Jedro

Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti.

Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za njegovo rešitev pri pristojnem organu že v teku, če glede na okoliščine primera spozna, da ga bo sam hitreje rešil. Tako rešeno predhodno vprašanje ima pravni učinek samo v zadevi izdaje izpodbijanega akta. Ker tožnica s tožbo izpodbija pravilnost odločitve Agencije o predhodnem vprašanju obstoja njene zapadle obveznosti do Agencije, rešitev tega vprašanja pomeni tudi predhodno vprašanje v tem upravnem sporu.

Po stališču upravnosodne prakse pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar. Materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in z Ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.S sklepom, št. 303-1-20/2017/7 z dne 19. 2. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), je Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (v nadaljevanju: Agencija ali toženka) zavrnila vlogo tožnice št. 303-1-20/2017/1 (1. točka izreka). Ugotovila je, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi svojega sklepa Agencija navaja, da je 4. 8. 2017 objavila javni razpis "..." in dne 26. 4. 2018 še njegovo spremembo (v nadaljevanju: Javni razpis). Tožnica je dne 12. 9. 2018 vlogo poslala na drugi rok javnega razpisa. Že s sklepom, št. 303-1-20/2017/6 z dne 29. 11. 2018 jo je zavrnila. Upravno sodišče je ta sklep s sodbo III U 326/2018 z dne 10. 1. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek zaradi pomanjkljive obrazložitve sklepa.

3.Ob ponovnem obravnavanju vloge je komisija, imenovana s sklepom o začetku postopka javnega razpisa dne 25. 4. 2007 in s sklepom o spremembi tega sklepa z dne 4. 7. 2019 (v nadaljevanju: komisija) ugotovila, da je vloga tožnice pravočasna, pravilno označena, oddana v zaprti pisemski ovojnici in formalno popolna. Ob preverjanju vloge tožnice po določbah petega odstavka 12. točke Javnega razpisa je komisija ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje splošnega pogoja za prijavitelje iz četrte alineje 4. 1. točke Javnega razpisa, ki zahteva, da samostojni prijavitelji/vodilni konzorcijski partnerji/konzorcijski partnerji nimajo neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti do posredniškega organa in izvajalskih organov posredniškega organa (Slovenski podjetniški sklad, Agencija, Slovenski regionalno razvojni sklad) v višini 50,00 EUR ali več na dan oddaje vloge pa vse do sklenitve pogodbe o sofinanciranju iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev, pri čemer ni pogoj, da bi bile te že ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Na podlagi pridobljenih podatkov je komisija ugotovila, da tožnica na dan 12. 9. 2018 ni izpolnjevala tega pogoja več, saj je imela na ta dan neporavnane zapadle finančne obveznosti do Agencije v višini 665.371,04 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz tega naslova je bila med tožnico in Agencijo na dan oddaje tožničine vloge na Javni razpis še vedno v teku pravda za vračilo izplačanih sredstev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožnice, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 1070/2016 in pred Višjim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Cp 1837/2018. V nadaljevanju Agencija pojasnjuje, da neporavnane zapadle finančne obveznosti tožnice do nje izhajajo iz pisnega odstopa Agencije z dne 4. 1. 2016 od Pogodbe št. 57/2009 o sofinanciranju dela upravičenih stroškov (v nadaljevanju: pogodba 57/2009), sklenjene 3. 8. 2009, in od Pogodbe št. 58/2009 o sofinanciranju dela upravičenih stroškov (v nadaljevanju: pogodba 58/2009), sklenjene dne 3. 8. 2009, ter hkratne pisne zahteve Agencije po vračilu že izplačanih sredstev po teh pogodbah z zamudnimi obrestmi. Podrobneje opisuje tožničine kršitve teh pogodb in dogovorjene posledice.

4.Agencija navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo I P 1070/2016 z dne 26. 4. 2011 zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo 665.372,04 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zoper to sodbo je vložila pritožbo, o kateri do 12. 9. 2018, to je do oddaje tožničine vloge na obravnavani Javni razpis, še ni bilo odločeno. S sodbo I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019 je Višje sodišče v Ljubljani njeni pritožbi ugodilo in odločilo, da ji mora tožnica plačati 665.372,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2009 ter stroške sodnega postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Dor 305/2019 z dne 25. 7. 2019 zavrnilo predlog tožnice za dopustitev revizije.

5.Agencija v nadaljevanju izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da je 14. 2. 2020 ponovno obravnavala tožničino vlogo in ugotovila, da je tožnica imela še vedno neporavnane zapadle finančne obveznosti do nje v višini 665.372,04 EUR z zamudnimi obrestmi kot na dan oddaje vloge, in zaključila, da tožnica ne izpolnjuje splošnega pogoja za prijavitelje iz četrte alineje 4. 1. Javnega razpisa.

6.Prav tako je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje tudi splošnega pogoja iz šeste alineje, 4.1. točke Javnega razpisa, ki zahteva, da pri že sklenjenih pogodbah o sofinanciranju med samostojnim prijaviteljem/vodilnim konzorcijskim partnerjem/konzorcijskim partnerjem in posredniškim organom oziroma izvajalskimi organi posredniškega organa (Slovenski podjetniški sklad, Agencija, Slovenski regionalno razvojni sklad) niso bile ugotovljene hujše nepravilnosti pri porabi javnih sredstev in izpolnjevanju ključnih pogodbenih obveznosti, zaradi česar je posredniški organ oziroma izvajalski organ odstopil od pogodbe o sofinanciranju, od odstopa pa še ni preteklo pet let. V zvezi s tem se Agencija sklicuje na predhodno obrazložitev izpodbijanega sklepa ter poudarja, da sta bili dve ključni obveznosti tožnice iz pogodb 57/2009 in 57/2008 izvedba projektov ter ustvaritev določenega števila novih delovnih mest, teh pa tožnica ni izpolnila. Ker so bile pri omenjenih pogodbah ugotovljene hujše nepravilnosti pri izpolnjevanju ključnih pogodbenih obveznosti, je odločila, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa.

