Jedro

Ključna ugotovitev izpodbijanega sklepa ni, da poseg ni bil izvršen, ampak da je bil tako kratkotrajen, da tožnika ni bistveno oviral v posesti poti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) naj se ugotovi, da je tožnik toženca motil v posesti poti, ki teče med drugim tudi prek toženčeve nepremičnine parc. št. 372/3, k.o. x., vse do toženčeve nepremičnine parc. št. 234/2, k.o. x., s tem da je v začetku julija 2011 v bližini meje zemljišč parc. št. 372/3 in parc. št. 354/3 po celotni širini te poti v širini cca 3 m postavil in zabetoniral betonsko škarpo v višini približno 4 m ter na samo pot nasul gramoz, kar je povzročilo, da se je nivo parc. št. 372/3 k. o. x. v primerjavi z nivojem parc. št. 354/3, k.o. x., dvignil za približno 0,4 m ter na takšen način onemogočil vožnjo po obstoječi poti in dosedanje uporabo poti, (2) da je toženec dolžan po celotni širini poti na parc. št. 372/3, k.o. x., odstraniti betonsko škarpo in odstraniti ves nasut gramoz do nivoja višine zemljišča parc. št. 354/3, k.o. x., ter na takšnem nivoju, ki bo poravnan z zemljiščem parc. št. 354/3, k.o. x., utrditi, kot je to bilo dotedaj ter s poti odstraniti vse morebitne druge ovire in tožniku omogočiti nemoteno uporabo poti v dotedanjem obsegu, in (3) da se tožencu prepoveduje v bodoče posegati s takšnimi ali podobnimi dejanji tožnika v posest poti prek parc. št. 372/3, k.o. x..

Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Trdi, da ni sporno, da tožnik lahko vozi, hodi in drugače uporablja služnostno pot oz. pot, ki teče med drugim tudi po zemljišču toženca do njegove domačije, da je to tožencu znano in da to priznava, da je toženec postavil betonsko škarpo, ki jo je tudi dvignil, da je bil tožnik onemogočen v uporabi same poti zaradi škarpe, ki jo je zgradil toženec, sporno pa je, ali je ta škarpa tožnika motila na način, da mu je potrebno zagotoviti varstvo zaradi motenja posesti. Trdi, da je ob vložitvi tožbe predložil tri fotografije, iz katerih izhaja, da je škarpa, ki jo je zgradil toženec, tožniku onemogočala vožnjo po njej oz. po sami trasi poti. Fotografije, ki jih je predložil toženec, kažejo drugačno stanje, kar utemeljuje sklep, da je toženec po vložitvi tožbe stanje na terenu spremenil. Dejstvo, da je tožnik uporabljal sporno pot, ne more biti sporno. O tem sta izpovedali priči B. in K., toženec pa je bil tudi seznanjen s pogodbo o ureditvi razmerij z dne 17.8.2007, s katero se je zavezal, da bo poskrbel, da bo trasa služnostne poti prosta in prevozna tako v času gradnje kot v bodoče. Iz primerjave fotografij izhaja, da je toženec očitno potem, ko je izdelal škarpo in prejel tožbo, sam razgrnil pesek, da je nastala fotografija št. 4, ki jo je predložil v spis. Izpoved toženca in prič U., H. in C. se izkažejo za neverodostojne, saj se stanje glede vnosa peska na U. parcelo s tem, ko je postavljena škarpa, ni spremenilo. Napačna je tudi ugotovitev, da tožba ni bila vložena pravočasno. Gradilo se ni v soboto 11. 6. 2012, ampak nekje v začetku julija 2011, saj se je do začetka julija tožnik še normalno vozil po sporni poti. Ko je prišlo do postavitve škarpe, je takoj odreagiral, saj je pot zanj življenjskega pomena. Točnega datuma se ne spominja, ve pa, da je bilo to nekje od začetka julija do 6. 7. 2011. Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, tudi nobena priča ni povedala točnega datuma, kdaj se je gradilo, vedele so le, da se je gradilo nekje v začetku junija. Glede na to, da je 11. dan v mesecu bližje sredini meseca kot začetku in da je šesti dan v mesecu bliže začetku meseca, kaže na to, da se je dejansko gradilo v začetku julija. Zaključek izpodbijanega sklepa, da je bila pot takoj po njeni izgradnji betonskega odstavka prevozna, je nesprejemljiva in brez vsakršne dejanske osnove. Tožnik je med postopkom oz. s svojimi pričami neprenehoma dopolnjeval svoj trditveno podlago glede na stanje postopka. Sodišče mu je sledilo. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da je gradil škarpo sam z očetom, potem pa je priča H. na zaslišanju 17.5.2012 povedala, da je tudi ona delala škarpo. Čeprav so vse priče s tožencem tesno povezane, saj gre za njegovega očeta, taščo, prijatelje in soseda, ki se s tožnikom ne razume, jih je sodišče štelo za verodostojne priče, medtem ko je priče, predlagane strani tožnika, štelo kot neverodostojne. Zadeva je ravno obratna. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na izvedensko mnenje, ki ga je v spis predložil toženec, saj je tožnik jasno in izrecno nasprotoval uporabi tega mnenja v postopku. Ni jasno, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. V postopku je bilo dokazano, da je toženec postavil betonsko škarpo in dvignil teren ter s tem tožniku onemogočil dotedanjo nemoteno uporabo poti. Že iz fotografij, ki jih je predložil tožnik, jasno izhaja, da je prišlo do motenja. Vse drugo, kar je bilo kasneje storjeno in delano s strani toženca, je bil izključno poskus zamegljevanja situacije in poskus več kot očitnega sprenevedanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec ni odgovoril na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek, da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ni utemeljen. Iz pritožnikovih navedb izhaja, naj bi se izvedenec opredelil glede vprašanja, ali je uporaba poti zaradi toženčevega posega ovirana. V postopku na prvi stopnji tožnik ni podal tako obrazloženega dokaznega predloga za postavitev izvedenca. V tožbi je v zvezi s številnimi navedbami predlagal le, naj se po potrebi angažira izvedenec geodetske stroke. Iz tako podanega predloga ne izhaja, da bi bil izvedenec predlagan v zvezi s spornim vprašanjem, poleg tega pa je bil ta dokaz predlagan "po potrebi", o potrebnosti njegove izvedbe pa se tožnik kasneje v postopku ni izjavil. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kot je navedel že pritožnik, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik za dostop do svoje nepremičnine uporabljal pot, ki teče prek toženčeve nepremičnine, in da je toženec z izgradnjo betonskega podstavka in nasutjem gramoznega materiala na obeh straneh podstavka zaradi izravnave 40 cm visoke ravninske razlike posegel v to pot. Sporno je bilo, ali navedeni poseg predstavlja oviro, ki tožniku preprečuje dotedanji način uporabe služnostne poti in ki zahteva sodno posestno varstvo. Stališče izpodbijanega sklepa, da ne gre za tako oviro, temelji na ugotovitvi, da je bil poseg izveden čez vikend, v ponedeljek pa je bil že nasut gramoz in se je dalo zapeljati čez s traktorjem, z motorjem in s kamionom, tožnik pa je v tem času lahko do svoje nepremičnine dostopal po drugi poti.

