Jedro

Ureditvi, ki plačilo takse določa kot procesno predpostavko za vložitev pritožbe, ni mogoče odrekati razumnosti, to pa je za dopustnost določitve načina uresničevanja pravice do pravnega sredstva dovolj.

Vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo naslovniku vročeno sodno pisanje, navedeno na ovojnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se tožničina pritožba šteje za umaknjeno, ker ni plačala sodne takse za pritožbo.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Navedlo je, da je sodnica dala odredbo za vročitev plačilnega naloga, nato pa je bil izbran standardiziran obrazec Nal(d2), ki je bil vložen v kuverto, na kateri se je avtomatsko po izbiri funkcije izpisala oznaka obrazca. V isto kuverto sta bila vložena še dva sklepa. Pooblaščenec tožnice je s podpisom vročilnice potrdil, da je prejel dva sklepa in plačilni nalog. Oznaka Nal(d2) potrjuje, da je bil plačilni nalog vročen. Vročilnica ima elemente javne listine in dokazuje resničnost tistega, kar je na njej potrjeno. Če pooblaščenec res ni vedel, da Nal(d2) pomeni plačilni nalog, mora sam nositi negativne posledice. Če je videl, da naloga ni bilo v kuverti, bi moral takoj opozoriti sodišče oziroma postopati na način, kot ga opisuje tudi sam. Glede na njegovo trditev, da ima evidentirano vsako sodno pisanje, je nelogično, da bi podpisal prejem plačilnega naloga, če ga dejansko ne bi prejel. Glede na to tožnica ni uspela s prepričljivim dokazom ovreči, da pooblaščenec ni prejel plačilnega naloga in s tem ovreči resničnost zapisanega na vročilnici.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da ni prejela naloga za plačilo sodne takse za pritožbo. Navedla je, da je že v pritožbi opozorila, da naloga ni prejela, da se napake pri odpravljanju pošte na sodišču dogajajo in da so te napake pri njenem pooblaščencu glede na relativno manjše število prejete pošte praktično izključene, in to še posebej v tako pomembnih zadevah, kot je pritožba zoper sodbo in s tem povezana taksna obveznost. V dokaz teh trditev je predlagala vpogled v popise pravdnih dejanj relevantnega dne, v popis relevantnega spisa in zaslišanje pooblaščenca. Že v pritožbi je tudi opozorila, da razlike med zapisom na vročilnici in vsebino pošiljke ni bilo mogoče takoj ugotoviti zaradi nejasnega zapisa na vročilnici in da obstaja izredna nesorazmernost med posledico, ki bi nastala tožnici v primeru zavrnitve pritožbe, in splošnim interesom za hitro obravnavanje, ki ga zasleduje 105.a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vročilnica je javna listina le v delu, v katerem gre za zakonska pooblastila državnega organa, ki je to listino izdal (s tem v zvezi se sklicuje na sodbo II Ips 102/2006 z dne 10. 4. 2008), tj. glede dejstva, ali je bila poštna pošiljka vročena. Ker Pošta Slovenije ne preverja vsebine poštne pošiljke, v tem delu vročilnica nima statusa javne listine v smislu 224. člena ZPP. Vročilnica ne dokazuje, da je bil v kuverti tudi nalog. Take dokazne moči nima niti nalog sodnice, da se tožnici vroči plačilni nalog. Ker gre za procesno predpostavko in ker mora biti stranka po zakonu opozorjena na posledice neplačila takse, mora biti to dejstvo povsem jasno in nedvoumno zapisano na vročilnici. Zapis na vročilnici ne sme ustvarjati nobenega dvoma o tem, kaj naj bi stranka s poštno pošiljko dejansko prejela (peti odstavek 241. člena Sodnega reda). Na kuverti ni bilo zapisano, da gre za nalog, ki je procesna predpostavka, ni bilo datuma izdaje naloga, v koledarju pa je bil zapisan datum 18. 8. 2010 in ne 2. 9. 2010 (kot iztek roka za plačilo takse, da bi bilo sploh mogoče sumiti, da gre za pomemben sklep). Računalniška šifra Nal(d2) ni bila nikjer javno objavljena in se je uporabljala le od septembra 2009 do 1. 1. 2011. Iz teh razlogov se ni mogoče sklicevati na škodljive učinke nepoznavanja prava. Če bi bilo na kuverti jasno napisano, da gre za plačilni nalog za pritožbo (kot je to razvidno iz kasnejših sodnih pisanj), bi tožnica po pregledu pošte takoj ugotovila razliko med zapisom na vročilnici in dejansko vsebino pošiljke. V času od 17. 