Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ni vložen v roku 8 dni od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok oziroma, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, od dneva, ko je za to zvedela, se zavrže kot prepozen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozen zavrglo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče s sklepom I U 1680/2018-4 z dne 27. 9. 2018 ustavilo postopek v zvezi s tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije št. 46161-10/2018-7 z dne 14. 6. 2018, ker tožnica v postavljenem roku ni plačala sodne takse za tožbo v upravnem sporu. Tožnica je predlagala, naj sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje in šteje plačilo sodne takse z dne 5. 10. 2018 za pravočasno ter nadaljuje postopek s tožbo. Glede na to, da je tožnica za zamudo in razlog za zamudo izvedela najkasneje 1. 10. 2018 ob prejemu sklepa o ustavitvi postopka, je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložila šele 16. 10. 2018, zavrglo, ker ni bil vložen v roku 8 dni, kot to določa drugi odstavek 24. člena ZUS-1. 3. Zoper ta sklep tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vlaga pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Pojasnjuje, da zaradi pomote sodne takse ni plačala v skladu s pozivom sodišča in da je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pojasnila, da je k njeni napaki prispevalo ravnanje tožene stranke (pomote v poimenovanju spletne strani, za katero naj bi postopek tekel tudi v zadevi 46161-11/2018). Zatrjuje, da je napako odkrila šele v zadnjem tednu pred iztekom roka za vložitev pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka, ko je začela pripravljati pritožbo. Do zamude subjektivnega roka za vložitev predloga za vrnitev prejšnje stanje pa naj bi prišlo, ker je rok za ta predlog krajši od roka za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka. Meni, da je ob razlagi 24. člena ZUS-1 v skladu z njenim namenom, predlog vložila pravočasno, tj. v 8 dneh, ko je izvedela za razlog za zamudo roka. Tako kot upravnemu organu (ki je izdal sklep o popravi pomote v navedeni drugi zadevi) bi po njenem mnenju morala biti tudi strankam dana možnost popravljati administrativne oziroma formalne napake. Sodišču prve stopnje očita, da je njeno napako izkoristilo za zaključek postopka, ne da bi se vsebinsko ukvarjalo s pomembnimi ustavnopravnimi vprašanji in vprašanju uporabe prava Evropske unije. Prepričana je, da je tudi v javnem interesu, da se ta vprašanja vsebinsko razčistijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in dovoli vrnitev v prejšnje stanje in dodaja, da je takso plačala, takoj ko je ugotovila, da v resnici ni bila plačana.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča1 je institut vrnitve v prejšnje stanje, ki ga ureja 24. člen ZUS-1, dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse, saj je plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavo tožbe v upravnem sporu (105.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Neplačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu preprečuje obravnavanje tožbe, torej izvedbo procesnega dejanja, pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni tudi izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka tožbe praviloma ne bo mogla več vložiti zaradi poteka prekluzivnega roka za njeno vložitev, določenega v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. Vendar pa je v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZUS-1 predlog treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje (peti odstavek 24. člena ZUS-1).

6. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom I U 1680/2018-4 z dne 27. 9. 2018 ustavilo postopek, ker pritožnica v danem roku (ta se je po plačilnem nalogu iztekel 3. 9. 2018) ni plačala sodne takse za tožbo, s katero je izpodbijala odločbo tožene stranke št. 46161-10/2018-7 z dne 9. 3. 2018. Ta sklep je bil pritožnici vročen po pooblaščeni odvetniški družbi 1. 10. 2018, čemur pritožnica ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen 16. 10. 2018. 7. Ob takem dejanskem stanju Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pritožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozen. Pritožnica namreč pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne more utemeljiti s pritožbenimi navedbami, s katerimi utemeljuje opravičenost vzroka za zamudo plačila sodne takse in s sklicevanjem na možnost, ki jo ima upravni organ za odpravo napak. Pojasnilo, da je pritožničina pooblaščena odvetniška družba za zamudo izvedela šele, ko je začela pripravljati pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev pravočasnosti vložitve predloga. Pritožnica je namreč za vložitev tožbe pooblastila odvetniško družbo, tj. prava veščo osebo, ki bi ji moral biti znan pomen sklepa o ustavitvi postopka, ker taksa ni plačana, in rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Poleg tega pritožnica v pritožbi sama navaja, da je sodno takso plačala takoj po tem, ko je ugotovila, da ta ni bila plačana. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožnica ne nasprotuje, pa je takso po plačilnem nalogu za omenjeno tožbo plačala 21. 9. 2018, še eno takso za tožbo pa je plačala 5. 10. 2018. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje (vložen 16. 10. 2018) torej ni vložen v roku 8 dni od nobenega izmed teh dveh datumov.

8. Na drugačno stališče glede pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne more vplivati niti pritožničino mnenje o pomembnosti pravnih vprašanj, na katera naj bi sodišče moralo odgovoriti ob vsebinski obravnavi tožbe. Odvetnik, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem strank v postopkih, pa je tisti, ki mora v skladu z Zakonom o odvetništvu za vsak primer zagotoviti svoje poslovanje tako, da zaradi okoliščin na njegovi strani uveljavljanje pravic njegovih strank ni prizadeto.

9. Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. 10. O zadevi je odločala sodnica poročevalka na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da o pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.

1 Npr. sklepi I Up 303/2014 z dne 17. 3. 2015, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015, I Up 205/2015 in I Up 308/2016 z dne 12. 4. 2017 ter I Up 197/2017 z dne 14. 6. 2017.