Jedro

Tudi od oškodovanca se pričakuje določena stopnja skrbnosti (6. člen OZ). Po stališču sodne prakse je pogoj vednosti o škodi izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik za škodo moral in mogel izvedeti najkasneje s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3781/2006-II, s katero je bila pravnomočno razglašena za nično pogodba o preužitku z njenim dodatkom (to je 28. 1. 2009).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 313.238,44 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 187,00 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da tožbeni zahtevek ni mogel zastarati, saj je Okrožno sodišče v Ljubljani šele s sodbo z 9. 1. 2014 odločilo, da se lastninska pravica na ime tožeče stranke izbriše iz zemljiške knjige. To sodbo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani 9. 7. 2014. Šele z 9. 7. 2014 je tožniku nastala škoda in od takrat dalje teče zastaranje. Sodišče je napačno uporabilo določila OZ, saj je v času ugotovitve škode veljal ZOR. Stališče sodišča, da bi moral tožnik vložiti tožbo v letu 2009, ko bi mu domnevno lahko nastala škoda, je napačna. Sodišče se je tudi zmotno sklicevalo na sodbo I Cp 2176/2000 Višjega sodišča v Celju. Gre za drugačno situacijo kot v obravnavanem primeru. Če bi šlo v obravnavanem primeru za pravilno obliko pogodbe, potem sodišče ne bi razveljavilo izpodbijane pogodbe. Tožnik je sicer vložil revizijo in bi lahko sodišče, če je menilo, da je pogodba sklenjena v pravilni obliki, odložilo odločanje do rešitve revizijskega postopka. Odgovornost notarja je podana zato, ker je bil dolžan skleniti tako pogodbo, da bi obstala v veljavi ali pa bi moral stranke opozoriti na izpodbojnost pogodbe, česar ni storil, zato je v celoti odškodninsko odgovoren. Tožniku je zaradi napake notarja nastala škoda, notar pa je imel zanjo sklenjeno zavarovalno pogodbo s toženo stranko zaradi škode iz naslova napake notarja.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki njegovo odločitev utemeljujejo. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek zastaral. Tožnik vtožuje plačilo škode, ki mu je nastala zaradi napake notarja, ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo po poteku objektivnega in subjektivnega roka za zastaranje odškodninske terjatve. Ker je tožena stranka ugovarjala zastaranje, je sodišče njenemu ugovoru ugodilo in zahtevek tožnika zavrnilo.

6. Tožnik v pritožbi odločitev sodišča napada, saj meni, da je zastaralni rok začel teči šele 9. 7. 2014, ko je postala pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 997/2012-II, s katero je sodišče odločilo, da se iz zemljiške knjige izbriše toženčeva lastninska pravica na spornih nepremičninah. Tožba v obravnavani zadevi je bila zato po njegovi oceni vložena pravočasno.

7. Zastaralni rok začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (336. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ).(1) Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člen OZ ter prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR).

8. Notar je za tožnika sestavil in notarsko overil pogodbo o preužitku 24. 7. 2000 in dodatek k pogodbi 28. 8. 2000.(2) V postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 3781/2006-II, je bila s sodbo ugotovljena ničnost pogodbe o preužitku ter njenega dodatka. Sodba je postala pravnomočna 28. 1. 2009. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani se je pod opr. št. P 997/2012-II vodil tudi postopek zaradi izbrisa lastninske pravice. Sodišče je v tem postopku ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na podlagi pogodbe o preužitku in dodatka k pogodbi. Sodba je postala pravnomočna 9. 7. 2014. Pritožnik zatrjuje, da mu je šele s pravnomočnostjo sodbe o izbrisu lastninske pravice nastala škoda in šele od takrat dalje lahko teče zastaranje. Tako pritožbeno stališče je napačno.

9. Subjektivni zastaralni rok začne teči, ko sta kumulativno izpolnjena pogoja, da oškodovanec ve za škodo in za povzročitelja, oziroma ko bi glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za oba pogoja. Tudi od oškodovanca se pričakuje določena stopnja skrbnosti (6. člen OZ). Po stališču sodne prakse je pogoj vednosti o škodi izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva. Zastaranje torej začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik za škodo moral in mogel izvedeti najkasneje s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3781/2006-II, s katero je bila pravnomočno razglašena za nično pogodba o preužitku z njenim dodatkom (to je 28. 1. 2009). Ker je bila ugotovljena ničnost zavezovalnega posla (pogodbe o preužitku z dodatkom, ki je predstavljala podlago za vknjižbo), je ugotovljena neveljavnost vknjižbe in odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v postopku P 997/2012-II, le posledica ugotovljene ničnosti zavezovalnega posla. Ko je bil razglašen za ničnega pravni posel, ki je bil podlaga za prenos lastninske pravice na tožnika, je postala vknjižba lastninske pravice na njegovo ime neveljavna iz materialnopravnega razloga, ki omogoča tistemu, čigar pravica je bila zaradi vknjižbe kršena, vložitev izpodbojne tožbe (243. člen ZZK-1). Tožniku bi moralo postati jasno najkasneje z ugotovitvijo ničnosti zavezovalnega posla, da se bodo nepremičnine vrnile v stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo zavarovalnega posla (pogodbe o preužitku z dodatkom).

11. Sodba, ki je ugotovila ničnost pogodbe o preužitku in njenega dodatka, je postala pravnomočna 28. 1. 2009. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena 22. 1. 2015. Ker je že 29. 1. 2014 potekel tudi (daljši) 5-letni (objektivni) zastaralni rok, je bila tožba vložena prepozno. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zastaran in zahtevek zavrnilo.

12. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka utemeljilo tudi z nadaljnjim razlogom, da ni podane odgovornosti tožene stranke, ker ni bilo protipravnega ravnanja njenega zavarovanca.(3) Ker za zavrnitev zahtevka zadostuje že ugotovljeno zastaranje, se pritožbeno sodišče do dodatnih argumentov o napaki, ki naj bi jo pri opravljanju notarske dejavnosti storil notar, ni opredeljevalo in tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi s tem (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Pred začetkom veljave OZ (1. 1. 2002) je vseboval enako določilo Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) v 361. členu.

Op. št. (2): Zatrjevani škodni dogodek je nastal pred začetkom veljave OZ, zato je sodišče uporabilo določila ZOR, ki pa so v določilih, ki jih je sodišče uporabilo, vsebinsko enaka kot v določilih kasneje sprejetega OZ.

Op. št. (3): Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da zavarovanec tožene stranke pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ni storil grobih napak pri opravljanju registrirane dejavnosti, ampak je ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in upoštevaje pravila stroke in običajev, kakršni so bili v času spornega dogodka. Po mnenju sodišča prve stopnje v času sklenitve pogodbe o preužitku in dodatka, strožja oblika notarskega zapisa ni bila potrebna. Sodišče je ugotovilo, da sodna praksa leta 2000 na tem področju ni bila enotna. Prvostopenjsko sodišče se je oprlo tudi na mnenje prof. dr. Vesne Rijavec, ki se nahaja v spisu pod prilogo B8. Svoje stališče je utemeljilo tudi s sodno prakso zavzeto v sodbah VSC Cp 141/98 ter VS RS II Ips 222/97 in II Ips 217/97. Stališče prvostopenjskega sodišča o tem, v kakšni obliki bi morala biti sklenjena sporna pogodba v letu 2000, je drugačno od stališča, ki ga je zavzelo okrožno sodišče v zadevi P 3781/2006-II in višje sodišče v zadevi I Cp 3755/2008.