Jedro

Terjatev, ki je v času uveljavljanja procesnega pobota zastarana, je mogoče pobotati z iztoževano, če takrat ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana.

Izrek

Pritožbi toženca se ugodi, izpodbijana sodba se v točkah 1., 3. in 4. izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijani točki 2. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški toženca so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 20.608,60 EUR v tolarski protivrednosti (tč. 1 izreka), višji tožbeni zahtevek do 81.653,60 EUR pa zavrnilo (tč. 2 izreka). Pobotni ugovor toženca, na ugotovitev njegove terjatve do tožnika v višini 1.574.384,27 SIT z obrestmi je zavrnilo (tč. 3 izreka), glede pravdnih stroškov pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje (tč. 4 izreka).

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki.

Tožnik izpodbija njen zavrnilni del, to je točko 2. izreka, s predlogm, da se spremeni z ugoditvijo celotnemu njegovemu zahtevku, oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Toženec predlaga razveljavitev točkah 1., 3. in 4. ter v tem obsegu vrnitev zadeve v novo obravnavanje.

Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da v letu 1995 ne bi ničesar zaslužil. Jasno je, da je s prevozi ustvarjal dobiček, saj jih sicer ne bi opravljal. Ravno tako neutemeljena je ugotovitev, da po koncu leta 1996 ne bi ničesar več zaslužil, ker je podjetje B. prenehalo poslovati. Glede na svoje izkušnje in vozni park, ki bi ga imel, bi namreč lahko redno opravljal svojo dejavnost za druge naročnike in zaslužil iztoževane zneske. Ker mu je toženec odvzel tovornjak, tožnik ni imel več stika z navedeno družbo in tako za njeno prenehanje ni mogel vedeti. Zato tudi ni navajal dejstev, iz katerih bi sodišče lahko ugotovilo, da bi svojo dejavnost opravljal še naprej. Je pa to mogoče zaključtii iz že podanih tožbenih navedb, kakor tudi iz njegove izpovedbe.

Toženec v pritožbi meni, da so stroški, ki so nujno morali nastati tožniku oz. bi mu nastali s prevozi, še vedno ocenjeni prenizko. Na podlagi lastnih avtoprevozniških izkušenj podaja obširno in podrobno analizo ter izračun tovrstnih stroškov, ki bi tako tudi v letu 1996 znašali najmanj 67.200,00 EUR, kar bi torej preseglo tožnikov prihodek. Ker pa tudi ni vodil nobenih knjig, praktično sploh ni možna ocena potencialno izgubljenega tožnikovega dobička. Odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora zaradi zastaranja je materialnopravno napačna. Povsem jasno je namreč, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če ob nastopu pogojev za pobot terjatev še ni bila zastarana (člen 339. ZOR). Tožnikova terjatev iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega dobička je nastala najkasneje konec leta 1996, medtem ko je toženčeva terjatev iz naslova posojila zapadla v plačilo dne 24.7.1992, zastaralni rok za njeno uveljavitev pa se je iztekel

24.7.1997. Pri tem je pravno irelevantno, da je toženec pobot v pravdi uveljavljal po preteku 5 let od zapadlosti svoje terjatve, saj naziranje, da pobot nastane šele po podani pobotni izjavi, velja le za tako imenovani predpravdni pobot, ne pa za procesnega, ki ga uveljavlja toženec. Razen tega je procesni pobot uveljavljal že v prvotnem postopku, ko je tudi predložil posojilno pogodbo z dne

24.7.1987 kot dokaz o obstoju svoje terjatve, to pa je tožnik na obravnavi 27.3.1996 tudi izrecno priznal. Nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju pa je po mnenju toženca tudi izrek o stroških. Kriterij za njihovo določitev mora biti končni izid pravde.

Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženčeva pa je utemeljena.

