Jedro

Tožničin delodajalec, pri katerem je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo, je svoje obveznosti po sodbi delovnega sodišča izpolnil (tožnica je dobila izplačane razlike v plači, delodajalec jo je pozval nazaj na delo). Zato tožnica ne more za isto obdobje poleg plač hkrati obdržati še denarno nadomestilo za brezposelnost, izplačano iz javnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2011 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 19. 10. 2011 ter da se ugotovi, da ne obstoji obveznost vračila 9.249,43 EUR neto Zavodu RS za zaposlovanje (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da tožnica sam nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je izpodbijana dokončna odločba tožene stranke nezakonita, ker tožena stranka ni upoštevala 5. odstavka Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), ki med drugim določa, da se ne glede na 3. odstavek 65. člena ZUTD, odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila ne odpravi, če tudi po enem letu od uvedbe postopka za prisilno izvršitev sodbe, ta še ni izvršena. Sodišče prve stopnje je razlagalo sicer jasno določbo 5. odstavka 65. člena ZUTD v nasprotju z njeno vsebino in prekoračilo okvir jezikovne razlage. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se 5. odstavek 65. člena ZUTD nanaša na tiste zavarovance, ki pravnomočne sodbe iz delovnega razmerja ne bodo mogli realizirati. Zaključilo je, da je bistvo citirane določbe, da se pravica do denarnega nadomestila vzame samo tistim, ki sodbo iz delovnega spora realizirajo in tako dobijo za isto obdobje dvojno plačilo. Navaja, da delodajalec pravnomočne in izvršljive sodbe iz delovnega razmerja ni izvršil v paricijskem roku, zato je 30. 12. 2009 vložila predlog za izvršbo za izvršitev sodbe iz delovnega razmerja. Izvršilno sodišče je 2. 3. 2010 izdalo sklep o izvršbi opr. št. 0814 In 66/2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv šele 23. 3. 2011, zaradi vložitve pravnih sredstev s strani sindikata A. in predloga za odlog izvršbe. Sklep o izvršbi se je začel izvrševati šele v aprilu 2011, v katerem se je izvršil večji del obveznosti po sklepu o izvršbi, preostali del pa v juniju oziroma juliju 2011. Enoletni rok od uvedbe postopka za prisilno izvršitev sodbe se je iztekel, ko še vedno ni bila izvršena pravnomočna in izvršljiva sodba iz delovnega spora. Tožnica je storila vse, da bi prišlo do takojšnje realizacije, večkrat je pozvala izvršilno sodišče, da čim prej izda sklep o izvršbi in odloči o ugovoru delodajalca ter o predlogu delodajalca za odlog izvršbe. Dokazila o navedenem je predložila v predmetnem socialnem sporu, vendar jih sodišče ni upoštevalo, ker jih je, zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tj. 65. člena ZUTD), štelo za nepomembne. Poudarja, da je razlog za okoliščino, da do realizacije sodbe ni prišlo v roku enega leta od uvedbe postopka prisilne izterjave, predvsem na strani delodajalca. Dolžnost delodajalca je bila, da izpolni sodbo v paricijskem roku. Poleg tega je delodajalec vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, pritožbo in predlog za odlog izvršbe, kar je odložilo realizacijo sodbe delovnega sodišča. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 65. člena ZUTD ugoditi tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na 3. odstavek 65. člena ZUTD in 140. člen ZUTD, ki ureja vračilo denarnega nadomestila. Meni, da sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo 3. odstavka 65. člena ZUTD. Vztraja pri materialnih stališčih kot jih je podala že v odgovoru na tožbo. Pridružuje se stališču, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v 8., 9. in 10. točki obrazložitve sodbe. Meni, da je bistvo določbe 5. odstavka 65. člena ZUTD v tem, da se pravica do denarnega nadomestila vzame samo tistim, ki sodbo iz delovnega razmerja realizirajo in tako dobijo za isto obdobje dvojno plačilo. Drugačno razumevanje citirane določbe bi pomenilo očitno zlorabo zakona, saj bi na tak način oseba prejela dvojno plačilo za isto obdobje. Ker je bila sodba iz delovnega spora ob izdaji odločbe zavoda za zaposlovanje realizirana, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na 3. odstavek 65. člena ZUTD. Da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti 3. odstavek ZUTD potrjuje tudi 2. odstavek 54. člena ZUTD, ki določa da v primeru, ko oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, določenih v ZUTD, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v ZUTD navedena pred drugimi. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pa je, glede na 1. alineo 1. odstavka 65. člena ZUTD, okoliščina na podlagi katere zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila. Dejstvo, da je tožnica pridobila pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi prenehanja zaposlitve pri družbi B. d.o.o. in ne pri sindikatu A., na pravilnost odločitve ne vpliva.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 10. 2011. Z navedeno odločbo je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) med drugim odločil, da se odpravi odločba, s katero je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o urejanju trga dela, ki je veljal v času odločanja tožene stranke (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZUTD). Citirani zakon v 3. odstavku 65. člena določa, da se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Določba 5. odstavka 65. člena ZUTD pa predvideva izjemo, in sicer določa, da se ne glede na 3. odstavek 65. člena ZUTD odločba o priznanju denarnega nadomestila ne odpravi, če je zavarovanec v delovnem sporu uspel zoper delodajalca, ki je v postopku likvidacije ali stečaja po zakonu, ki ureja postopke zaradi insolventnosti, ali če tudi po enem letu od uvedbe postopka za prisilno izvršitev sodbe, ta še ni izvršena.

Iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je ZRSZ tožnici z odločbo št. ... z dne 1. 10. 2008 priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 18 mesecev za obdobje od 25. 9. 2006 do 24. 3. 2008 v mesečnem znesku 506,15 EUR. Navedeno pravico je tožnica pridobila po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas z družbo B. d.o.o. ZRSZ je z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2011 odpravil svojo odločbo z dne 1. 10. 2008 in tožničinemu delodajalcu sindikat A. (v nadaljevanju: sindikat A.) naložil, da mora vrniti znesek 9.249,43 EUR, ki je bil tožnici izplačan do dneva izdaje te odločbe iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka je pritožbo tožnice in delodajalca sindikat A. zavrnila z dokončno odločbo št. ... z dne 30. 12. 2011. Iz obrazložitve izhaja, da obstajajo pogoji za odpravo odločbe z dne 1. 10. 2008 v skladu s 3. odstavkom 65. člena ZUTD. Tožena stranka je zavzela stališče, da je potrebno, določilo 3. odstavka 65. člena ZUTD razlagati tako, da teče enoletni rok za prisilno izvršitev sodbe od pravnomočnosti sklepa o izvršbi.

V obravnavani zadevi je ključno, da je delodajalec sindikat A. svoje obveznosti po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 2518/2008 z dne 4. 3. 2009 izpolnil. Navedeno med strankama ni sporno, tožnica je celo tekom sodnega postopka in v pritožbi navajala, da se je večji del obveznosti po sklepu o izvršbi izvršil v aprilu 2011, preostali del pa v juniju oziroma juliju 2011. Izpodbijana prvostopenjska upravna odločba z dne 19. 10. 2011 s katero je bilo odločeno, da se odločba ZRSZ z dne 1. 10. 2008, s katero je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odpravi, je bila izdana po izvršitvi sodbe opr. št. I Pd 2518/2008. Tožnica je torej dobila izplačilo razlike v plači za mesec avgust in september 2006 ter plače za obdobje od oktobra 2006 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja pri delodajalcu sindikat A., že pred izdajo izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe. Delodajalec jo je tudi pozval nazaj na delo, na delovno mesto sekretarke regijske organizacije sindikat A., C. in okolice, po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 1. 2003 (priloga A9). Pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica vsekakor ne more kot oseba v delovnem razmerju za isto obdobje, poleg plač hkrati obdržati še denarno nadomestilo za brezposelnost, ki je namenjeno brezposelnim osebam.

Na podlagi navedenega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se celotna določba 5. odstavka 65. člena ZUTD kot izjema, ki je namenjena zavarovancem, ki kljub uspehu v delovnem sporu zoper delodajalca zaradi določenih okoliščin ne bodo mogli realizirati svojih pravic, nanaša na tiste zavarovance, ki pravnomočne sodbe iz delovnega spora ne bodo mogli realizirati. Po letu dni je namreč že jasno, ali bo zavarovanec svojo sodbo lahko realiziral. V konkretnem primeru sploh ni sporno, da je bila sodba realizirana, tožnica pa želi z razlago, kakor jo podaja tudi v pritožbi, obiti namen zakonske norme. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključuje, da zakonodajalec ni imel namena, da bi zavarovanci, ki dobijo svojo terjatev v celoti plačano od svojega delodajalca, zaradi nekoliko kasnejšega poplačila, obdržali tudi denarno nadomestilo za brezposelnost, izplačano iz javnih sredstev.

Poleg tega je potrebno poudariti, da je določba 5. odstavka 65. člena ZUTD izjema od splošnega pravila iz 3. odstavka 65. člena ZUTD o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila v primeru naknadne izdaje pravnomočne sodbe o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Pravna pravila, ki uveljavljajo izjeme pa je potrebno že v temelju razlagati restriktivno.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojo razlago prekoračilo okvir jezikovne razlage citirane določbe ni utemeljen. V skladu s pravno teorijo kontekstno razumevanje namreč razorožuje ustaljeno jezikovno razlaganje kot samostojno metodo razlage, ki ima že sama zase in neodvisno od drugih metod pomen za razumevanje pravnih sporočil. Potrebno se je zavedati dometa jezikovne razlage oz. jo postaviti v širši kontekst, ki ob besedoslovnih, slovničnih in stilističnih značilnostih (pravilih) jezika upošteva celoto vidikov, ki sodoločajo razumevanje pravnih besedil (k čemur prispevajo zlasti teorija jezika v pravu, pravna semiotika, pravna logika in teorija argumentacije v pravu) (Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 489, 490).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.