Jedro

Tožniki so ponudili ustrezno trditveno podlago za zahtevek po 145.c členu ZIKS, katerega pravna narava je enaka pravni naravi zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen. Pri ugotavljanju koristi denacionalizacijskih upravičencev z metodo hipotetične najemnine gre za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se z odločitvijo sodišča odrazi v denarju (nečista denarna terjatev), zato se ugotavlja po razmerah v času sojenja, že ime samo pa pove, da gre ravno zaradi projekcije v preteklost lahko le za domnevno, predvidljivo (hipotetično) korist (ocenjena, predvidljiva najemnina zmanjšana za ocenjene, predvidljive stroške), ki bi jo upravičenec imel od konkretnih prostorov.

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se na račun obveznosti, ki jih imajo upravičenci do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen iz naslova davkov do države, obveznost denacionalizacijskega zavezanca ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med upravičenci in državo.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na prvega tožnika, tretjo tožnico, četrtega tožnika, peto in šesto tožnico ter devetega in desetega tožnika, ter zoper odločitev o stroških postopka zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku, peti in šesti tožnici vsakemu po 11.107,79 EUR, drugemu, sedmemu in osmemu tožniku po 44.431,17 EUR, tretji tožnici in četrtemu tožniku po 22.215,58 EUR, devetemu in desetemu tožniku pa po 5.553,90 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

**Dejanski okvir spora**

5. Tožniki so dediči po pokojni A. A., ki je bila s sodbo Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega okrožja v Ljubljani II Sod 1475/45 z dne 20. 8. 1945 v zvezi s sodbo Vojaškega sodišča 4. armije II Sod 207/45 z dne 29. 9. 1945 obsojena na zaplembo premoženja. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil kazenski postopek zoper njo ustavljen, kazenska sodba pa razveljavljena. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom Nz 6/96 z dne 21. 4. 2008 (ki je postal pravnomočen s sklepom pritožbenega sodišča 24. 9. 2008) sklenilo, da se zaplenjeno premoženje (nepremičnine v vl. št. 221 k. o. ..., parc. št. 2514, 2515, 2516, 2517 in 2518 razen stanovanja v nadzidanem podstrešju in solastni delež proizvodnega in trgovskega podjetja „B.“) vrne pokojni A. A. v naravi. V postopku pred sodiščem aktivna legitimacija tožnikov in temelj zahtevka nista bila sporna. Spor je glede višine nadomestila za nemožnost uporabe vrnjenih nepremičnin v obdobju od 10. 3. 1995 do 24. 9. 2008. 6. Vrnjene nepremičnine na naslovu ..., C. v naravi predstavljajo 16 stanovanj in 3 poslovne prostore. Tožniki so zatrjevali prikrajšanje v višini profitne (tržne) najemnine.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je po vsebini zahtevek po 145.c členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) ocenilo za enak, kot ga imajo denacionalizacijski upravičenci po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Za ugotovitev koristi, ki bi jo v relevantnem obdobju lahko dosegli tožniki, je uporabilo metodo hipotetične najemnine. Upoštevalo je, da so bili v stanovanjih prejšnji imetniki stanovanjske pravice in da bi morali tudi tožniki, če bi jim bila stanovanja vrnjena že 10. 3. 1995, z njimi oziroma z njihovimi zakonci ali zunajzakonskimi partnerji, skleniti najemno razmerje za neprofitno najemnino. Zato je za obdobje, ko so stanovanja zasedali prejšnji imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi zakonci ali zunajzakonski partnerji, tožnikom priznalo korist le v višini neprofitne najemnine. Višino najemnine in stroškov je sicer ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke.

8. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

9. Tožena stranka uvodoma zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva, pravice do enakega varstva pravic in tudi pravice do pravnega sredstva. V pritožbi je argumentirano grajala odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca gradbene stroke, sodišče druge stopnje pa je zapisalo le, da je „izvedensko mnenje izčrpno in argumentirano, izdelano v skladu s pravili stroke“, pri čemer ne pove, zakaj šteje, da je mnenje takšno. Izpodbijana soba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Že sodišče prve stopnje ni upoštevalo obsežne graje izvedenskega mnenja in ni zagotovilo novega izvedenca, zaradi česar je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (254. člena ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, posledično pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodba sodišča prve stopnje razlogov nima in tudi drugostopenjsko sodišče, ki se na deklaratorni ravni „sklicuje“ na njene razloge, nikjer ne pojasni, kje naj bi bili ti razlogi navedeni. Materialnopravno je nevzdržno, da se višina najemnine povzema po podatkih iz katastra stavb, torej po elaboratu etažne lastnine, ki je bil izveden šele v letu 2015, medtem ko se odmena računa za obdobje od 10. 3. 1995 do 24. 9. 2008. V tem obdobju se je najemnina izračunavala samo na podlagi zapisnikov o ugotovitvi vrednosti stanovanja. Obrazložitev, da izračun po GURS ne pomeni obogatitve tožnikov, ni prepričljiva, zlasti pa gre za nadomeščanje tožbene trditvene podlage. Pogoj za utemeljenost zahtevka je, da tožniki zatrjujejo in dokažejo, da bi ploh lahko imeli korist, če bi z nepremičnino razpolagali že takoj. Tožniki niso trdili in dokazovali, da je v relevantnem obdobju že obstajal elaborat etažne lastnine in da bi z v njem vsebovanimi kvadraturami zahtevali najemnino. Njihovo dokazno breme je sodišče prevalilo na toženo stranko, češ, da ni trdila, da površina posameznih stanovanj iz elaborata ne ustreza dejanskemu stanju. Sodišče je tako storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (razpravnega načela iz 7. člena ZPP), saj je ugotovilo dejstva, ki jih nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, tožena stranka pa zato ni imela možnosti izjaviti se o zanjo neugodnih stališčih in je podana tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, medtem ko se sodišče druge stopnje do takega pritožbenega očitka sploh ni opredelilo. V relevantnem obdobju je obstajal samo en način izračunavanja najemnin, to je izračun skladno s t. i. točkovalnimi zapisniki, in ob neprerekanosti tega dejstva tožena stranka ne more nositi bremena prerekanja kvadratur iz elaborata. Realnost odmene mora odražati obdobje, ki je enako obdobju, v katerem bi se upravičenec izkazoval kot lastnik, znesek pa mora biti natanko tak, kot bi ga pridobil upravičenec, če bi bil dejansko lastnik. Metodologija izračuna mora dati rezultat, ki bi bil enak povečanju premoženja upravičenca kot lastnika tega premoženja. To pa mora upoštevati vse specifike konkretne nepremičnine.

10. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je bila tožeča stranka pravočasna s svojimi trditvami in dokazi v vlogi z dne 13. 7. 2015 in naslednjih, podanimi po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker so bile navedbe dane že v vlogi 1. 4. 2015, ni utemeljeno uporabiti pogoja nekrivde iz 286. člena ZPP, saj je stranka za dejstva in dokaze vedela, pa jih sodišču ni predložila. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izvesti dokazov, predloženih šele v vlogi 13. 7. 2015 in kasnejših. Tudi to pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka prekluzije ni mogla sanirati s pripombami na izvedensko mnenje. Ves čas ji je bilo znano, katera stanovanja so predmet tega postopka, zato je napačen izračun najemnin za štiri stanovanja. Drugostopenjsko sodišče se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo.

