bil obveščen o razlogih za zamenjavo sodnika in zato upravičeno meni, da je prišlo do kršitve določb Sodnega reda (v nadaljevanju SR) ter naj sodišče druge stopnje preveri ali je sodnica, ki sedaj zadevo rešuje, zakonita sodnica v tej zadevi. Po prepričanju dolžnika je potrebno njegovi pritožbi v celoti ugoditi, posledično pa spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnica je odgovorila na pritožbo v kateri prereka navedbe dolžnika v pritožbi ter se do teh navedb konkretno opredeljuje, nazadnje pa predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

V tem izvršilnem postopku se določbe ZPP uporabljajo na podlagi 15. člena ZIZ.

6. Ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in 366. člena ZPP ter po preizkusu v pritožbi zatrjevanih kršitvah postopka (kar bo predmet nadaljnje obrazložitve) sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji niso bile zagrešene niti kršitve, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, niti pritožbeno zatrjevane. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta izvršilni postopek pravno odločilna dejstva in materialno pravno pravilno odločilo, ko je tako dolžnikov ugovor kot tudi dolžnikov predlog za odlog izvršbe zavrnilo zaradi njune neutemeljenosti. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Zaradi pritožbenih izvajanj dodaja naslednje: O pritožbi zoper točko 1. izreka izpodbijanega sklepa:

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika (točka 1. izreka). Pri tem se je prvenstveno sklicevalo na načelo stroge formalne legalitete ter izpostavilo, da je namen izvršilnega postopka realizacija upnikove terjatve ugotovljene v predhodnem pravdnem postopku, v katerem je upnica pridobila izvršilni naslov (sodba Okrožnega sodišča v … z dne 23. 3. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v z dne 18. 6. 2010 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 7. 10. 2010, s katerim je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen). Korist otroka, ki ga v ugovoru izpostavlja dolžnik je bila upoštevana in ugotovljena že v pravdnem postopku, tekom pridobitve izvršilnega naslova in ne more biti predmet ponovne presoje v izvršilnem postopku. Glede ugovornih izvajanj o teku predkazenskega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja nad mladoletno osebo je izvršilno sodišče po tem, ko je opravilo poizvedbo pri GPU ugotovilo, da je policijska preiskava zaključena ter da zbrana obvestila in dokazi niso potrdila sum storitve kaznivega dejanja na škodo mladoletne K.K. Nadalje je izvršilno sodišče po vpogledu v pravdni spis Okrožnega sodišča v …, kjer je bila vložena tožba tožnika (dolžnika) zoper toženko (upnico) v tem postopku, zaradi predodelitve mladoletne K. in je bila hkrati predlagana izdaja začasne odredbe na začasno predodelitev mladoletne K. njenemu očetu (dolžnik) v varstvo, vzgojo in oskrbo, ugotovilo, da je bilo o predlagani začasni odredbi odločeno na prvi stopnji s sklepom z dne 7. 12. 2010, s katerim je sodišče prve stopnje začasno odredbo zavrnilo, nato pa je bila ta odločitev po pritožbi tožnika (dolžnika) na Višjem sodišču v … s sklepom z dne 7. 1. 2011 potrjena in njegova pritožba zavrnjena. Na podlagi vsega navedenega je ugotovilo, da izvršilni naslov ni bil kakorkoli spremenjen, razveljavljen ali odpravljen in da izvršilno sodišče veže odločitev sodišča v izvršilnem naslovu, tj. da je za otroka koristno, da je zaupan materi v varstvo in vzgojo in da je vsako ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločitvijo sodišča v nasprotju z otrokovo koristjo, s tem pa niso podani razlogi iz prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki bi preprečevali izvršbo ter je ugovor kot neutemeljen v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIZ zavrnilo.

8. Pritožba ni utemeljena v delu, ko zatrjuje, da je izvršilno sodišče zagrešilo kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je „spregledalo izrecne napotke višjega sodišča v sklepu z dne 3. 2. 2011 (točka 5 na strani 3 obrazložitve).

9. Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno, je ugovor (drugi odstavek 9. člena ZIZ). O ugovoru odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, če zakon ne določa drugače (54. člen ZIZ). Ugovor je potrebno vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje (tretji odstavek 9. člena ZIZ).