8. 2010 do vložitve revizije (29. 6. 2011) je bilo tožničinemu pooblaščencu napačno vročenih 5 sodnih pisanj (podano je bilo neskladje med zapisom na kuverti in vsebino). Koliko je bilo vseh napačnih zapisov, sodišče kljub takemu predlogu ni preverilo, sama pa je predlagala zaslišanje pooblaščenca tudi glede tega, da podobne napake v relevantnem obdobju pri pooblaščencu ni bilo. Četudi bi šlo za javno listino, bi moralo sodišče pretehtati predložene dokaze, vendar tega ni storilo. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti v nasprotju z dokazi v spisu, stranki pa ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Določba tretjega odstavka 105. a člena ZPP je v neskladju z Ustavo. Razlogi, s katerimi je Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011 zavrnilo očitke o neskladnosti navedene določbe z Ustavo, niso v skladu z namenom 15. člena Ustave in v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up-285/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005. Iz več odločb Ustavnega sodišča izhaja, da zakonske določbe, ki preprečujejo vsebinsko obravnavanje pritožbe, predstavljajo poseg v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Temeljni cilj Ustavnega sodišča v odločbi Up-258/03, U-I-74/05 je bil preprečiti pogojevanje vsebinske obravnave pritožbe z vnaprejšnjim plačilom sodnih taks za pritožbo. Vrhovno sodišče bi moralo zato sporno zakonsko določbo presojati z vidika strogega testa sorazmernosti in ne samo, ali je ureditev razumna. Argument, naveden v odločbi III Ips 97/2010, ne vzdrži kritične presoje. Hitrost pritožbenega postopka je zagotovljena z izredno kratkimi prekluzivnimi roki, opominjanje k plačilu sodne takse pa čas meritorne odločitve in s tem njene pravnomočnosti le odmika. Neutemeljen je tudi argument, da takšna ureditev stranko sili k oceni njene možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pravnih sredstev. S tem je namreč smiselno zavzeto stališče o nezmotljivosti prvostopenjskega organa. Argument pa je mogoče razumeti tudi tako, da čim višja taksa in čim krajši rok za njeno plačilo sta predpisana, tem bolj je varovan interes zagotavljanja sodnega varstva in varstva pravice do pritožbe. Argument sporne odločbe bi narekoval kvečjemu uvedbo instituta obveznega zastopanja v pritožbenem postopku, nikakor pa ne pogojevanja vsebinskega odločanja s plačilom sodne takse.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek, da je tretji odstavek 105. a člena ZPP, kolikor določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za vložitev pritožbe, v neskladju z Ustavo, je Vrhovno sodišče že zavrnilo. V odločbi III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011, ki jo tožnica glede na revizijske navedbe pozna in je zato ni treba podrobneje povzeti, se je opredelilo do vseh dosedanjih odločb Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na vprašanje plačane sodne takse kot procesne predpostavke. Zavzelo je stališče, da sporna določba ne posega v pravico do pravnega sredstva (in zato za njeno skladnost z Ustavo ni treba, da prestane strogi test sorazmernosti), ampak gre (le) za določitev načina uresničevanja pravice. Določba 105. a člena ZPP namreč ne učinkuje tako, da stranka bodisi ne bi bila več nosilka pravice do pravnega sredstva, bodisi ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno, bodisi z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic. Za skladnost z Ustavo zato zadostuje, da je ureditev razumna. Zaostritev procesne discipline in razbremenitev sodišča nepotrebnega administriranja delujeta v smeri zagotavljanja sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Ob upoštevanju razloga, s katerim je zakonodajalec utemeljeval sporno zakonsko določbo, tj. da naj taka ureditev stranko sili k oceni njene možnosti za uspeh in jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pravnih sredstev, pa bi bila določba skladna z Ustavo, četudi bi posegala v pravico do pravnega sredstva.