11. Tožena stranka je grajala tudi opiranje izvedenskega mnenja na vsebine, ki ne sodijo na področje izvedenske stroke in obenem niso del trditev tožeče stranke. Tožeča stranka ni trdila, da bi nepremičnine v relevantnem obdobju oddajala ali imela od njih kakšne druge donose. Izvedenec je sam špekuliral, kaj bi tožeča stranka s poslovnimi prostori lahko počela. Tožena stranka je nasprotovala že njegovemu izhodišču, da se tržna najemnina ocenjuje skozi sposobnost poslovnih prostorov za njihovo najboljšo rabo, saj izvedenec ni pojasnil, kateri predpis to določa. Izvedenec je celo nadomeščal zakonsko podlago. Nadomestilo za izgubljeno korist se ne predpostavlja, ampak jo mora dopuščati zakon. Tožeča stranka ni pojasnila, za kakšen namen bi oddajala poslovni prostor niti, da bi ga bila pripravljena prenoviti, glede drugega pa ni upravičena do višje odmene, saj ga ni sama opremila. Sodišče prve stopnje je v svojo sodbo povzelo tudi dejstva, ki jih je ugotovil izvedenec, tožeča stranka pa se nanj sploh ni sklicevala. Sodišče je s tem kršilo prvi in drugi odstavek 7. člena ZPP, saj je izvedenec nadomeščal pomanjkljivo trditveno podlago s špekulativnimi dejstvi v korist tožeče stranke. Drugostopenjsko sodišče na pritožbene navedbe v zvezi s temi kršitvami ni reagiralo in se do njih ni opredelilo. Nadomeščanje trditvene podlage je najbolj izrazito v 36. točki obrazložitve sodbe prve stopnje, češ da samo dejstvo, da so bili poslovni prostori v relevantnem času v uporabi, izkazuje, da bi tožniki imeli od uporabe prostorov koristi.

12. Izračunani višini najemnine je tožena stranka nasprotovala tudi zato, ker je izvedenec za primerjavo navedel povsem na novo adaptirane objekte in ni upošteval, da gre za poslovne prostore v slabem stanju. Objekt je star 110 let in slabo vzdrževan, zato objekti starosti 15-35 let dejansko niso primerljivi, tudi s korekcijskimi faktorji ne. Nesprejemljivo je izvedenčevo mnenje, da starost nepremičnin ni bistvenega pomena pri višini najemnine, ampak je bistvena lokacija. Zato je nelogičen zaključek sodišč, da je izvedensko mnenje strokovno in prepričljivo. Tožena stranka nasprotuje tudi višini odbitkov (stroškov), in sicer le 2% faktorju neizterljivosti in le 5% faktorju nezasedenosti, saj je izvedenec podatke upošteval iz diplomskih nalog in anket, kar ne predstavlja strokovnega znanstvenega vira, z viri pa se niti stranka niti sodišče nista mogla seznaniti in jih preveriti. Tožena stranka je predložila mnenje drugega izvedenca iz drugega postopka, ki je ocenil, da faktor neizkoriščenosti nepremičnin znaša 12 %, faktor neizterljivosti pa 8%. Gre za bistveno odstopanje od mnenja izvedenca v tem postopku, do česar se sodišče ni opredelilo. Enako velja tudi za stroške upravljanja. Izvedenec se je tu oprl zgolj na podatek o enem drugem stanovanju čez cesto. Sodišče prve stopnje je zaključke izvedenca upoštevalo izrazito selektivno. Gre za očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvida in mnenja in med samim mnenjem. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je od prisojenih zneskov treba najprej plačati davčne obveznosti in šele razliko plačati tožnikom in tudi obresti tečejo le od neto zneskov.2 Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

13. Tožniki v odgovoru na revizijo navajajo, da so že v tožbi navedli, da zahtevajo plačilo nadomestila za izgubljeno korist zaradi nemožnosti upravljanja s premoženjem. Objekt je upravljala tožena stranka in bi ga lahko že v letu 1996 izročila tožnikom.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

14. Revizija ni dovoljena zoper odločitev o stroških in zoper odločitev glede prvega tožnika, tretje tožnice, četrtega tožnika, pete in šeste tožnice ter devetega in desetega tožnika.

15. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Ker ne gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, revizija zoper njega ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP). Vrhovno sodišče jo je zato v tem delu zavrglo na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 377. členom ZPP.