Kljub nasprotujočim izpovedbam tožnika in prič, zaslišanih po njegovem predlogu, na eni strani ter toženca in prič, katerih zaslišanje je predlagal on, na drugi strani, pritožnik s svojimi navedbami ni vzbudil dvoma v pravilnost dokazne ocene. V izpodbijanem sklepu je obrazloženo, zakaj sodišče ni štelo izpovedb D. K. in M. K. za verodostojni in razloge za verodostojnost izpovedb ostalih prič. Prepričljivost toženčevih trditev utrjuje dejstvo, da tožnik ni zanikal, da ne bi še istega dne, ko je bil izveden poseg, peljal čez z motorjem. Razlike med stanjem na fotografijah, ki jih je predložil tožnik, in stanjem na fotografijah, ki jih je predložil toženec, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ključna ugotovitev izpodbijanega sklepa ni, da poseg ni bil izvršen, ampak da je bil tako kratkotrajen, da tožnika ni bistveno oviral v posesti poti. Dvoma v pravilnost ugotovitev o kratkotrajnosti in majhni intenzivnosti motenja ne vzbujajo niti pritožbene navedbe o dopolnjevanju toženčevih trditev o tem, kdo je gradil škarpo, in o spornosti ugotovitev v zvezi s potrebnostjo posega (zaradi varstva sosednje nepremičnine). Navedba v izpodbijanem sklepu, da je tudi izvedenec v mnenju, ki ga je predložil toženec, ugotovil, da vožnja zaradi posega ni ovirana ali nevarna, je obrobnega pomena in jo je mogoče razumeti le kot dodatno utrditev dokaznega zaključka, sprejetega na podlagi v pravdi izvedenih dokazov.

Pritožbeni očitki v zvezi s pravočasnostjo tožbe za odločitev v zadevi niso pomembni, ker je pritožbeni preizkus prestala že odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na drugi podlagi.

Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).