Jedro

Zamuda z umikom tožbe ni vplivala na stroške tožene stranke, kajti vsi stroški tožene stranke so nastali prej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v 2. odstavku glede tožene stranke potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej ugotovilo, da je postopek zaradi umika tožbe končan, nato pa je odločilo, da se zahtevek ene in druge stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka v delu, ki se nanaša na pravdne stroške in predlaga, da pritožbeno sodišče o njenem zahtevku samo odloči, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Kot bistveno navaja, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov. Tožena stranka med pravdo zahtevka ni mogla izpolniti, umik tožbe pa ni bil skladen s pogoji, ki jih izjemoma dopušča 158. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Do 9.7.2005 tožena stranka ni smela sklepati pogodbe zaradi moratorija na razpolaganje po 88. členu Zakona o denacionalizaciji. Tudi sicer ni v skladu z ustaljeno sodno prakso, da je umik, ki sledi devet mesecev po izpolnitvi tožbenega zahtevka, v skladu z določbo 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tožnica je odgovorila na pritožbo, navedla, da se ne strinja z razlogi pritožbe, predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravdne stroške prijavila z vlogo, prejeto 6.9.2006 (list. št. 139), zahtevala pa je stroške za čas od leta 1998 do vključno 9.12.2003. Po podatkih v spisu se je v tem obdobju tožena stranka ves čas upirala izpolnitvi zahtevka, vendar ne zato, ker bi ga ne mogla izpolniti zaradi denacionalizacije, pač pa zato, ker naj bi tožeča stranka ne bila imetnica stanovanjske pravice. V postopku je bilo sicer znano, da teče denacionalizacijski postopek, vendar upiranje zahtevku ni temeljilo na tem. Tudi sicer nejasnost v zvezi z vprašanjem denacionalizacije ne more pomeniti, da je tožeča stranka tožbo vložila po nepotrebnem. Ne drži torej, da gre za nepotrebne pravdne stroške.

Po določbi 1. odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretni zadevi je odločilno, da v času od izpolnitve zahtevka do umika tožbe toženi stranki niso nastali nikakršni stroški, čeprav se je mogoče strinjati s pritožbo, da umik ni takoj sledil izpolnitvi. Vendar zamuda z umikom tožbe ni vplivala na stroške tožene stranke. Vsi stroški tožene stranke so namreč nastali do vključno leta 2003, medtem ko je bil zahtevek izpolnjen v letu 2005, umik pa podan leta 2006. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je zahtevek tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili potrebni za pravdo. Tožeča stranka jih mora zato nositi sama. Tožena stranka mora sama nositi pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 155. člena ZPP in 152. člen ZPP).