Tožbene navedbe

7.Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter odloči, da se sprejme in odobri njena vloga z evidenčno številko 303 - 1 - 20/2017/1. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj sodišče toženki naloži povrnitev njenih stroškov tega upravnega spora.

8.Tožnica trdi, da je izpodbijani sklep nezakonit zaradi formalnih kot vsebinskih pomanjkljivosti. Poudarja, da razpisni pogoji ne morejo biti poljubni, saj toženka ni oseba zasebnega, temveč javnega prava, ki preko javnega razpisa razdeljuje javna sredstva. Pri svojem delovanju in razdeljevanju javnih sredstev je vezana na Zakon o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju: ZPOP-1) in mora slediti namenu in ciljem tega zakona. Pogoji za sodelovanje na javnem razpisu ne smejo biti diskriminatorni, saj bi bilo to v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Ti pogoji pa niso vezani le na formalno prepoved diskriminacije, temveč morajo biti tudi vsebinsko smiselni oziroma upravičeni, sicer se lahko prek njih nedopustno manipulira pri izboru upravičenih prijaviteljev. Tožnica se sklicuje na 2. člen ZPOP-1 in v njem navedene cilje, katerim mora javni razpis slediti in jih ne sme obiti. Pogoji, ki so določeni v nasprotju s konkretnimi zakonskimi cilji, so nezakoniti in jih posledično ni mogoče upoštevati. Po mnenju tožnice je nezakonit splošni pogoj iz javnega razpisa, po katerem do javnih sredstev ni upravičen tisti, ki ima do Agencije dolg, ki presega 50,00 EUR, pri čemer ni nujno, da bi bil ta dolg ugotovljen s pravnomočno odločbo. Tožnica sprašuje, kateremu od naštetih zakonskih ciljev služi ta pogoj oziroma v kakšnem smislu bi prijavitelj, ki ima dolg večji od 50,00 EUR, te cilje težje dosegel od tistega, ki dolga nima. Ker ta pogoj nima nobene zveze z uresničitvijo zakonskih ciljev, je po mnenju tožnice arbitraren in nezakonit. Z njim Agencija ne zagotavlja boljše ali slabše primernosti kandidata za gospodarsko učinkovito in družbeno koristno porabo javnih sredstev, temveč služi izključno zaščiti Agencije, ki razpisni pogoj zlorabi za izboljšanje svojega položaja pri izterjavi terjatev, ki z razpisom nimajo povezave. Ob tem, ko mora druga pravna oseba svoje terjatve izterjati po sodni poti, je Agenciji omogočeno, da s takšnim pogojem izsiljuje dodelitev javnih sredstev. Pri tem se monopolno zaščiti še tako, da ne potrebuje niti pravnomočno dokazati obstoja dolga. Tudi višina dolga na več kot 50,00 EUR je določena arbitrarno, saj je ta znesek nemogoče povezati z likvidnostjo Agencije in niti posredno ni mogoče utemeljiti, da ta kriterij poravnanih dolgov služi delovanju Agencije in posredno uresničevanju ciljev ZPOP-1. Ker izpodbijani sklep po prepričanju tožnice temelji na nezakonitem pogoju za prijavitelje, je nezakonit.

9.Tožnica v nadaljevanju navaja, da ima do toženke poravnane vse finančne obveznosti. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1070/2016 z dne 18. 4. 2018 je bil zahtevek Agencije za vrnitev sredstev zavrnjen. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019 je bila sodba prvostopenjskega sodišča spremenjena tako, da je bilo tožbenemu zahtevku Agencije v celoti ugodeno. Vendar pa je tožnica, kot pojasnjuje v tožbi, to sodbo izpodbijala z izrednimi pravnimi sredstvi ter vložitvijo ustavne pritožbe. O slednji v času vložitve tožbe še ni bilo odločeno, zato predlaga, da sodišče postopek prekine do odločitve Ustavnega sodišča.

10.Tožnica trdi, da je izpodbijani sklep vsebinsko neutemeljen tudi v delu, kjer se sklicuje na šesto alinejo 1. odstavka 4.1. točke Javnega razpisa. Navaja, da je izpolnila svoje obveznosti po obeh pogodbah o sofinanciranju 57/2009 in 58/2009 in ni storila nobene hujše kršitve teh pogodb. Trdi, da Upravno sodišče ni vezano na odločbe pravdnih sodišč, še posebej ne tistih, ki kršijo Ustavo. Upravno sodišče si mora ustvariti svoje mnenje in samo ugotoviti relevantno dejansko in pravno stanje. Preveriti mora sklepčnost in morebitno protislovnost vsebinske utemeljitve izpodbijanega sklepa, saj protislovnost utemeljitve predstavlja formalni kriterij z vidika očitka arbitrarnosti in kršitve 14. in 22. člena Ustave ter 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). V nadaljevanju tožnica obširneje pojasnjuje svoje obveznosti iz pogodb 57/2009 in 58/2009 in navaja, da je Agencija očitno napačno razlagala njuna določila in napačno ugotovila dejansko stanje glede kršitve teh pogodbenih določil, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Po mnenju tožnice pri tem ne gre le za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja v ožjem pomenu, temveč za konsistentnost obrazložitve upravne odločbe, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti in je pomembna z vidika 22. člena Ustave. Tudi očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje lahko predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009.