16. Revizija zoper sodbo je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), če tega zneska ne presega, presega pa 2.000 EUR in zakon ne določa, da revizije ni, pa je dovoljena, če je predhodno dopuščena (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP). Tožniki nastopajo vsak kot samostojna pravdna stranka, vsakemu je prisojen denarni znesek v višini, ki ustreza njegovemu dednemu deležu. Dovoljenost revizije se zato presoja za vsakega tožnika posebej in ne po seštevku zneskov, ki so jim bili prisojeni. Zneski, prisojeni prvemu tožniku, tretji tožnici, četrtemu tožniku, peti in šesti tožnici ter devetemu in desetemu tožniku, ne presegajo 40.000,00 EUR, revizija v tem delu pa tudi ni bila predhodno dopuščena. Zato ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člena ZPP).

17. V preostalem delu revizija ni utemeljena.

18. Srž revizije je v graji izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje podala vsebinsko enake pripombe na izvedensko mnenje, kot jih je nato ponovila v pritožbi in zdaj še v reviziji. Na vse pripombe je sodišče prve stopnje natančno odgovorilo in tudi pojasnilo, zakaj izvedensko mnenje sprejema kot pravilno popolno in strokovno ustrezno (izrecno v 5. in 45. točki obrazložitve). Prav tako je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je navedbe v zvezi štirimi stanovanji in profitno najemnino tožeča stranka podala prepozno. Tudi na to ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje (26. in 27. točka obrazložitve). Ker je po ustaljeni praksi Vrhovnega (in tudi Ustavnega) sodišča standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji, kot je standard obrazloženosti odločb prve stopnje, sodišču druge stopnje ni bilo treba znova ponavljati vseh razlogov, ki jih je v zvezi s tem zapisalo že sodišče prve stopnje. Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. To pa je sodišče druge stopnje naredilo in iz obrazložitve njegove sodbe tudi izhaja, da se je seznanilo z argumenti pritožnika in jih ni enostavno prezrlo, obenem pa se je do bistvenih tudi opredelilo (npr. do revizijsko izpostavljenega stališča o nepravilnem upoštevanju prepoznih trditev tožeče stranke izrecno v 6. točki). Trditve, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato niso utemeljene, s tem v zvezi pa tudi ne trditve o kršitvi pravice do sodnega varstva, enakega varstva pravic in pravice do pravnega sredstva.

19. Tudi druge zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Tožniki so ponudili ustrezno trditveno podlago za zahtevek po 145.c členu ZIKS, katerega pravna narava je enaka pravni naravi zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen. Po vsebini gre za nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino v relevantnem obdobju sam uporabljal oziroma upravljal. Tožniki so to korist ovrednotili v višini profitne najemnine za stanovanja oziroma poslovne prostore, kar že pojmovno implicira tudi trditev, da bi stanovanja in poslovne prostore za takšno najemnino oddajali. V izpostavljeni 36. točki obrazložitve sodbe prve stopnje ne gre za nadomeščanje trditvene podlage tožnikov, ampak za pritrditev dejstvu, da bi tožniki v relevantnem času lahko pridobili korist za poslovne prostore v višini tržne najemnine. Med relevantnimi parametri za izračun tržne najemnine so v vlogi z dne 1. 4. 2015 (vloženi v roku, ki jim ga je na naroku podelilo sodišče v ta namen) posebej izpostavili razliko med površino stanovanj, ki izhaja iz najemnih pogodb, in površino, ugotovljeno v elaboratu za vpis stavbe v kataster. To dejstvo je bilo tako eno osrednjih spornih vprašanj ves čas postopka, v sklepu o postavitvi izvedenca pa je sodišče jasno navedlo, katere podatke o površini stanovanj naj izvedenec uporabi. Zato so očitki o izostanku ustrezne trditvene podlage in s tem povezane kršitve pravice do izjave povsem neutemeljeni. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, je treba pri določitvi odškodnine izhajati iz položaja upravičenca, ta pa bi za izračun najemnine pri oddaji nepremičnin v najem lahko zahteval izračun glede na dejansko površino stanovanj. Izhodišče, ki to upošteva, zato ni materialnopravno zmotno ne glede na to, v katerem dokumentu in kdaj je bila dejanska površina ugotovljena – lahko bi se ugotavljala še tudi s pomočjo meritev v tem pravdnem postopku. Bistveno je, da je ta izmera pravilna, da ne bi bila, pa tožena stranka ne trdi, ampak oporeka le – in po že povedanem neutemeljeno – uporabi podatkov iz kasneje izdelanega elaborata etažne lastnine.