V zvezi z zahtevkom na povrnitev izgubljenega zaslužka, ki ga je postavil v pripravljani vlogi z dne 5.4.1996 (red. št. 6), je tožnik navedel le, da je z italijanskega prevoznika B. G. v času odvzema kamiona opravljal vožnje v Rusijo in za vsako vožnjo prejel

6.000.000,00 lir netto. Ker je ostal brez kamiona, je od 5.4.1996 oškodovan za 23.000.000,00 italijanskih lir. Dne 6.4.1999 je s pripravljalno vlogo (red. št. 58) navedeni zahtevek "zaradi poteka časa" modificiral tako, da je terjal plačilo 264.000.000,00 lir (v tolarski protivrednosti). Postavil pa je še dodatni podrejeni zahtevek za 22.393.800,00 SIT, to je zahtevek po plačilu minimalnega zaslužka, ki bi ga tožnik prejel, če s tovornjakom ne bi niti opravljal nobenega dela. Izračun temelji na zmnožku mesečnih delovnih ur (174) in pa vrednosti čakalne ure, ki je običajna za to vrsto tovornjaka. Ob dobesedno navedeni tako splošni trditveni podlagi, s kakršno je tožnik utemeljeval svoje zahtevke za vračilo izgubljenega zaslužka, nikakor ni mogoče slediti njegovi pritožbeni trditvi, da je že iz tožbenih navedb mogoče zaključtii, da bi vožnje še naprej opravljal in ustavarjal dobiček. Konkretni podatki o izgubi zasulžka pa, v nasprotju z njegovim pritožbenim mnenjem, za obdobje, za katero je zahtevek zavrnjen, tudi ne izhajajo iz tožnikove izpovedi (red.

št. 87), ki sicer kot dokaz v novem primeru ne more nadomestiti pomanjkljivih tožbenih navedb. Tožba mora namreč poleg zahtevka obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (1. odstavek 180. člena ZPP). Prvo sodišče je torej tožnikov zahtevek, kolikor presega prisojenih

20.608,60 EUR v tolarski protivrednosti, utemeljeno zavrnilo.

izpodbijano sodbo je bilo zato treba v točki 2. izreka potrditi (člen

353. ZPP). Dodatnih opredeljenih navedb glede izgubljenega zaslužka, o katerih v pritožbi zatrjuje, da jih prej ni mogel postaviti, pa tožnik ne podaja niti v pritožbi, zaradi česar ni mogoče govoriti o dopustnih pritožbenih novotah (člen 337/1 ZPP).

Toženčevim pritožbenim izvajanjem v zvezi s tožniku prisojenem zneskom izgubljenega zaslužka ni mogoče slediti. V predloženih listinah in izpovedbah tožnika ter zaslišanih prič je prvo sodišče imelo zadostno podlago za v tej smeri sprejeto odločitev (točka 1. izreka sodbe). To pa je tudi tako pregledno, izčrpno in logično utemljilo, da dodatna pojasnila niso potrebna. Kljub temu je bilo treba sodbo tudi v tem delu razveljaviti. Utemeljene so namreč toženčeve pritožbene trditve v zvezi s pobotnim ugovorom. Ne drži sicer, da bi tega postavil že v odgovoru na tožbo, s tem ko je predložil posojilno pogodbo z dne 24.7.1987, saj mora biti pobotni ugovor izrecen in opredeljen z zneskom. Res pa je, da se v skladu z določilom 1. odstavka 339. člena ZOR (zdaj enako 314. člen OZ) dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Iz izvedenih dokazov v obravnavani zadevi sledi, da je toženčeva terjatev do tožnika po posojilni pogodbi z dne 24.7.1987 (B 29 zapadla v plačilo 24.7.1992, tožnikova terjatev iz naslova obškodnine zaradi izgubljenega zaslužka pa je nastala najkasneje konec leta 1996. Ko sta se takrat "terjatvi srečali" in so nastopili pogoji za pobot (člen 336. ZOR), toženčeva terjatev še ni bila zastarana, saj se je 5-letni zastaralni rok za njeno uveljavitev (člen 371. ZOR, člen 361/1 ZOR) iztekel 24.7.1997. Prvo sodišče bo torej moralo odločiti o obstoju tožnikove terjatve in ugotoviti, ali in če, v kakšni višini obstaja toženčeva terjatev ter nato glede na rezultat izreči pobot. Toženčevi pritožbi je bilo zato treba ugoditi (člen 355. ZPP).

Zaradi potrebnega takega "tročlenega" izreka ob upoštevanju tudi iztoževanih obresti je bilo treba razveljaviti tudi obsodilni del izpodbijane sodbe, v posledici razveljavitve glede glavne stvari pa še odločitev o stroških.

Izrek o toženčevih stroških pritožbenega postopka temelji na določilu

3. odstavka 165. člena ZPP.