7. Navedbe, s katerimi revidentka polemizira z utemeljenostjo navedenih argumentov, ne morejo privesti do drugačne odločitve. Sporna določba ne preprečuje instančnega preizkusa prvostopenjske odločitve. Povsem zgrešen pa je argument, da razlogi, ki utemeljujejo sporno zakonsko določbo, utemeljujejo zaključek, da je interes po zagotovitvi pravice do pritožbe varovan tem bolj, čim višja taksa in čim krajši rok za njeno plačilo sta predpisana. Revidentkini očitki o neustavnosti so namreč naslovljeni na zakonsko določbo, ki določa obveznost plačila sodne takse kot predpostavko za vsebinsko obravnavanje pritožbe, ne na zakonske določbe, ki urejajo rok za njeno plačilo ali njeno višino. Vrhovno sodišče dopušča možnost, da bi tudi drug ukrep lahko pripomogel k uresničitvi zasledovanega cilja, vendar pa je odločitev o tem v presoji zakonodajalca.

8. Očitki, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi v nasprotju s predloženimi dokazi in da tožnici ni bila dana možnost obravnavanja, niso utemeljeni. Stališče izpodbijanega sklepa je jasno in obrazloženo. Ob upoštevanju zavzetega stališča, da vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo naslovniku vročeno sodno pisanje (navedeno na ovojnici) in da tožnica s svojimi navedbami ni uspela izpodbiti domneve vročitve, ni bilo potrebe po izvedbi dokazov, predlaganih v zvezi z zatrjevanim načinom sprejemanja sodnih pisanj v pisarni tožničinega pooblaščenca. Nasprotje med razlogi in predloženimi dokazi pa že samo po sebi ne utemeljuje zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Stališče izpodbijanega sklepa, da vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo naslovniku vročeno sodno pisanje, navedeno na ovojnici, je pravilno. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 451/2003 z dne 15. 1. 2004 navedlo, da je za učinkovit potek postopka nujno, da ima sodišče zanesljiv dokaz o tem, da so bila strankam pisanja vročena. Institut, ki to zagotavlja, je vročilnica (149. člen ZPP). Zato mora imeti lastnost javne listine tisti del vročilnice, s katerim se potrjujeta za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi: da je bilo pisanje naslovniku vročeno in kdaj se je to zgodilo. V praksi Vrhovnega sodišča je bilo že večkrat zavzeto tudi stališče, da stranka lahko z ustreznimi trditvami in dokazi izpodbije to domnevo.(1)

10. Da lahko vročilnica karkoli potrjuje, se mora nanašati na vsebino pošiljke, kot je označena na ovojnici oziroma na vročilnici. Revidentkine navedbe, da pošta ne more preveriti vsebine pošiljke, so nepomembne. Moči javne listine nima samo listina, ki jo v predpisani obliki izda oseba pri izvrševanju javnih pooblastil, ampak tudi tista, ki jo izda državni organ (224. člen ZPP).

11. Pravilno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da tožnica ni uspela izpodbiti domneve o vročitvi naloga za plačilo sodne takse. Kot je navedeno že v izpodbijanem sklepu, predložitev odvetnikovih evidenc ne more omajati potrdila o vročitvi. Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Kot je navedla tudi revidentka, je bilo na vročilnici v rubriki "Vsebina" navedeno "sklep z dne 14.7.2010 (2x), Nal (d2)". Kljub temu, da morda iz same oznake "Nal (d2)" ni razvidno, za katero pisanje gre, in da iz datuma evidence ni bil mogoče sklepati, da je v ovojnici pisanje, vezano na rok, iz celotne oznake jasno izhaja, da gre za tri pisanja. Kljub dejstvu, da prihaja do napak pri odpravi sodnih pisanj, se revizijsko sodišče strinja s stališčem izpodbijanega sklepa, da bi revidentka oziroma njen pooblaščenec ob prejemu pisanja mogla in morala preveriti, ali so v njem dejansko tri pisanja, in v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino to nemudoma sporočiti sodišču. 12. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako npr. sodba II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 in sklep III Ips 71/2005 z dne 9. 5. 2006.