11.Tožnica dalje navaja, da je njena vloga po vsebinski plati zadostovala za pridobitev pravice do sofinanciranja na Javnem razpisu. Prag financiranja za zahodno regijo je znašal 13,46 točk, pri čemer bi bila njena vloga ocenjena s 13,53 točkami. Če bi ji bilo priznano izpolnjevanje pogojev za sodelovanje na Javnem razpisu, bi pridobila pravico do sofinanciranja v višini 1.617.000,00 EUR. Prepričana je, da bi s svojim kvalitetno zastavljenim programom uspela pridobiti vsa razpoložljiva sredstva, za vsaj ta znesek pa je protipravno oškodovana. Dejansko je škoda mnogo višja, saj je utrpela tudi izgubo dobička. Projekt bi začela izvajati 1. 1. 2019. V posledici odločitve Agencije projekta ni mogla začeti izvajati 1. 1. 2019, kot je bilo predvideno. Ker z njim zamuja že skoraj leto in pol, je prišlo do izgube dobička skoraj v višini 2.800.000 EUR.

12.Tožnica predlaga, da sodišče samo odloči o zadevi po vsebini, saj ima za to dovolj podatkov. Agencija bi po tožničinem predvidevanju v primeru odprave izpodbijanega sklepa in vrnitve zadeve v ponovni postopek še naprej vztrajala pri vsebinsko isti nezakoniti odločitvi.

Nadaljnji potek upravnega spora

13.Toženka je sodišču dostavila spise obravnavane zadeve ter podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

14.V odgovoru na tožbo prereka tožničine trditve, da so pogoji Javnega razpisa nezakoniti, ker so v nasprotju s konkretnimi zakonskimi cilji. Pojasnjuje, da je postopek vodila po ZPOP-1 ob smiselni uporabi ZUP. Skladno s sodno prakso gre za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem ne gre za odločanje o pravici tožnice, temveč za javnopravno stvar. Bistvo sodelovanja na javnih razpisih je, da vsi prijavitelji sodelujejo pod enakimi, vnaprej znanimi in opredeljenimi pogoji, ki se ne spreminjajo. S podpisom izjave na obrazcu 2A: Izjava samostojnega prijavitelja pa je tožnica izrecno pristala in sprejela tudi pogoj poravnanih obveznosti in izpolnjevanja obveznosti. Ob tem ni podala nobenih očitkov ali pripomb o nezakonitosti razpisnih pogojev.

15.Toženka prereka trditve tožnice, da ima poravnane vse finančne obveznosti do nje. Pogoj poravnanih obveznosti je jasen in razumljiv, in njej je prepuščeno, kako bo izpolnjevanje tega pogoja ugotovljeno. Meni, da ji v okviru ugotavljanja izpolnjevanja tega razpisnega pogoja ni treba čakati na pravnomočno sodbo pristojnega sodišča v primeru spora med njo, državo in prijaviteljem. Po njenem stališču je pri presoji vprašanja, ali obstajajo neplačane zapadle obveznosti prijaviteljev omejena le na ugotavljanje obstoja terjatve, tj. obstoja neporavnanih obveznosti tožnice, ne more pa se pri tem spuščati v vsebino pravnega razmerja. Opozarja, da je njena terjatev do tožnice pravnomočno ugotovljena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019. Predlog tožnice za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče s sklepom II Dor 305/2019 z dne 25. 7. 2017 zavrnilo. Naslovno sodišče pa je na tako pravnomočno sodbo vezano, vse dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Prav tako po njenem mnenju v zvezi z nerešeno ustavno pritožbo ni mogoče govoriti o predhodnem vprašanju v smislu določb 47. do 50. člena ZUS-1, saj je o zadevi že pravnomočno odločeno. Toženka zato nasprotuje predlogu tožnice za prekinitev tega upravnega spora do odločitve Ustavnega sodišča o tožničini ustavni pritožbi.

16.Trdi, da obravnavana pogoja javnega razpisa nista diskriminatorna, saj zasledujeta z vidika javnega interesa upravičen in dopusten cilj. Namen razpisnih pogojev je, da se nepovratna denarna sredstva ne dodeljujejo subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev. Razpisovalec poleg pogojev, ki so nujni z vidika pravnih podlag in vsebine samega javnega razpisa, določi tudi pogoje, s katerimi zagotavlja zasledovanje javnega interesa in gospodarno porabo javnih sredstev, predvsem pa prepreči morebitne zlorabe, ki se jih poslužujejo nekateri prijavitelji. Določitev takih pogojev je zagotovo v javnem interesu in v skladu z namenom Javnega razpisa. Če bi tožnici dodelila pravico do sredstev iz javnega razpisa, potem bi šlo za odločitev mimo razpisnih pogojev in za diskriminatorno obravnavo prijaviteljev. Ob tem se toženka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 509/2017 z dne 2. 10. 2018.

17.Toženka zanika trditve tožnice, da je izpolnila obveznosti po obeh pogodbah o sofinanciranju in da ni storila hujše kršitve teh pogodb. V zvezi s tem se ponovno sklicuje na pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019. V nadaljevanju povzema dejansko stanje, kot ga je v tej sodbi ugotovilo sodišče.

18.Kot neutemeljen opredeljuje zahtevek tožnice za spremembo izpodbijanega sklepa. V skladu z 28. členom ZPOP-1 opravi ocenjevanje komisija, sodišče pa ne more nadomestiti odločanja te komisije in ne more vloge tožnice oceniti samo. Toženka zavrača navedbe tožnice, da ji bo z vrnitvijo zadeve v ponovni postopek nastala težko popravljiva škoda ter se v zvezi s tem sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča I Up 229/2015 z dne 15. 10. 2015 in I Up 120/2013 z dne 10. 4. 2013.