20. Pred nadaljnjim odgovorom na grajo izvedenskega mnenja in podatkov, ki izhajajo iz njega, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da metodo hipotetične najemnine šteje za primerno metodo za ugotavljanje koristi po 145.c členu ZIKS (oziroma drugem odstavku 72. člena ZDen). Gre za ugotavljanje najemnine, ki bi jo upravičenci sami dosegli, če bi v relevantnem obdobju vrnjene nepremičnine (lahko) oddajali v najem, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičence, in za stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec. Uporabi te metode tožena stranka, razen z že omenjenim pomanjkanjem trditvene podlage tožnikov (češ da sploh niso trdili da bi nepremičnine oddajali v najem), ne oporeka, ne strinja pa se s posameznimi parametri, uporabljenimi za izračun višine najemnine in njeno zmanjšanje za hipotetične, s strani izvedenca ocenjene stroške. Pri ugotavljanju koristi denacionalizacijskih upravičencev z metodo hipotetične najemnine gre za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se z odločitvijo sodišča odrazi v denarju (nečista denarna terjatev), zato se ugotavlja po razmerah v času sojenja, že ime samo pa pove, da gre ravno zaradi projekcije v preteklost lahko le za domnevno, predvidljivo (hipotetično) korist (ocenjena, predvidljiva najemnina zmanjšana za ocenjene, predvidljive stroške), ki bi jo upravičenec imel od konkretnih prostorov. Povsem natančnega zneska torej ni mogoče ugotoviti, zato tudi ne more biti relevantno neko druge izvedensko mnenje iz druge pravdne zadeve.3 Drugačna naziranja tožene stranke torej niso utemeljena.

21. Zaradi upoštevanja preteklih razmer in najrazličnejših faktorjev, ki vplivajo na višino tržne najemnine in višino stroškov, ki bremenijo lastnika stanovanj, gre pri izračunu hipotetične najemnine za ugotovitev dejstev, ki so izven sfere strokovnega znanja sodišča in zahteva angažiranje izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 4. 2015 postavilo izvedenca gradbene stroke, na pripombe pravdnih strank pa mu dodatno naložilo, da svojem mnenje kar trikrat dopolni, poleg tega pa ga je tudi zaslišalo. Prav na vse pripombe, ki se tičejo višine najemnine in stroškov (glede vpliva starosti objekta in njegove lokacije, o faktorju neizterljivosti in nezasedenosti ter stroške upravljanja), ki jih toženka v reviziji zgolj ponavlja, je dobila že odgovor v sodbi sodišča prve stopnje, katere pravilnost je potrdilo sodišče druge stopnje. Tudi ni res, da izvedenec ni transparentno navedel podatkov, ki jih je črpal za izdelavo končnega izvida in mnenja. Nasprotno, to je navedel že v prvem izvidu in mnenju, ob dopolnitvah in zaslišanju pa to na zahtevo strank dodatno pojasnil. Glede na to, da se tržne najemnine ugotavljajo (tudi) s pomočjo primerjave najemnin za podobne nepremičnine na podobnih lokacijah, pa tudi gradivo, kateremu tožena stranka oporeka ustrezno strokovnost, ne vzbuja pomislekov v njegovo pravilnost, popolnost in ustreznost. Toženkino nestrinjanje s tem tako v resnici predstavlja nezadovoljstvo z izvedenčevimi ugotovitvami (in torej ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ni dovoljen revizijski razlog) in gre zgolj za navidezno izpodbijanje neustrezne metode dela izvedenca. Kot je toženi stranki natančno pojasnilo sodišče prve stopnje (drugostopenjsko pa temu pritrdilo), niso podani razlogi po drugem in tretjem odstavku 254. člena ZPP, ki bi sodišču nalagali postavitev drugega izvedenca.

