Jedro

Ogroženost varnosti ljudi iz 1. odstavka 20. člena URS ne predstavlja le napada na njihovo telesno integriteto, ampak tudi napad na premoženje, predvsem tisto, od katerega je odvisno delo drugih, preživljanje in način življenja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega E.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 19.2.2004 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega E.D. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega E.D. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za podaljšanje pripora so: a/ utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje; b/ obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c/ da je pripor neogibno potreben za potek postopka ali varnost ljudi.

Da bi ne bila podana prva dva pogoja zahteva ne zatrjuje, pač pa navaja, da izpodbijana pravnomočna odločba nima razlogov o tem, zakaj je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno za varnost ljudi, iz nje pa da tudi ni razvidno, zakaj sodišče ta ustavno pravni standard, ne da bi upoštevalo omejitve, ki pri tem veljajo, enači s premoženjem ljudi. Na ta način vložnik po vsebini uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Z navedbo, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje lažje narave, tudi zaradi stopnje varnosti, ki jo omogoča bančni sistem s tem, da enodnevni dvig na bančnih avtomatih limitira na 100.000 SIT, pa zatrjuje, da je podaljšanje pripora v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki ga je potrebno upoštevati pri izbiri ukrepa, v konkretnem primeru za odpravo ponovitvene nevarnosti.

Kolikor vložnik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ne izhaja iz življenjskega primera, kot je naveden v opisu kaznivega dejanja ampak zgolj iz tistega dela, ki se nanaša na dvig gotovine v znesku 100.000 SIT z oškodovančevega tekočega računa. Tako stališče je že v izhodišču napačno, saj je pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa potrebno izhajati iz opisa kaznivega dejanja, za katerega je sodišče ugotovilo, da je obdolženec utemeljeno sumljiv njegove storitve.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, da ogroženost varnosti drugih ne predstavlja le napada na telesno integriteto, ampak tudi napad na premoženje, predvsem tisto, od katerega je odvisno delo drugih, preživljanje in način življenja. Prav tako je navedlo, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno presojati, ali gre za tak napad, nato pa pojasnilo, da odvzem oškodovančeve denarnice z dokumenti in gotovino ter nato dvig večje vsote denarja na bankomatu, pomeni ogrožanje premoženja drugih, ki dejansko predstavlja poseg v zagotavljanje preživljanja in da na ta način nedvomno ogroža varnost ljudi. Glede na navedeno je očitno, da ni utemeljena trditev v zahtevi, da v tem obsegu pravnomočna odločba nima razlogov, temveč da gre za to, da vložnik te presoje ne sprejema. Zato v tem delu zahteva po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Sodnika, ki v konkretnem primeru odloča o omejitvi v postopku, v katerem so zagotovljena ustavno procesna jamstva, zavezuje splošno načelo sorazmernosti, ki prepoveduje prekomerne posege države v človekove pravice tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj. Zoper obdolženca je mogoče odrediti in podaljšati pripor, če je to neogibno potrebno za potek postopka ali varnost ljudi. V odločbi opr.št. U-I-18/02 z dne 24.10.2003 (Ur. l. RS, št. 108/03) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da se ocena dopustnosti posega opravi na podlagi takoimenovanega strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega: a/ ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma, da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji; b/ ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; če ga ni mogoče doseči, poseg ni primeren; in c/ ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). V odločbi št. Up 75/95 z dne 7.7.1995 pa je Ustavno sodišče poudarilo, da iz vsebine pojma "neogibno potrebno za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, vendar da je v takih primerih dopustno odrediti ali podaljšati pripore iz razloga ponovitvene nevarnosti, samo če obstoji nevarnost ponavljanja težjih kaznivih dejanj, ko je ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca tako velik poseg v njihovo pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Enako je taka merila v številnih svojih odločbah glede dopustnosti pripora razlagalo tudi Vrhovno sodišče. Kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje, da je podaljšanje pripora v nasprotju z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelom proporcionalnosti, mu tudi ni mogoče pritrditi. Glede vsebinsko enakih očitkov je Vrhovno sodišče že odgovorilo v sodbi z dne 12.2.2004, opr. št. I Ips 24/2004, ko je v tem kazenskem postopku zavrnilo zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora zoper obdolženega E.D. Opis dejanja, glede katerega je podan utemeljen sum, da ga je storil obdolženi, se glede na fazo odreditve pripora ni bistveno spremenil, saj je le vrednost stvari, ki naj bi jih obdolženec izmaknil oškodovanemu A.N., za 6.000 SIT nižja. Stališču, ki je v skladu z naštetimi merili, da bi s ponavljanjem kaznivih dejanj v okoliščinah, kot so ugotovljene v obravnavanem primeru, ko naj bi obdolženec izkoristil začasno odsotnost oškodovanca iz delovnih prostorov, kljub temu da so v sosednjih pisarnah bili oškodovančevi sodelavci, izmaknil denarnico z dokumenti in gotovino ter nato s tekočega računa na bankomatu še dvignil denar, pomeni tako stopnjo ogrožanja varnosti ljudi, da odtehta podaljšanje posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode, tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje. Prav tako ne glede ugotovitve, da je stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti tolikšna, da jo z milejšimi ukrepi ni mogoče odpraviti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega E.D., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.