19.V vlogi z dne 3. 8. 2020 je tožnica navedla, da toženka izkazuje nerazumevanje problema tega sodnega spora, ki ni v tem, da bi bila njena vloga napačno vrednotena, pač pa v tem, da ji je s svojo nezakonito in neustavno odločitvijo odrekla že samo sodelovanje na javnem razpisu. Gre torej za vprašanje formalnih pogojev za sodelovanje, ki so lahko predmet sodne presoje. Ni dovolj, da so pogoji sodelovanja za vse enaki, pač pa tudi ne smejo biti diskriminatorni. Za vsako razlikovanje mora obstajati zakonit in upravičen razlog, sicer je razlikovanje oziroma razmejevanje tistih, ki smejo sodelovati na javnem razpisu, protiustavno in arbitrarno. Po mnenju tožnice je tak diskriminatoren, čeprav za vse enak pogoj, da mora družba, ki se prijavlja na javni razpis, imeti poravnane vse obveznosti do Agencije. Tožnica poudarja, da toženka v odgovoru na tožbo ni ponudila nobenega pojasnila o tem, na kakšen način opravičuje pogoj, da lahko na javnem razpisu sodeluje le oseba, ki do nje nima dolga, večjega od 50,00 EUR. Toženkine navedbe, da s tem pogojem zagotavlja javni interes in gospodarsko porabo javnih sredstev ter preprečuje morebitne zlorabe, tožnica označuje kot premalo konkretizirane in nejasne. S takšnim pogojem po mnenju tožnice Agencija ne zagotavlja boljše ali slabše primernosti kandidata za gospodarsko učinkovito in družbeno koristno porabo javnih sredstev. Temveč ta pogoj služi izključno zaščiti Agencije. Vztraja pri stališču, da ima do agencije poravnane vse dolgove in da bo to dokazala v postopku pred Ustavnim sodiščem in po potrebi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

20.Meni, da je nerazumljivo stališče toženke, da je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja poravnanih obveznosti omejena le na ugotovitev obstoja neporavnanih obveznosti, ne more pa se spuščati v vsebino pravnega razmerja. Vprašanje obstoja neporavnanih obveznosti je odvisno ravno od vsebine pravnega razmerja. Iz navedenega tožnica zaključuje, da za izločitev kandidata iz sodelovanja na Javnem razpisu zadostuje, da Agencija v svojih knjigah beleži dolg. Zato je njeno ravnanje nujno arbitrarno. Po mnenju tožnice je problematičen pogoj, po katerem se sme kandidata izločiti iz sodelovanja na razpisu že če, kot pravi toženka, obstaja dvom o njegovi zanesljivosti.

21.V vlogi z dne 15. 9. 2020 je tudi toženka podala dodatne navedbe. Pojasnjuje, da je bil pogoj poravnanih obveznosti oblikovan na podlagi preteklih izkušenj izvajanja javnih razpisov. Dolžnost razpisovalca je, da določi takšne razpisne pogoje, ki zagotavljajo enako obravnavo vseh prijaviteljev in možnost za pridobitev sredstev prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Obenem se s tem pogojem preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu. Namen razpisnega pogoja poravnanih obveznosti do Republike Slovenije je v tem, da se nepovratna sredstva ne dodeljujejo subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti do države, določitev takega pogoja pa je zagotovo v javnem interesu in v skladu z namenom javnega razpisa. Pogoj je določen tako, da če obstaja dvom o zanesljivosti prijavitelja, se mu sredstev ne dodeli.

22.Javni interesi terjajo, da se javna sredstva racionalno in gospodarno porabljajo, da se uresničuje načelo zaupanja javnosti, podpira finančna disciplina, zagotavlja upoštevanje zakonskih in pogodbenih obveznosti, itd. Po mnenju toženke je bila tožnica obravnavana kot ostali prijavitelji skladno z razpisnimi pogoji. Po njenem mnenju Agencija, ki odloča o vlogah na javnem razpisu, ni pristojna za odločanje oziroma razsojanje o obstoju terjatev. S predmetno tožbo želi tožnica doseči, da bi naslovno sodišče ugotovilo neobstoj njenega dolga do države, kljub temu, da je bil ta dolg že pravnomočno ugotovljen. Tožba v tem upravnem sporu ne vpliva na obstoj terjatve oziroma tožničinega dolga. Meni, da pogoj iz četrte alineje razpisa 4. 1. točke Javnega razpisa ni v neskladju z zakonom ali Ustavo, pri izdaji izpodbijanega sklepa pa ni nepravilno uporabila določb Javnega razpisa. Zahteva po izpolnjevanju obveznosti do države je dopusten razpisni pogoj. Logika razpisnega pogoja je povsem tehtna, logična in prepričljiva - iz postopka za pridobivanje javnih sredstev je treba izločiti neplačnike obveznosti, ki jih imajo subjekti do države oziroma posredniškega organa in izvajalskih organov posredniškega organa. Sama je dolžna skrbeti za javna sredstva, njihovo zakonito, gospodarno in transparentno rabo in s tem zaščititi javni interes.

23.Toženka poudarja, da če bi bil pogoj poravnanih obveznosti izpolnjen le v primeru obstoja obveznosti do države, ki je ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom, bi lahko sredstva pridobivali subjekti, ki so nezanesljivi v pogodbenih razmerjih z državo, ker imajo neporavnane obveznosti do nje, in ki so nagnjeni k nespoštovanju in izigravanju predpisov, ter se poravnavanju svojih obveznosti in plačilu vehementno izogibajo. Pogoj poravnanih obveznosti je po njenem stališču zakonit. O obstoju obveznosti do posredniškega organa oziroma njegovih izvajalskih organov kot o predhodnem vprašanju odloča organ, ki izvaja javni razpis. Prav tako je ta pogoj po prepričanju toženke ustaven, saj pravica do sodnega varstva prijaviteljev zaradi tega pogoja ni v ničemer okrnjena in je skladna z načelom sorazmernosti.