22. V prvem izvedenskem mnenju je izvedenec prikazal natančen izračun najemnin za posamezne nepremičnine (stanovanja in poslovne prostore), posebej s specifikacijo obdobij, v katerih je (v skladu s splošnimi navodili sodišča, danimi v sklepu o postavitvi izvedenca) upošteval profitno in v katerih je upošteval neprofitno najemnino za stanovanja. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da so tožniki konkretne navedbe o zasedenosti stanovanj s prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice lahko podali še v okviru pripomb na izvedensko mnenje in tako zahtevali njegovo korekcijo, medtem ko njihove nadaljnje vloge, omenjene v 26. točki obrazložitve sodbe, pomenijo pravzaprav odgovor na vloge tožene stranke. Strankine obveznosti po pravočasni navedbi dejstev in predlaganju dokazov tudi ni mogoče razumeti tako strogo, da mora stranka že takoj navesti prav vsa (posamična) dejstva in dokaze, ki bi se utegnila med pravdo pokazati kot sporna. Stranka mora navesti odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh nadaljnjih okoliščin, ki znotraj istega dejstvenega substrata pomenijo predvsem konkretizacijo prvotnih trditev. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana v napačni uporabi 286. člena ZPP, torej ni podana.

23. Neutemeljeni pa so tudi očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je niti ne konkretizira, tudi z uveljavljanjem te kršitve pa v resnici želi izpodbiti dokazno oceno. Presoje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa v revizijskem postopku ne more doseči (tretji odstavek 370. člena ZPP).

24. Tožena stranka pa tudi neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava zaradi neupoštevanja davčnih obveznosti. Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča namreč je, da se na račun obveznosti, ki jih imajo upravičenci do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen (in enako velja za nadomestilo po 145.c členu ZIKS) iz naslova davkov do države, obveznost denacionalizacijskega zavezanca ne more zmanjševati, saj gre za razmerje med upravičenci in državo.4 Zadeva, ki jo omenja toženka v reviziji, je od te prakse odstopila, kar je Vrhovno sodišče ugotovilo na podlagi v zadevi vložene revizije in sodbo spremenilo, saj je ocenilo, da ni razlogov za odstop od dosedanje prakse. Davčna obveznost upravičenca namreč do konca glavne obravnave na prvi stopnji še ni nastala, zgolj pojasnilo o obveznosti plačila davka pa sodi v obrazložitev in ne izrek, zavezanec iz izvršilnega naslova, ki je obenem oseba, ki se po 12. členu Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2) šteje za plačnika davka, pa glede na določilo 280. člena Obligacijskega zakonika in ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost izpolni tako, da del obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.5

25. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija v preostalem delu ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

26. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženka, ki z revizijo ni uspela, sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Tožniki so na revizijo sicer odgovorili, a v celoti vsebinsko, zato odgovor na revizijo v delu, v katerem je bila zavržena (glede stroškov in sedmih tožnikov), ni bil potreben. Preostali del (glede treh tožnikov) Vrhovno sodišče ocenjuje za sorazmerno manjši del. Zato je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje revizijske stroške.

1 Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele. 2 Pri tem se sklicuje na sodbo VSL I Cp 2488/2016. 3 Nenazadnje pa je izvedenec v tem priloženem mnenju zapisal, da v RS nobena uradna institucija ne vodi podatkov o neizterljivosti in nezasedenosti in da je takšna ocena praktično nemogoča ter jo prepušča sodišču in strankam, nato pa vendarle podal „neko približno oz. splošno oceno“. 4 Npr. II Ips 52/2013, II Ips 354/2011, II Ips 853/2009, II Ips 313/2009. 5 Glej II Ips 264/2017 in obširnejše razloge v tej zadevi. Podobno tudi II Ips 313/2015.