10. Ugovor kot pravno sredstvo dolžnika je torej, kot je razvidno iz zgoraj citiranih procesnih določb ZIZ potrebno vložiti v ugovornem osemdnevnem roku pri čemer ugovora kasneje, po izteku ugovornega roka, ni možno vsebinsko kakorkoli dopolnjevati. Slednje pa tudi ne izhaja iz razlogov sodišča druge stopnje v zgoraj citiranem drugostopenjskem sklepu. V tem sklepu se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z vprašanjem ali je dolžnik zoper sklep o izvršbi sploh vložil ugovor. Torej ali iz njegove vloge z dne 9. 8. 2010, iz vsebine katere je sicer jasno izhajalo, da dolžnik predlaga odlog izvršbe, izhaja tudi, da ugovarja zoper sklep o izvršbi. Zgolj iz tega razloga, torej zgolj zaradi razjasnitve ali je dolžnik vložil tudi ugovor, je bilo potrebno dolžnika pozvati na izjasnitev. Zato se vsa pritožbena izvajanja o tem, da naj bi izvršilno sodišče spregledalo izrecne napotke višjega sodišča na podlagi katerih bi moralo dolžnika pozvati na dopolnitev ugovora po 108. členu ZPP in da je bilo s tem kršeno načelo kontradiktornosti ter dolžniku odvzeta možnost obravnavanja pred izvršilnim sodiščem, izkažejo za neutemeljena. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni zagrešilo nikakršne procesne kršitve, na slednje pa v ničemer ne vpliva dejstvo, da je bil dolžnikov ugovor laičen, saj bi si dolžnik nedvomno lahko v ugovornem roku priskrbel prava veščo stranko za sestavo ugovora. Dolžnik v svoji pritožbi dejansko zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega dopolnjenega ugovora, vloženega po izteku ugovornega roka, v katerem vsebinsko dopolnjuje prvoten, pravočasno vložen ugovor. Res je sicer, da se v postopku izvršbe vselej, kadar ZIZ nima posebnih procesni določb v skladu s 15. členom ZIZ uporablja ZPP. Vendar pa v našem primeru že iz določbe drugega odstavka 53. člena ZIZ, ki govori o tem, da mora biti ugovor obrazložen, sicer se šteje, da ni utemeljen in ga je potrebno v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIZ kot nedovoljenega zavreči izhaja, da ugovora ni mogoče vsebinsko dopolnjevati. Uporaba 108. člena ZPP (na kar se sklicuje pritožba) pride v poštev v primeru formalnih, ne pa vsebinskih pomanjkljivosti vloge (ugovora), tj. dejanske podlage vloge, ki pogojuje odločitev o njeni utemeljenosti. Vsebinsko razširjanje pravnega sredstva (v našem primeru ugovora) po izteku roka za njegovo vložitev (8 dni) ni dopustno (je prepozno). Zato se tudi vsa nova dejstva in dokazi v takšnem, prepoznem ugovoru štejejo kot nedopustne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) in iz tega razloga odpade njihov pritožbeni preizkus.

11. Pritožbena izvajanja, da odgovor GPU z dne 21. 1. 2011 v tem postopku ni relevanten, ker se kazenski oz. predkazenski postopek obravnava pred Okrožnim državnim tožilstvom, niso v ničemer utemeljena. Čeprav se je dolžnik na predkazenski postopek, ki je bil v teku pred policijo zaradi suma storitve kaznivega dejanja nad mladoletno osebo skliceval in je izvršilno sodišče zaradi tega opravilo poizvedbe o tem, izkazalo pa se je, da je bila kazenska ovadba zavržena, tek tega postopka, niti nadaljnjih postopkov pred ODT v ničemer ne more vplivati na pravilno in zakonito odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru. Navedeno dejstvo, da je v teku predkazenski oz. kazenski postopek po oceni sodišča druge stopnje namreč nikakor ne predstavlja uspešen ugovorni razlog, tj. razlog, ki bi dolžnika oprostil dolžnega ravnanja (izročitve otroka materi) kot mu ga nalaga sodna odločba (izvršilni naslov). V obravnavanem primeru gre za izvršilni postopek, kjer se samo izvršujejo pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Izvršilni postopek teče na podlagi izvršilnega naslova v postopku pridobitve katerega so bile ugotovljene koristi otroka, glede na specifičnost postopka in na podlagi vseh v pravdnem postopku ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, sprejeta končna odločitev, ta pa je, da se otrok dodeli materi.

12. Ob dejstvu, da se otrok nahaja pri očetu in oče po poteku paricijskega roka tj. roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, otroka ni izročil materi, se pravnomočna in izvršljiva sodna odločba po predlogu upnice prisilno izvršuje v izvršilnem postopku. Oče je v skladu z izvršilnim naslovom dolžan izročiti otroka materi, čemur pa se očitno uspešno izmika. To pa po oceni sodišča druge stopnje prav gotovo ni v korist mladoletnemu otroku.

13. Ugotoviti torej je, da dolžnik v svojem ugovoru ni podal nobenega izmed razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki bi lahko preprečil izvršbo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sodna odločba, torej izvršilni naslov na podlagi katerega teče ta izvršilni postopek, in ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi ni bil razveljavljen, ne odpravljen in ne spremenjen (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), poleg tega pa tudi niso podani razlogi iz 1. do 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, na katere sicer pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

14. V posledici navedenega je bilo potrebno dolžnikovo pritožbo zavrniti, saj le-ta ni utemeljena in sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

O pritožbi zoper točko 2. izreka izpodbijanega sklepa (odlog izvršbe):

15. Sodišče prve stopnje je že drugič v tem postopku odločalo o dolžnikovem predlogu za odlog (prvi je pravnomočno zavrnjen).

16. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje podaja obširne, natančne in prepričljive razloge (str. 7 – 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v katerih ugotavlja, da pogoji za odlog izvršbe kot jih določa prvi oz. drugi odstavek 71. člena ZIZ, niso podani ter zato dolžnikov predlog ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in na sedanja pritožbena izvajanja, v katerih dolžnik ponavlja in ponovno izpostavlja navedbe, ki jih je zatrjeval že v odlogu in na katere je v celoti odgovorilo že sodišče prve stopnje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju ne bo posebej odgovarjalo.

17. 71. člen ZIZ izrecno določa, da sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku ob primerih iz 1. do 9. točke (prvi odstavek), sodišče pa sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebni upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. 18. Za utemeljen odlog izvršbe morata biti v smislu 71. člena ZIZ torej kumulativno izpolnjena dva pogoja, prvi, da mora dolžnik izkazati verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, drugi pogoj pa je podan bodisi ob obstoju enega izmed taksativno naštetih primerov v prvem odstavku 71. člena ZIZ oz. še v primeru, če je v smislu drugega odstavka tega člena podan posebno upravičen razlog, pri čemer mora tudi v zadnjem primeru sodišče ugotavljati še verjetnost obstoja nevarnosti nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode.

19. Po drugi strani sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžnik kljub temu, da njegov predlog za odlog ni utemeljen, dosegel odlog te izvršbe. Iz posebno upravičenega razloga se namreč izvršba lahko odloži najdlje za tri mesece in le enkrat (drugi v zvezi s prvim odstavkom 71. člena ZIZ). Ker je od vložitve predloga za odlog (29. 11. 2010) preteklo že skoraj eno leto, pomeni, da je do odloga dejansko že prišlo in to za bistveno daljše obdobje, kot se lahko izvršba iz tega razloga odloži. Pomeni torej, da tudi zaradi tega niso podani pogoji za odlog. Očitno je, da je dolžnik svoj namen že dosegel, izvršba še ni bila realizirana, dolžnik pa ne samo, da ni izpolnil svojega dolžnega ravnanja (izročil otroka materi) v skladu z izvršilnim naslovom, temveč je celo onemogočil stike otroka z materjo, hkrati pa otroka izločil iz dosedanjega socialnega okolja in se ne ve, kje otrok sploh je. Takšna dolžnikova ravnanja niso dopustna in zato pritožbena graja o tem, da obstaja razlog obstoja nenadomestljive škode v smislu vprašanja koristi otroka, nikakor ni utemeljena. Pritožbeni očitki glede bivanja upnice v Varni hiši in nadaljnja pritožbena razglabljanja o tem, zakaj se upnica ne preseli v najemniško stanovanje, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnica dejansko prav zaradi dolžnikovega ravnanja (vloženih kazenskih ovadb zoper njo in njenega očeta) naredila vse, da bi se očitkom dolžnika izognila (tudi s preselitvijo v Varno hišo, torej iz prejšnjega bivalnega okolja) ne vzdržijo resne presoje.

20. Nenazadnje tudi ni utemeljen pritožbeni razlog, da sodišče ni izvedlo dokaznih predlogov, ki jih je dolžnik predlagal (zaslišanje priče D.V., poizvedbe pri CSD,...), saj kot je pravilno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo že sodišče prve stopnje (8. in 9. stran obrazložitve) niso stvar izvršilnega postopka, temveč stvar postopka, v katerem je bil pridobljen izvršilni naslov. Nenazadnje je dolžnik ponovno z vložitvijo tožbe začel pravdni postopek (na predodelitev otroka njemu), v katerem je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe tj., da se mladoletnega otroka začasno predodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo njemu, ki je bil pravnomočno zavrnjen (sklep Okrožnega sodišča … z dne 7. 12. 2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča … z dne 7. 1. 2011).

21. V posledici vsega navedenega dolžnikova pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje, ki se nanaša na predlagani odlog izvršbe, potrdilo. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

22. Pri tem je potrebno še dodati v zvezi s pritožbenim očitkom glede zakonitega sodnika, ko pritožba smiselno očita sodišču kršitev Sodnega reda (SR), da je bila navedena zadeva predodeljena sedanji zakoniti sodnici na podlagi spremembe letnega razporeda Okrožnega sodišča z dne 22. 11. 2010, po katerem so se z dnem začasnega mirovanja funkcije sodnice F.F., vse zadeve, ki jih je imela v reševanju, predodelile sedanji zakoniti sodnici, torej tudi obravnavana izvršilna zadeva.

23. Ker je dolžnik s svojo pritožbo v celoti propadel, je dolžan sam nositi v zvezi s tem nastale mu stroške, hkrati pa upnici povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona). Upnici gredo stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 95,40 EUR po tarifni številki 3468 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), materialni stroški 8 EUR po tarifni številki 6000 ZOdvT ter 20,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT, hkrati pa 20 % DDV na odvetniško storitev v višini 24,60 EUR po tarifni številki 6007 ZOdvT, skupno 147,60 EUR. Ta znesek je dolžan dolžnik upnici povrniti v 8 dneh od vročitve mu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka do plačila. Odločitev temelji na določbi 1. točke 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sklep VSM I Cp 1527/2008 z dne 23. 9. 2008, sklep VSK I Cpg 141/2006 z dne 6. 7. 2006.