24.Cilj, ki ga skuša s pogojem poravnanih obveznosti doseči, tj. da se javna sredstva ne dodeljujejo subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti do države, je po mnenju Agencije nedvomno zakonit, legitimen, upravičen in ustavno dopusten, saj skuša preprečevati plačilno nedisciplino in spodbuja prostovoljno izpolnjevanje obveznosti zasebnih subjektov. Prav tako je primeren za dosego zasledovanega cilja, saj tega ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Ta pogoj pa je tudi proporcionalen. Število prijaviteljev, ki so imeli nepravnomočne, neporavnane obveznosti do države, je zanemarljivo, koristi tega cilja, ki ga zasleduje s pogojem poravnanih obveznosti, pa so bistveno večje. Toženka se sklicuje še na sodno prakso Upravnega sodišča v sodbah IV U 152/2017 z dne 14. 11. 2019 in I U 509/2017 z dne 2. 10. 2018.

25.V vlogi z dne 28. 9. 2020 tožnica navaja, da četudi je plačilna disciplina lahko legitimen cilj, se s tem ne strinja že zato, ker nima nobene zakonske osnove. Namen podelitve državne pomoči podjetjem je v spodbujanju podjetništva, razvoja, dodatnih zaposlitev, ni pa državna pomoč sredstvo za izterjavo. Po njenem mnenju je neupravičen in nezakonit razpisni pogoj, po katerem se javna sredstva ne podeljujejo tistim subjektom, ki bodo v največji meri uresničili cilj javnega razpisa, tj. razvoj gospodarstva, podjetništva, ustvarjanje novih zaposlitev, temveč tistim, ki z državo niso v sporu, četudi bodo cilje uresničili v pol manjšem obsegu. Izboljšanje lastnega položaja pri izterjavi svojih terjatev pa bi lahko Agencija dosegla, kar tudi počne, s potrebnimi varovalkami v pogodbi, kot je na primer plačilo po opravljeni storitvi. Tudi zato, ker morebitnih dolgov ni mogoče ugotoviti po sodni poti dovolj hitro, pogoji poravnanih obveznosti v javnih razpisih po mnenju tožnice nimajo kaj iskati. Za to tudi ni nobene potrebe, saj lahko Agencija svoje terjatve izterja po sodni poti.

26.Toženka v vlogi z dne 7. 10. 2020 opozarja na pogoj iz 75. člena Zakona o javnem naročanju, ki tudi postavlja prag 50,00 EUR. Po njenem stališču je pri presoji pogojev za sodelovanje na javnih razpisih, ki se izvajajo na podlagi ZPOP-1, poleg pogojev, ki so ozko oziroma neposredno povezani s cilji tega zakona vselej dopustno določiti tudi pogoje, ki zasledujejo širši javni interes in so s ciljem tega zakona povezani le posredno. Če je tožnica menila, da je s pogojem neporavnanih obveznosti kaj narobe, bi morala to izpostaviti že prej.

27.V vlogi z dne 27. 3. 2024 tožnica dodatno navaja, da če ni potrebno slediti zakonsko določenim ciljem in je mogoče dopustiti zasledovanje še drugih ciljev, ki so v splošnem javnem interesu, potem sme Agencija sama prosto vnašati cilje, ki so po njeni lastni presoji pomembni. Agencija lahko pri tem ravna arbitrarno in z razpisnimi pogoji favorizira posameznega kandidata pod pretvezo, da zasleduje splošni interes, ki ga je postavila kar sama. Trdi, da toženka zmotno razume zakonski okvir kot priporočilo, kot minimum pogojev in ne kot okvir oziroma maksimum, ki ga ne sme preseči. Tako kot pri vsakem javnem pooblastilu velja tudi pri pooblastilu za razpolaganje z javnimi sredstvi načelo zakonitosti, zato mora javna oseba slediti zakonskemu okviru, znotraj katerega je pooblastilo dano. Meni, da je primerjava s 75. členom Zakona o javnem naročanju neustrezna, ker se nanaša zgolj na davčni dolg.

28.Toženka je v vlogi z dne 19. 4. 2024 še pojasnila, da je bila primorana zaradi izterjave terjatve iz izvršilnega naslova sprožiti izvršilni postopek zoper tožnico. Do poplačila njenih obveznosti je prišlo šele na podlagi sklepa o izvršbi pristojnega okrajnega sodišča dne 13. 3. 2024 in 18. 3. 2024.

Glavna obravnava

29.Sodišče je dne 25. 4. 2025 opravilo glavno obravnavo v prisotnosti pooblaščenca tožnice odvetnika A. A. in pooblaščenke toženke odvetnice B. B. Stranki sta na glavni obravnavi izjavili, da sta seznanjeni z vsebino listin, ki so v upravnem in sodnem spisu.

30.Tožnica je v zvezi z navedbami toženke, da je svoje obveznosti poplačala šele na podlagi sklepa o izvršbi, pojasnila, da toženka pred vložitvijo predloga za izvršbo ni upoštevala sklepa o prisilni poravnavi, ki je njeno obveznost omejil na določen odstotni delež, v predlogu za izvršbo pa je bilo to nato upoštevano.

31.Kljub temu, da se je v vmesnem času sodno pokazalo, da je dejansko imela dolg do toženke, je tožnica na glavni obravnavi vztrajala pri stališču, da je pogoj poravnanih obveznosti nezakonit in neustaven. Dodatno je opozorila na dvoje, in sicer, da je namen podelitve državne pomoči podjetjem v konkretnem primeru obsegal spodbujanje podjetništva in razvoja, zaradi česar bi toženka morala postavljati razpisne pogoje znotraj tega zakonskega cilja, in da ne drži stališče, da ima lahko pri tem povsem proste roke. Stališče, da se na razpis ne more prijaviti subjekt, ki do toženke izkazuje dolg, četudi je sicer sposoben izpolniti namen zakona, ne bi smel biti dopusten, saj omogoča izigravanje pri podeljevanju javnih sredstev. Še posebej na to po mnenju tožnice nakazuje pogoj, da višina dolga ne sme presegati niti 50,00 EUR. Gre za tako nizek znesek, ki ne zagotavlja likvidnosti toženke, niti morebitnega cilja po gospodarnem razpolaganju z javnimi sredstvi.

32.Toženka je navedbe tožnice glede višine poplačila prerekala, ker niso relevantne za rešitev predmetnega spora. Opozorila je na dejstvo, da je tožnica imela na dan oddaje vloge neporavnana sredstva do države v znatni višini, kar je bilo kasneje tudi pravnomočno ugotovljeno. Glede pogoja, da mora imeti prijavitelj poravnane obveznosti, je ponovno poudarila, da je skladen z Ustavo in zakonom, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Poleg ciljev povezanih s podjetništvom je treba po mnenju toženke zasledovati tudi cilje, ki so v širšem splošnem javnem interesu in da se gospodarno ravna z državnimi sredstvi, predvsem pa prepreči morebitne zlorabe. Če obstaja dvom o zanesljivosti prijavitelja, se mu sredstev ne dodeli. Tudi pogoj, da višina dolga ne sme presegati 50,00 EUR, je po sodni praksi ustaven, ne glede na višino zneska.

33.Tožnica je poudarila, da mora pri oceni zakonitosti razpisnega pogoja sodišče presojati razpisni pogoj tako, kot je zapisan v razpisu, v konkretnem primeru to pomeni, da ne sme obstajati dolg prijavitelja, ki presega 50,00 EUR. Nepomembno je zato vprašanje, kolikšen dolg je imela sama, saj ni pristojnost sodišča, da bi morebitni nezakonit pogoj, ki po višini ne bi bil primeren, samo nadomestilo z dovolj visokim zneskom. Razpisni pogoj je treba presojati in abstracto.

34.Toženka je odgovorila, da je po sodni praksi Upravnega sodišča dopusten celo strožji pogoj, in sicer da morajo imeti družbe poravnane obveznosti do države in ne le do posredniškega in izvajalskih organov, ter da razlog za zavrnitev prijave predstavlja dolg ne glede na njegovo vrednost. Na podlagi sklepanja z večjega na manjše, je v tem postopku sporni pogoj manj omejujoč in še toliko bolj utemeljen.

35.Sodišče je v dokaznem postopku prebralo vse listine v upravnem spisu ter listinske dokaze in druge listine na prilogah sodnega spisa od A2 do A5 ter od B2 do B7, B9 do B12 ter spis III U 326/2018. Navedbe in dokazi strank o tem, da so bile obveznosti tožnice do Agencije po izdaji izpodbijanega sklepa izterjane v postopku sodne izvršbe, za odločitev niso pomembne in nanjo ne morejo vplivati. Za presojo pravilnosti zaključka v izpodbijanem sklepu o tožničinem neizpolnjevanju pogoja iz četrte alineje 4.1. točke Javnega razpisa je ključen obstoj neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti tožnice do Agencije vsaj v višini 50,00 EUR že na dan oddaje njene vloge 12. 9. 2018 in v obdobju nadaljnjega teka postopka izdaje izpodbijanega sklepa.

Odločitev sodišča

K I. točki izreka:

36.Tožba ni utemeljena.

37.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je Agencija zavrnila vlogo tožnice z evidenčno številko 303-1-20/2017/1 (v nadaljevanju: tožničina vloga), s katero se je tožnica kot samostojna prijaviteljica prijavila na Javni razpis.

38.O vlogi tožnice je Agencija odločila že s sklepom, št. 303-1-20/2017/6 z dne 29. 11. 2018, s katerim je vlogo tožnice zavrnila. Zoper ta sklep je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je s sodbo III U 326/2018 z dne 10. 1. 2020 tožbi ugodilo, sklep Agencije z dne 29. 11. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek. Ugotovilo je, da toženka svoje odločitve o tem, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev iz četrte in šeste alineje 4. 1. točke Javnega razpisa, ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti.

39.Kot pravilno poudarja tožnica, je v tej zadevi sporna zakonitost in ustavna skladnost razpisnega pogoja, ne pa primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Po stališču upravnosodne prakse pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar. Materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev predstavlja javni razpis, v upravnem sporu pa se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in Ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Zahteva, da se bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014 ter sodbi I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013 in X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022).

40.Izpodbijani sklep temelji na zaključku, da tožnica ni izpolnjevala pogojev iz četrte in šeste alineje 4.1. Javnega razpisa. V 4. točki javnega razpisa z naslovom Splošni pogoji za kandidiranje je bilo določeno, da morajo vsi samostojni prijavitelji izpolnjevati vse pogoje Javnega razpisa. V 4.1. točki Javnega razpisa so bili določeni splošni pogoji za prijavitelje. Med njimi je bil v četrti alineji 4.1. točke določen pogoj, da samostojni prijavitelji nimajo neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti do posredniškega organa in izvajalskih organov posredniškega organa (Slovenski podjetniški sklad, Agencija, Slovenski regionalno razvojni sklad) v višini 50,00 EUR ali več na dan oddaje vloge pa vse do sklenitve pogodbe o sofinanciranju, iz naslova pogodb o sofinanciranju iz javnih sredstev, pri čemer ni pogoj, da bi bile le-te že ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. V šesti alineji 4.1. točke Javnega razpisa je bil določen pogoj, ki zahteva, da pri že sklenjenih pogodbah o sofinanciranju med samostojnim prijaviteljem in posredniškim organom oziroma izvajalskimi organi posredniškega organa (Slovenski podjetniški sklad, Agencija, Slovenski regionalno razvojni sklad) niso bile ugotovljene hujše nepravilnosti pri porabi javnih sredstev in izpolnjevanju ključnih pogodbenih obveznosti, zaradi česar je posredniški organ oziroma izvajalski organ odstopil od pogodbe o sofinanciranju, od odstopa pa še ni preteklo pet let. Za določitev razpisnih pogojev Agencijo pooblašča prvi odstavek 20. člena ZPOP-1, ki določa, da se proračunska sredstva države in sredstva iz namenskega premoženja javnega sklada za spodbujanje podjetništva za izvajanje nalog iz 7., 11. in 16. člena ZPOP-1 dodeljujejo na podlagi javnih razpisov in javnih pozivov, ki jih izvaja (poleg drugih) tudi Agencija. Prvi odstavek 22. člena ZPOP-1 pa v 4. točki določa, da mora objava javnega razpisa vsebovati tudi navedbo osnovnih pogojev za kandidiranje na javnem razpisu. Po četrtem odstavku 23. člena ZPOP-1 mora izvajalec razpisa pri pripravi razpisne dokumentacije upoštevati določila predpisov, ki urejajo splošni upravni postopek.

41.Sodišče ugotavlja, da je Agencija pravilno presodila, da v času vložitve tožničine vloge in vse do izdaje izpodbijanega sklepa tožnica ni izpolnjevala pogoja iz četrte alineje 4. 1. točke Javnega razpisa. Četudi toženka navaja, da je po njenem stališču pri presoji obstoja neplačanih zapadlih obveznosti prijaviteljev omejena le na ugotavljanje obstoja neporavnanih obveznosti prijavitelja, ne more pa se pri tem spuščati v vsebino pravnega razmerja, je v izpodbijanem sklepu (skladno z navodili Upravnega sodišča v sodbi III U 326/2018 z dne 10. 1. 2020) v resnici ugotavljala tudi obstoj pravnega razmerja med njo in tožnico. Kot na drugem mestu Agencija pravilno poudarja, je vprašanje obstoja tožničinih neporavnanih zapadlih finančnih obveznosti v višini vsaj 50,00 EUR do Agencije predhodno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti tožničine vloge. Brez rešitve tega vprašanja ne bi bilo mogoče rešiti zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča (prvi odstavek 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa pristojno sodišče o tem predhodnem vprašanju še ni pravnomočno razsodilo (tretji odstavek 147. člena ZUP) in ker ne gre za predhodno vprašanje, ki bi se nanašalo na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali glede katerega bi zakon drugače določal (prvi odstavek 148. člena ZUP), ga je lahko Agencija v postopku izdaje izpodbijanega sklepa rešila sama (150. člen ZUP). Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za njegovo rešitev pri pristojnem organu že v teku, če glede na okoliščine primera spozna, da ga bo sam hitreje rešil (prim. Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2018, str. 259). Tako rešeno predhodno vprašanje ima pravni učinek samo v zadevi izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 147. člena ZUP). V primeru, ko se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, ki pa ga je pristojni organ pozneje v bistvenih točkah rešil drugače, se skladno s četrto točko 260. člena ZUP postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi.

42.Ker tožnica s tožbo izpodbija pravilnost odločitve Agencije o predhodnem vprašanju obstoja njene zapadle obveznosti do Agencije, rešitev tega vprašanja pomeni tudi predhodno vprašanje v tem upravnem sporu (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije V Ips 4/2023 z dne 22. 8. 2023). Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v prvem odstavku 47. člena določa, da če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ.

43.Sodišče ugotavlja, da je bilo o obstoju zapadlih in neporavnanih finančnih obveznostih tožnice do Agencije že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019. Z njo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi Agencije in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici, ki je v omenjenem pravdnem postopku nastopala kot toženka, naložilo, da mora Agenciji plačati 665.372,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2009 ter stroške pravdnega postopka. Vrhovno sodišče je predlog tožnice za dopustitev revizije zoper to sodbo s sklepom II Dor 305/2019 z dne 25. 6. 2019 zavrnilo. S sklepom Up-1126/19 z dne 15. 12. 2021 je Ustavno sodišče odločilo, da se ustavna pritožba tožnice zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019 ne sprejme. Ob navedenem je brezpredmeten predlog tožnice, da sodišče ta upravni spor prekine do odločitve Ustavnega sodišča o njeni ustavni pritožbi.

44.Na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019 je sodišče v tem upravnem sporu vezano, saj je z njo predhodno vprašanje rešeno matičnem področju, nasprotne navedbe tožnice pa so neutemeljene. Iz ugotovitev v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019 izhaja, da sta bili bistveni obveznosti tožnice po pogodbah 57/2009 in 58/2009 dve, prva je bila izvedba investicijskega dela, druga pa ustvaritev 52 novih delovnih mest. Tožnica je prvo obveznost izpolnila, druge pa ne, saj v šestih letih od sklenitve pogodb ni ustvarila 52 novih delovnih mest. V omenjeni sodbi je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo tudi ugovor tožnice, da je dolžna vrniti le sorazmerni del prejetih sredstev. Izhajajoč iz določb 11. člena pogodb pa je zaključilo, da je tožnica, ki ni izkazala, koliko novih delovnih mest je ustvarila, dolžna vrniti vsa izplačana sredstva v skupni višini 665.372,04 EUR.

45.Sledeč navedenim ugotovitvam sodišče najprej ugotavlja, da je zmoten zaključek Agencije v izpodbijanem sklepu, da tožnica ni izpolnjevala pogoja iz šeste alineje 4. 1. točke Javnega razpisa. Iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1837/2018 z dne 6. 5. 2019 namreč ne izhaja, da je toženka (utemeljeno) odstopila od teh pogodb, pač pa da je sodišče v omenjeni sodbi obstoj tožničinih nezapadlih neporavnanih finančnih obveznosti utemeljilo prav na (tedaj še veljavnih) določbah (11. člena) teh pogodb. Posledično ni izpolnjen pogoj iz šeste alineje 4. 1. točke Javnega razpisa, ki udeležbe na Javnem razpisu ne omogoča tistim prijaviteljem, ki so zagrešili hujše nepravilnosti pri porabi javnih sredstev in izpolnjevanju ključnih pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je posredniški oziroma izvajalski organ odstopil od pogodbe o sofinanciranju. Kljub temu po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj za njeno zavrnitev zadostuje pravilen zaključek v izpodbijanem sklepu, da tožnica ni izpolnjevala pogoja iz četrte alineje 4.1. točke Javnega razpisa.

46.V zvezi z obširnimi navedbami tožnice o ustavni in zakonski neskladnosti pogoja iz četrte alineje 4. 1. točke Javnega razpisa sodišče poudarja, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022 zavzelo stališče, da je pri dodeljevanju javnih sredstev treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in da se zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je država dolžna skrbeti za javna sredstva, eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev.

47.Sledeč temu stališču je tudi po presoji sodišča v tej zadevi, pogoj, določen v 4.1. točki Javnega razpisa, določen v interesu, da se javna sredstva racionalno in gospodarno uporabljajo in da se zato iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju povzetega stališča Vrhovnega sodišča tožnica nezakonitost pogoja iz 4. 1. ne more uspešno utemeljiti z zatrjevanji, da je ta pogoj neskladen z nameni ZPOP-1, opredeljenimi v njegovem 2. členu. Ta pogoj po presoji sodišča tudi ne krši pravice enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, saj je njegovo merilo ločevanja razumno in dopustno. Iz navedene sodne prakse tudi ne izhaja, da je za zakonitost pogoja poravnanih obveznosti potrebno določiti prag najnižje nezapadle obveznosti prijavitelja do Agencije, zato si tožnica neutemeljeno prizadeva utemeljiti neupoštevnost pogoja iz četrte alineje 4.1. točke Javnega razpisa iz razloga, ker ta višino neporavnanih zapadlih obveznosti določa na znesek vsaj 50,00 EUR.

48.Sodišče ni prezrlo, da je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022 presodilo, da je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pogoj za sodelovanje na razpisu, da "ne teče pravda med ministrstvom ali agencijo in podjetjem v zvezi s prijavo na katerikoli javni razpis ali v zvezi z izvajanjem katerekoli pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, zaradi neupravičene uporabe sredstev, do pravnomočne odločitve sodišča". Po presoji Vrhovnega sodišča za ta pogoj ni razumnega razloga tudi, če bi bil omejen na prijavitelje, ki so toženci, torej stranke zoper katere je vložena tožba. Samo vložena tožba zoper prijavitelja namreč ni razumen razlog za izločitev prijavitelja od sodelovanja na Javnem razpisu, saj bo o njej moralo odločiti za to pristojno neodvisno sodišče. Sporni kriterij temelji na domnevi, da že zgolj vložena tožba glede tega, ali so bila javna sredstva, pridobljena na podlagi javnega razpisa, upravičeno uporabljena ali ne pomeni njihovo neupravičeno uporabo. To pomeni, da na razpisu ne morejo sodelovati tudi tisti, zoper katere je tožbo vložila država in bi bilo kasneje pravnomočno ugotovljeno, da so ravnali v skladu z razpisom, da so sredstva porabili v skladu z namenom razpisa in pod pogoji razpisa. Tem pa nedvomno ni mogoče očitati nepoštenega ravnanja ali oškodovanja državnega proračuna, ki naj bi bilo sicer s spornim pogojem sankcionirano.

49.Sodišče poudarja, da za sodelovanje na obravnavnem Javnem razpisu tak pogoj ni bil določen. Pogoj iz četrte alineje 4. 1. točke Javnega razpisa namreč ne izključuje od sodelovanja na Javnem razpisu tistih prijaviteljev, zoper katere bi Agencija vložila tožbo. Vložitev tožbe namreč še ne zadostuje za izključitev prijavitelja od sodelovanja na Javnem razpisu, pač pa njegovo sodelovanje izključuje obstoj zapadlih in neporavnanih obveznosti do Agencije.

50.Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022 sicer navedlo, da bi bil ustavnoskladen razpisni pogoj, ki bi zasledoval cilje, na katere se sklicuje toženka, na primer neobstoj (pravnomočne) sodbe sodišča, da je prijavitelj nezakonito porabil javna sredstva. S tem bi bil namen pogoja, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti oziroma jih kršijo, dosežen. Vendar to po presoji sodišča ne narekuje zaključka, da je nezakonit ali ustavno neskladen razpisni pogoj iz četrte alineje 4. 1. točke Javnega razpisa, po katerem ni treba, da so zapadle neporavnane finančne obveznosti prijavitelja do Agencije že ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Vrhovno sodišče je pogoj neobstoja pravnomočne sodbe sodišča navedlo le primeroma. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Postopki izdaje pravnomočne (sodne) odločbe terjajo svoj čas. Kot je naslovno sodišče navedlo že v sodbi III U 326/2018 z dne 10. 1. 2020, pa Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti. Prijavitelj pa ima v primeru, ko o obstoju njegovih zapadlih in neporavnanih obveznosti odloča Agencija sama (kot o predhodnem vprašanju), zoper njeno odločitev na voljo pravna sredstva (v nadaljnjem upravnem sporu, v pravdnem postopku pred drugim pristojnim sodiščem). S tem razlogom sodišče zavrača navedbe tožnice, da lahko o obstoju neporavnanih in zapadlih obveznosti Agencija odloča po svoji prosti presoji oziroma arbitrarno in da pogoj poravnanih obveznosti Agencija le zlorablja za izboljšanje svojega položaja pri izterjavi terjatev, ki z razpisom nimajo povezave.

51.Sodišče po navedenem zaključuje, da je razpisni pogoj iz četrte alineje 4.1. točke Javnega razpisa zakonit, ustavno skladen in veljaven. Ker tožnica tega pogoja ni izpolnjevala, je pravilen in zakonit tudi izpodbijani sklep. Posledično je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka:

52.Odločitev o stroških postopka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o podpornem okolju za podjetništvo (2007) - ZPOP-1 - člen 20, 20/1, 22, 22/1, 22/1-4, 23, 23/4 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 147, 150 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 47, 47/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.